Režiserka Maja Weiss se vse svoje življenje loteva stvari, o katerih si številni ne upajo in drznejo spregovoriti, za svoje filmske projekte pa je prejela kopico nagrad. Pred kratkim je navdušila z dokumentarnim filmom Zajeti v izviru - Slovenski otroci Lebensborna.
Maja Weiss v svojem zadnjem dokumentarcu pripoveduje zgodbo slovenskih "rasno ustreznih" dojenčkih, ukradenih na Štajerskem, ki so prestali "rasne selekcije" in so jih vključili v zloglasni nacistični program z imenom Lebensborn, "Vir" oziroma "vodnjak življenja", ki je bil ustanovljen za razširitev arijske rase. Kljub svoji vrhunskosti pa so ji ravno na dan najinega intervjuja na Slovenskem filmskem centru zavrnili naslednji dokumentarni projekt Križev pot Barbke Špruk, ki se ukvarja z duševnim zdravjem in psihiatrijo.
Od kod ideja za film Zajeti v izviru?
Leta 2014 sem končala film Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci. Gre za kolektivno zgodbo 650 ukradenih otrok iz Štajerske, ki so bili izbrani in odpeljani v otroška taborišča za germanizacijo v Nemčijo. Njihove mame so umrle v Auschwitzu, očete pa so kot talce pobili v Celju. Že takrat se mi je zdelo, da bi lahko naredila še poseben film samo o ukradenih dojenčkih, ki so bili kot rasno najboljši izbrani v elitni nacistični program Lebensborn. Film Banditenkinder je med eno izmed številnih ponovitev videla odlična pisateljica Nataša Konc Lorenzzuti, me poiskala in povedala, da ji je bil film zelo všeč in da jo zanimajo ti dojenčki. Skupaj sva se lotili pisanja scenarija. Projektu sta se pridružila še moja sestra, producentka Ida Weiss, in podjetje Bela Film. Bile smo uspešne na razpisih na RTV in Slovenskem filmskem centru.
Kaj se vas pri filmih najbolj dotakne?
Ne samo da pripovedujem zgodbo, v filmu se čuti, kaj se me najbolj dotakne – tiste male človeške zgodbe, odnosi, življenje, ki je zelo komplicirano in se suka v različne smeri. Na neki način je lepota v bolečini življenjskih usod, zgodb ljudi, ki so bili posvojeni. Dolga leta so živeli zgodbe druge identitete in šele pozneje odkrili resnico. Gre tudi za odpuščanje ljudem, ki so jim to storili. Dotaknili so se me vera v življenje, prizadevanje za boljše, medčloveško, humanost. To so filmi o humanosti in teh zgodb ni nikoli preveč. V svetu, v katerem živimo, kjer je veliko sovraštva, tlečega zla. Zato so zgodbe s takimi sporočili, ki izhajajo iz življenja in izkušenj, pomembne in potrebne, ker nas navdihujejo.
Kako dolga je pot od ideje do uresničitve torej ...
Pri filmih je tako, da lahko traja desetletja, da se projekt realizira. Najbolj pa je frustrirajoče, ko se projekt, ki si ga leta razvijal tudi na mednarodnih delavnicah, na koncu ne uresniči, ampak propade. Neskončno veliko časa si porabil za prazen nič. To se mi je zgodilo dvakrat. S scenarijem za film Ime mi je Damjan po knjigi Suzane Tratnik, ki sva ga napisali skupaj. Gre za zgodbo o fantu, ki je rojen kot deklica, a se počuti kot fant. Pa scenarij za igrano resnično judovsko zgodbo Biljard v Dobrayu, ki sva ga napisala skupaj s pisateljem Dušanom Šarotarjem.
Kdaj se vam je nazadnje zgodila zavrnitev?
Ravno danes, ko imava tale intervju. Prejela sem zavrnitev za dokumentarec Križev pot Barbke Špruk in nisem ravno najboljše volje. Vendar ne morem nič in imam zvezane roke. Lahko si želim delati, a to je premalo. Potrebuješ podporo, denar, zaupanje, odloča pa točkovanje za producenta, režiserja, scenarij, koncept režiserja ... To se vse skupaj sešteje, meni je za realizacijo zmanjkalo deset točk, kar je ogromno. Po toliko narejenih, uspešnih in nagrajenih filmih bi si želela malo več zaupanja in podpore.
Vaši filmi se sicer osredotočajo na aktualne družbene teme. Kako izbirate teme za svoje projekte, kaj vas vodi k tem izbiram?
Različno. Zanima me precej stvari. V osnovi pa gre vedno za neke človeške usode, drame, raziskovanja, spoznavanja … Všeč mi je, če se lahko sama izobražujem skozi lasten projekt, rastem, spoznavam stvari. Medtem si domišljam, da to morda zanima tudi druge, da ima zato to tudi smisel. In da ima zaradi tega lahko tudi podporo nacionalnega denarja. So stvari, ki jih lahko posnameš sam, so pa stvari, ki spadajo v profesijo. V nacionalni film. Ker smo izobraženi, smo tudi to študirali, pa si mislim(o), da bi lahko od tega tudi živeli. Vendar ni več nujno tako. Nikoli ni bilo, danes je pa še težje. Dejstvo je, da je vse več konkurence, s starostjo pridejo nove generacije, ki mislijo, da je, kar delajo stari, že malo preživeto, pase, da je treba delati drugače. Tudi oni zahtevajo svoj kos pogače, kar je normalno, saj smo ga tudi mi, ko smo bili mladi. Kako sem bila samo vesela, ko sem prišla do prvega celovečernega filma! Vse se začne z zgodbami in idejami, podporo in ljudmi, ki to prepoznajo in podprejo. Če tega ni, nobena dobra ideja ne more nikamor priti. Komisije se menjajo, tu ni nekih lobijev. Ali pač so? No, vsak dela po svoji presoji.
