Novice Svet24

Republikanec iz Arizone John McCain, ki je del skupine za iskanje rešitve, se je le deloma šalil, ko je v smehu zadovoljno dejal, da ženske prevzemajo zadeve. Začela je republikanka Susan Collins iz države Maine in to že pred dvema tednoma, ko je videla, da "fantje" niso sposobni potegniti glav iz peska. Podala je predlog za rešitev spora, ki je sedaj osnova tega, kar nastaja v senatu.

Vodja demokratske večine Harry Reid iz Nevade in Mitch McConnell iz Kentuckyja sta že v ponedeljek zvečer napovedovala, da je na obzorju dogovor, to pa sta potrdila tudi danes. V skupini več kot desetih senatorjev obeh strank, ki pripravljajo kompromis, je tudi demokratska senatorka slovenskega rodu iz Minnesote Amy Klobuchar.

Na republikanski strani je poleg Lisa Murkowski iz Aljaske, ki ima neporavnane račune s pripadniki gibanja čajanke še iz leta 2010, ko so jo skušali spodnesti na strankarskih volitvah za senat, sodeluje pa tudi Kelly Ayotte iz države New Hampshire, ki je s pomočjo gibanja čajanke prišla v senat. Na demokratski strani sta v skupini še Jeanne Shaheen prav tako iz New Hampshirea, Heidi Heitkamp iz Severne Dakote, Barbara Mikulski iz Marylanda in Patty Murray iz Washingtona.

Zaradi njihovega dela, h kateremu so pritegnile še nekaj moških kolegov, je sedaj na obzorju dogovor, ki bo podaljšal financiranje delovanja vlade do sredine januarja in dvignil mejo javnega dolga, da bo zadostovalo do sredine februarja.

Demokrati naj bi se potem za leto dni odpovedali novemu davku na medicinske naprave, ki je del zdravstvene reforme ter nekaterim taksam, malce pa bodo zaostrili pogoje glede podeljevanja subvencij ljudem, ki se bodo zavarovali v okviru reforme.

Do sredine januarja se bodo potem pogajali o proračunski porabi, med drugim tudi o odpravi avtomatičnih varčevalnih ukrepov, ki na primer le za Pentagon januarja grozijo z odvzemom dodatnih 20 milijard dolarjev porabe.

Možnost dogovora v senatu je konservativne republikance v predstavniškem domu sila razburila, ker v njem ne vidijo ničesar, kar bi lahko razglasili za zmago. Zato so na hitro pripravili svoj predlog, ki je glede rokov za financiranje vlade in dolga podoben senatnemu, vendar pa malce ostrejši.

Davek na nove medicinske aparate bi povsem odpravili, odvzeli bi posebne zdravstvene subvencije vsem kongresnikom in predsedniku Baracku Obami, finančnemu ministru Jacku Lewu pa bi odvzeli možnost, da s "premetavanjem" denarja po računih odloži stečaj ZDA.

Lew je namreč na ta način kar za pet mesecev odlagal padec ZDA v plačilno nesposobnost, saj je bila meja 16.700 milijard dolarjev javnega dolga praktično dosežena že maja letos. Bela hiša je predlog republikancev danes že gladko zavrnila in ga označila za nov nesprejemljiv poskus izsiljevanja.

"Nekateri republikanci v predstavniškem domu se na žalost obnašajo prav otročje. Kot da bi želeli, da je vlada še naprej zaprta in da ZDA ne bodo mogle poravnati svojega dolga," je danes izjavil demokratski senator Mark Pryor iz Arkansasa, ki je del "ženske" skupine za iskanje kompromisa.

Nobeno naključje ni, da možnost dogovora nastaja v senatu, ne pa v predstavniškem domu, kjer je problem nastal. Republikanci so sicer po dveh tednih odstopili od svoje zahteve, da povsem odvzamejo denar zdravstveni reformi, ki jo nekateri od njih imenujejo najhujšo katastrofo, ki je kadarkoli v zgodovini doletela ameriško ljudstvo. Hujša je torej od 11. septembra 2001, druge svetovne vojne, suženjstva in državljanske vojne.

Krizo so zakuhali republikanci, ki se počutijo povsem varne v svojih kongresnih okrožjih, bolj podobnih umetninam Pabla Picassa, kot pa zaokroženim geografsko-političnim celotam. Strankarska okrožja v ZDA vedno znova riše stranka, ki je v določeni državi na oblasti in to tako, da je kandidatom opozicije v njih skoraj nemogoče zmagati. Potem prihaja do absurdov, da Obama na primer leta 2012 osvoji absolutno večino v določeni državi, ki pa potem pošlje v zvezni kongres trikrat več republikancev kot demokratov.

V senatu je drugače, ker mora kandidat osvojiti večino vseh volivcev države, zato so senatorji bolj občutljivi na ankete, ki niso omejene le na okrožja. Republikanci kot je McConnell so bili sicer doslej manj pripravljeni na kompromise, ker so se bali izziva konservativcev na naslednjih strankarskih volitvah.

Na teh imajo večji vpliv bolj zagrizeni ali skrajni volivci. Vendar pa kot kaže tudi McConnell spoznava, da strankarskim volitvam sledijo splošne, kjer bolj skrajnim kandidatom ene ali druge stranke grozi skoraj zanesljiv poraz. Ankete namreč neusmiljeno za sedanje zaplete večinsko krivijo republikance.