Avtor vseh treh predlogov je Kristofer Bogdan Meško, slikar, aktivist in zagovornik države z neposredno demokracijo.
Kateri so najpomembnejši elementi predloga zakona o osnovnem bivanju?
Nedvomno pravica do hrane. V Sloveniji obstajajo neobdelana kmetijska zemljišča in bi bilo bolje, če bi bila obdelana. S tem bi lahko vsakdo, ki bi želel, prišel do svojega vrta za pridelavo hrane. Izračunali smo, da je toliko neobdelanih površin, da bi, če bi prav vsi Slovenci hoteli svoj vrt, vsako gospodinjstvo lahko dobilo 500 kvadratnih metrov. Res je sicer, da sedaj že nastaja mnogo iniciativ, ki skrbijo za urbane vrtove. A to ne pomeni, da za to poskrbi država. Ta zakon bi zagotovil, da bi se to uredilo na državni ravni. Tako ne bi več samo najbolj trmasti državljani prihajali do svojih vrtov. Dovolj bi bilo že, da bi se prijavil na seznam in država bi ti v skladu z željami in možnostmi dodelila del neobdelane zemlje. Edini pogoj bi bila ekološka pridelava.
Predlog zakona predvideva tudi možnost odplačevanja dolgov javnim ustanovam s prostovoljnim delom.
V krizi se mi zdi to izjemno pomembno. Čeprav naj bi imeli načeloma zagotovljeno pravico do stanovanja, se vendar lahko zgodi, da ti ga zarubijo zaradi neplačanih računov. Zakon bi tako ščitil pred deložacijami, pred izgubo stanovanja. Kdor ne bi imel možnosti, da bi javnim podjetjem odplačal vse položnice, bi to lahko storil s prostovoljnim delom. Javna podjetja so v javnem interesu in bi morala biti podrejena družbenemu interesu, ne pa interesu kapitala. Se pravi, da bi s prostovoljnim delom lahko le pridobila družbeno korist. Recimo, kdor bi bil dolžan elektropodjetju, bi lahko račune za elektriko oddelal s čiščenjem okolja.
Ali se vam ne zdi, da bi državljani lahko prostovoljno delo izrabili, recimo da namerno ne bi plačevali položnic?
Kdor ima denar, gotovo nima interesa opravljati fizična dela. Ta možnost je namenjena predvsem brezposelnim in ljudem, ki ostanejo brez dohodkov.
Kateri od predlogov zakonov, ki ste jih ponudili javnosti, da jih podpre, se vam zdi najpomembnejši?
Morda bi se mi zdel najpomembnejši četrti predlagani zakon, ki pa tokrat ni šel v proceduro podpisovanja. Predlog zakona o referendumu in ljudski iniciativi bi zagotovil, da bi vsak zakon na referendumu preverilo ljudstvo. Referendumi bi bili razpisani štirikrat na leto in to bi bila dobesedno neposredna demokracija. Toda letos so v parlamentu sprejeli ustavne spremembe v zvezi z referendumom, ki nam preprečujejo tak predlog zakona. Namen vseh teh predlogov zakonov je poprava nekaterih osnovnih pravic, ki nam jih ustava ne zagotavlja v resnici, temveč samo navidezno. S temi zakoni bi si človek lahko zagotovil svobodo pri izbiri hrane, stanovanja in zdravljenja ter soodločanje v politiki. S tem bi zaobšli našo v principu diktatorsko ustavo, ki nam ne zagotavlja niti osnovnih pravic. Seveda bi bilo bolje ustavo zamenjati, a današnji postopki ne dopuščajo ljudstvu, da bi odločalo o tem.
Ali se vam zdi, da neposredno demokracijo ovirajo birokratske procedure?
Seveda. V Švici, recimo, lahko za vsak zakonski predlog zbirajo podpise tri mesece, zbrati morajo 12.500 podpisov, državljani – vseh je osem milijonov – pa se lahko podpišejo kjerkoli, tudi na koncertu. Pri nas je sicer treba zbrati le 5000 podpisov, a že v dveh mesecih, samo med uradnimi urami in le ob delavnikih. Ljudje morajo iti podpisat na upravno enoto, kjer jih računalniško vnesejo v sistem, nato morajo podpise še dodatno po pošti poslati predlagatelju, ta pa jih mora še fizično predati parlamentu. Postopek je običajno brez potrebe počasen ali celo sploh ni izvedljiv. Gre za metanje polen pod noge, kar je tako ali tako ena glavnih značilnosti slovenskega političnega sistema.
