Ta teden je evropski teden varnosti in zdravja pri delu. Kako je poskrbljeno za varnost pri delu v Sloveniji v primerjavi z drugimi evropskimi državami?
Če gledate statistiko, ki jo objavljajo evropske institucije, vedno sodimo v nekakšno sredino. Vendar so pomembnosti vedno v podrobnostih. Edina stvar, kjer močno odstopamo, je ta, da poklicnih bolezni sploh nimamo. To ne pomeni, da jih resnično ni, a edina bolezen, ki jo država priznava, je azbestna bolezen. Če bi se primerjali s Finci, Nemci in Francozi, bi morali imeti na leto od 1.500 do 3.000 poklicnih bolezni, a imamo jih samo 27.
Zakonsko imamo to urejeno, kar je bila zahteva EU. A zakon je napisan tako, da ni možnosti za odkritje poklicnih bolezni. Druga problematična zadeva pa je, da je za odkrivanje teh bolezni odgovoren delodajalec. Na to, kako je napisana zakonodaja, opozarjam že več kot dvajset let, ampak politika se na opozorila ne odziva. Gre za strahotno krivico, ki se dogaja ljudem, saj je bilo za pravico prikrajšanih več kot dvajset tisoč ljudi, ki so trpeli in trpijo za poklicnimi boleznimi.
Ključno sporočilo je letošnjega tedna varnosti in zdravja pri delu je, da dobro vodstvo v kombinaciji z dejavnim sodelovanjem delavcev vodi do boljših razmer na tem področju. Kako je s tem v Sloveniji?
O tem ni nobenega dvoma, obstajajo študije s konkretnimi izračuni povečanja produktivnosti in kakovosti dela, ki ga posameznik opravlja. Pri nas je na žalost neprijetna situacija, v kateri delodajalci krizo izkoriščajo kot izgovor in je oddaljitev med delodajalcem in delavcem iz dneva v dan večja. Ob odpuščanju delavcev večina teh ni vedela, da bodo ostali brez službe, vse dokler niso v roke dobili delovnih knjižic. Namesto da bi poskušali iskati več stikov, v smislu, da soustvarjamo, ustvarjamo prepade. A dokazano je, da boljše zdravje zaposlenih pomeni tudi boljše zdravje podjetja. Mi zdravje pojmujemo bistveno širše, za nas ni zdravje samo biološko, to, da ne kašljate, da niste prehlajeni, za nas je zdravje tudi psihološko in socialno. Dobro počutje in razvejana socialna mreža torej pozitivno vplivata na delavce, da so produktivnejši in veliko boljše delajo.
Koliko vodstva podjetij skrbijo za dobro počutje svojih delavcev?
Imamo nekaj primerov zelo dobrih praks, kjer so delodajalci spoznali, da je imeti zadovoljnega človeka neprecenljiva vrednost. In so tudi študije primerov, ko so podjetja dala težo človeku in se jim je tako uspelo izvleči iz krizne situacije. Ljudje morajo čutiti zaupanje in iskrenost, da so del neke skupnosti. Slovenski delavci imajo občutek, da ogromno delajo, a nimajo avtonomije. Imajo občutek, da so pod stalnim nadzorom nekakšnega »velikega brata«, ki jim diktira, kako naj delajo. V nasprotju s Skandinavijo, kjer imajo enako intenziteto dela, a veliko več avtonomije, kar posledično pomeni večjo produktivnost in zadovoljstvo delavcev.
V preteklih mesecih smo velikokrat lahko brali pritoževanja podjetnikov, da Slovenci premalo delamo in da je to tudi eden izmed vzrokov, da smo v krizi. A Slovenci res premalo delamo?
Ni enoznačnega odgovora na to, ali preveč ali premalo delamo. Dejstvo pa je, da se ponekod premalo dela. Če se ustvarjajo konflikti, poznamo primer trpinčenja, kjer je bilo ugotovljeno, da se je trpinčilo 20 odstotkov delovne sile, pušča to na človeku hude posledice. Kateri trpinčeni človek zmore delati? Prepričana sem, da bi se marsikje lahko naredilo veliko več, in to vseskozi trdim. Če ustvariš primerne pogoje za delo, bo v delo vsak vložil vse svoje moči, o tem sem pa prepričana.
Kakšnega delavca si želijo slovenski delodajalci?
Bi rekla, da predvsem poslušnega. Kot sem že prej dejala, je za slovenske delavce v primerjavi s skandinavskimi značilno, da svoje delo doživljajo kot zelo intenzivno, a praktično brez avtonomije. Ni zaupanja do delavcev.
Kako kriza, ki smo ji priča, vpliva na delavce? Opažate več delovnih nesreč kot v preteklosti?