Človek mora malo paziti, da ga tema, s katero se ukvarja, ne posrka povsem vase. Potrebuješ neko protiutež, da svet ni samo temačen. Skozi film to tako predelam, da ven pride pozitivnost, da so težke stvari lahko navdih. Da iz bolečine pride nekaj dobrega, zavedanje, da je življenje (vseeno) lepo, da je treba iti dalje in se boriti. Saj me ustvarjanje filmov posrka. Denimo, ko sem delala zadnji dokumentarec, sem na History Channel do nezavesti gledala filme o Hitlerju ... Zdaj bi to lahko počasi že nehala. (smeh)
Upate, da bo vaše delo vplivalo na družbo in spodbudilo razmislek o pomembnih vprašanjih?
Ko sem bila mlajša, sem govorila, te stvari je treba povedati in pokazati, posneti, nujno, zdaj, takoj, ker film je orožje, film lahko vpliva na družbo ... Ko sva delala s Tomom Križnarjem, sem govorila, naj gredo zločinci v Haag in jih obsodijo za zločine proti človeštvu. Naj se vidijo krivice. Med delom sicer pozabim na ta credo, obstaja samo zgodba, nekaj, kar me zanima, kar se mi zdi, da mora biti povedano. In če jaz to vem in imam možnosti, je to treba narediti, in konec.
Kako se kot ženska spoprijemate z izzivi in priložnostmi, ki jih prinaša ustvarjanje v filmski industriji?
Ta tema zame ni več tako pomembna, kot je bila včasih. Ko sem končala akademijo in na RTV leta 1989 naredila prvi dokumentarec meseca, sem si začela utirati pot kot ženska režiserka. Morala sem biti pridna, vztrajna, aktivistična, odlična v delu in sem vse to bila. Bila sem v društvenih odborih, neko obdobje tudi kot predsednica. Nastopala sem na različnih protestih. Zdaj so na vrsti mladi. Lahko podprem stvari, nastopam, če me povabijo. V odborih, kjer sem bila ena redkih žensk, sem zagovarjala tudi ženske kvote. Stvari so se sčasoma spremenile na bolje. Zdaj je toliko drugih, mlajših odličnih režiserk in filmskih ustvarjalk, v osnovi nisem več potrebna. Na filmskem področju sem manj družbeno zavzeta, seveda pa si želim delati film, tudi igrane.
Dolga leta ste ustvarjali s statusom svobodnjaka. Potem se je to malo spremenilo. Kako ste doživljali to svobodo, hkrati pa se spopadali z izzivi, kot je pridobivanje finančnih sredstev za projekte?
Zadnja leta mi je laže v toliko, da sem kot predavateljica za projektno delo v video produkciji (PDVP) in medijsko sporočanje 60-odstotno zaposlena na Ekonomski šoli Novo mesto, Višji strokovni šoli, na smeri medijska produkcija. Počutim se bolj mirno v tem smislu, da imam pokrit osnovni del eksistence, vsaj redni dohodek za račune. Moj mož je tudi filmar in ima boljša in slabša obdobja. Trenutno je slabše in je moja služba zato zelo pomembna. To je neke vrste prednost. Po drugi strani pa mi šola vzame precej časa. Letos sem razmišljala, kaj naj naredim, ker je kopica filmov, ki bi jih rada še posnela, pa mi zmanjkuje časa za delo, za razpise … Potem pa pridejo pomisleki, kako naj tvegam in pustim to varnost javne službe pri svojih 58 letih ...
Ko so v Novem mestu odpirali smer, so me povabili. Treba je bilo narediti cel načrt dela in medijske produkcije. Jaz pa sem morala dodatno narediti še 14 izpitov pedagoško-andragoškega izobraževanja. Na Filozofski fakulteti sem bila med sošolci najstarejša. Sem se pa resno lotila učenja, ki ga je bilo res veliko, a sem tudi hitro naredila.
In kako se je bilo učiti na »stara« leta?
Pri pripravi na dokumentarne filme se že tako in tako veliko učim. Rada pa tudi študiram in s tem, ko sem se učila, sem tudi opravila s skrbjo, da se me loteva demenca. Veliko izpitov sem opravila z 10.
Kakšna profesorica ste? Ste strogi?
Nisem stroga. Pri meni imajo študenti visoke ocene. Nekateri so najprej čudno gledali, a zdaj odobravajo moje delo. Delam tako, da pripravim študente do tega, da pridejo na izpit z USB-ključki, kjer imajo vse naloge in so dobro pripravljeni. Zato pa dobijo samo visoke ocene. Vse to delo od mene zahteva več energije. Nekateri so nadarjeni, nekateri pridni, nekateri pa imajo velike težave iz tega ali onega razloga. Vse pripeljem do konca in res sem srečna, ko vsi dobro zaključijo. Sicer pa je moto naše šole: vsak šteje. In tega se zares držimo.
