»Šele ko sem dobil prvo kazen, sem ugotovil, da sem se peljal po coni 30. Nanjo opozarja zgolj majhen znak, tako nevpadljiv, da ga hitro prezreš,« se je potožil eden od njih. »Včasih imam občutek, da so cone 30 samo poligoni za pobiranje kazni. Če je namen umirjanja prometa izboljšanje varnosti in s tem kakovosti okolja, potem je takšna mesta treba urediti drugače,« razmišlja strokovnjak za prometno infrastrukturo dr. Peter Lipar s prometnega inštituta ljubljanske gradbene fakultete.
»Če osem od desetih voznikov reče, da znaka za začetek cone niso opazili, je tam nekaj narobe,« dodaja dr. Lipar. Oglobljeni, ki je po coni 30 »divjal« s celih petnajst kilometrov preveč in bil za to ob 300 evrov, nam je še dejal, da bi na takšna mesta morale opozarjati grbine, svetlobna znamenja ali kaj podobnega, v njegovem primeru pa na to, da se je znašel v posvečeni coni, ni bilo nikakršnega opozorila več. Sicer bi se omejitve hitrosti kajpak držal, bog ne daj, da bi koga ogrožal, ne nazadnje tudi zaradi višine kazni, ki ga je močno udarila po žepu.
Zakaj cone 30? Namenjene so varovanju ranljivih udeležencev v prometu – otrokom, pešcem, kolesarjem, šolarjem, starejšim ljudem. Najpogosteje so v bližini šol, vrtcev, zdravstvenih domov in bolnišnic. Pogosto so dobrodošla in celo nujna rešitev za varnost pešcev in kolesarjev, ki imajo ob hitrosti vozil trideset kilometrov na uro in manj veliko večjo možnost preživetja kot pri večjih. »Svetovna statistika nesreč pravi, da ima človek, ki ga avto udari s hitrostjo 30 kilometrov na uro, 95 odstotkov možnosti preživetja, pri hitrosti 50 kilometrov na uro se ta odstotek zmanjša za polovico, če te avto zadene s 70 kilometri na uro, pa imaš samo še 5 odstotkov možnosti, da preživiš,« razlaga dr. Lipar. S conami za umirjanje prometa so se že pred tridesetimi leti začeli resno ukvarjati Nemci in Nizozemci. »Še vedno imam debelo nemško knjigo z naslovom Tempo 30, tam so opisani začetki urejanja takšnih mest. Najprej so razložili, zakaj so takšne rešitve pomembne in potrebne, potem pa tudi, kako jih izvesti. Potrebna je celostna ureditev takšnih predelov. Človek preprosto ne more voziti trideset na uro več kot sto, dvesto metrov, ker izgubi občutek za hitrost in ga zanese. Zato zgolj znak ni dovolj, so zapisali, pač pa so potrebne dodatne vidne fizične ovire, ki človeka prisilijo, da ne vozi več kot 30 kilometrov na uro. Takemu sistemu pravimo umirjanje prometa.«