Če boste vprašali inšpektorat za delo, vam bodo vsi po vrsti dejali, da je manj poškodb pri delu. Tudi na inštitutu za varovanje zdravja, kjer vodijo evidenco bolniških, vam bodo dejali, da se pojavlja trend upadanja bolniških staležev. Če si te podatke ogleda laik, si misli, da je vse v redu, a temu ni tako. Mi smo naredili natančno analizo, kaj nam kriza prinaša. Leta 2009, prvo leto po nastopu krize, smo zaznali zmanjšanje števila bolniških odsotnosti zaradi vedenjskih in duševnih motenj. Razlog? Ljudi je strah, strah jih je izgube delovnega mesta, strah jih je stigmatizacije. Primeri, s katerimi se soočajo psihiatri, pa so alarmantni in kompleksni. Na primer, če so prej bolniki zaradi depresije ostajali doma po 60 dni, zdaj ostajajo po 90 dni. To je alarmantno. Po drugi strani pa je vse več trpinčenja in odzivov na hud stres. In dolgoročne posledice bodo strašne, ker ustvarjamo bolne ljudi. Delodajalci v tej krizi nagrajujejo ljudi, ki ne grejo v bolniški stalež. Tisti, ki je v krizi, bo hodil bolan delat, teža bolezni pa se tako povečuje.
Kateri poklici so najbolj na udaru oziroma so najbolj nevarni?
Sprva se je mislilo, da so v krizi najbolj prizadeti odpuščeni. A analize so pokazale, da so tudi ljudje, ki so ostali v službi, tem pravimo »preživelci«, enako ogroženi, če ne še bolj. Prevzemati morajo delo tistega, ki je odšel, ne vedo, kdaj bodo oni na vrsti, hkrati pa nosijo v sebi velik občutek krivde, zakaj so prav oni tisti, ki jim je bilo prizaneseno. Na udaru je tudi srednji menedžment, ker je podvržen pritiskom nadrejenih in podrejenih. Predstavljajte si človeka, od katerega zahtevajo, naj odpusti svojega podrejenega, s katerim je vsak dan zjutraj pil kavo. Taka oseba je pod neznosnim pritiskom in stresom. Obenem velja poudariti, da ne gre samo za en profil, ki je izpostavljen v krizi; gre za številne dejavnike, še posebej je težko mladim, pogostim iskalcem zaposlitve. Ker vedno znova poskušajo in so vedno znova zavrnjeni.
Ljudje so v času krize vse bolj podvrženi stresu, od njih se veliko pričakuje. Se ljudje, ki se znajdejo v težavah, odločajo poiskati pomoč ali jih strah izgube delovnega mesta in stigmatizacije?
Ljudi je strah, o tem ni dvoma. Obstaja določena skupina ljudi, ki jih je zelo strah. In strahu se pridruži še razočaranje. Mi spremljamo neko veliko podjetje, ki je množično odpuščalo, in opažamo, da se ti ljudje, ki so bili odpuščeni, zaradi tako velikega razočaranja nočejo znova zaposliti. Zapadli so nekakšni skupinski depresiji in bojim se, da bodo šli v alkoholizem, vendar so dejali, da ljudje niti nimajo niti denarja, da bi se dobili. Tem ljudem je treba pomagati, da se iz začaranega kroga vrnejo in zaživijo na novo.
Vas je kakšna zgodba še posebej ganila?
Zgodb je ogromno in še posebej hudo je, ker ne moreš pomagati. Pred kratkim sem bila gostja v eni od televizijskih oddaj in potem so ljudi klicali. In tem ljudem ne moreš pomagati. Zanje je treba organizirati takojšnjo pomoč, a v Sloveniji morajo vsi dolgo čakati na psihiatra, organizirana pomoč pri nas ne obstaja. Na začetku pa sicer ne potrebujejo psihiatra, potrebujejo psihologa, ki jim bo prisluhnil in poskušal pomagati. Zato je nujno, da ustanovimo nekakošno mrežo po vsej državi, da bodo vedeli, da so ljudje, ki jim lahko pomagajo in jim tudi bodo.
Kako se vi spoprijemate s stresnimi situacijami?
Zelo težko, kot vsi drugi ljudje imam strahotne krize. Sprašujejo me, zakaj sploh vztrajam, če pa se nič ne premakne. A verjamem, da je nekje treba začeti, sicer ni niti kančka možnosti, da bi se karkoli spremenilo.
Kako pa preživljate prosti čas?
Kolesarim, in to v samoti. Grem na gorsko kolo in kolesarim po delu Slovenije, ki je popolnoma zapuščen, kjer ni nobenih ljudi. Gre za naporne poti, kar pomeni, da se več kot preznojim. In kot je rekel pokojni psihiater Janez Rugelj, začno možgani delati čisteje. Sicer si pa vsak dan vzamem čas za popolno samoto.
