Po Lipovškovih besedah bi se tretji zločin zgodil, če bi mi pozabili na te žrtve in ne storili vsega, kar je v naši moči, da se na tem in na še več kot 600 drugih znanih in neznanih moriščih po naši domovini omogoči vsem žrtvam povojnih pobojev, da dobijo svoje ime in grob.
Meni tudi, da je za trajen in resničen mir ter prihodnost slovenskega naroda nujno potrebna sprava s preteklostjo, saj ne moremo graditi varne in srečne sedanjosti in prihodnosti, ne da bi poskrbeli za resnično spravo s preteklostjo. Sprava je mogoča le tedaj, če smo pripravljen odpuščati. Odpuščanje pa je možno le takrat, če smo pripravljeni priznati resnico, pa če je še tako boleča, težka in obremenjujoča, je dejal škof.
Ocenil je tudi, da je pot do sprave dolgotrajen in zahteven proces. Treba bo še opraviti zahtevne zgodovinske raziskave o vzrokih in razlogih, ki so privedli do medvojnega in povojnega nasilja. "Če hočemo v vsej polnosti živeti našo sedanjost in graditi prihodnost, se moramo pogumno soočiti in se spraviti s preteklostjo," pravi Lipovšek.
Tisti, ki so umrli v taborišču, ne morejo imeti mirnega pokoja, dokler bomo mi ločeno polagali vence in svečke na njihovo grobove v breznih in rudniških jamah
Politični analitik Aleš Maver pa je v svojem nagovoru izpostavil, da bi tukajšnji kompleks s tistim, kar predstavlja, morali postaviti ob bok Brižinskim spomenikom, srednjeveškim freskam po naših cerkvah, ustvarjalnosti slovenskih reformatorjev, Prešernovi rojstni hiši ali volilnim skrinjicam, v katere so Slovenci leta 1990 vrgli svojo odločitev za samostojno državo.
Maver pravi, da sta se na Teharjah zgostila neizmerna uničevalna sla in norost, zrasla iz nedrjih tega istega prostora, te iste družbe in tega istega naroda.
Po njegovi oceni Teharje so in morajo vedno bolj postajati spomenik v tem prostoru nakopičene uničevalne energije in so kot take žal vtisnile slovenskemu svetu neizbrisen pečat.
"Vendar bi morali v temelje svoje države namesto te, za herojstvo zamenjane uničevalne energije, vgraditi trpljenje vseh posameznikov na Slovenskem, ki so se znašli v nekem podivjanem času, in to ne glede na to, kdo je hotel z njihovo smrtjo skovati kamenček v mozaiku svojega domnevnega junaštva," je še dejal Maver.
Eden izmed štirih domobrancev, ki so uspeli pobegniti iz teharskega taborišča, 89-letni Ivan Korošec pa se je spominjal dogodkov v taborišču leta 1945.
Po njegovih besedah tisti, ki so umrli v taborišču, ne morejo imeti mirnega pokoja, dokler bomo mi ločeno polagali vence in svečke na njihovo grobove v breznih in rudniških jamah.
Ob spominu na vse trpljenje, tako Korošec, vseh naših mrtvih bratov prosimo Boga vsak dan, da po njih zasluženju dosežemo med nami sodelovanje, v iskrenosti in bratskem prijateljstvu.
Na Teharjah so med drugo svetovno vojno Nemci zgradili vojaško taborišče, ob koncu vojne pa so tam zaprli ujetnike, ki so sodelovali pri obrambi Celja. Po koncu vojne je bilo taborišče krajši čas opuščeno, konec maja 1945 pa so vanj namestili domobrance in nekatere civiliste, ki so se zatekli v zavezniška taborišča na avstrijskem Koroškem.
Po ocenah je šlo skupaj za okoli 5000 ljudi, ki jih je povojna slovenska oblast brez sojenja usmrtila mesec ali dva po koncu druge svetovne vojne v Evropi.
