Zakaj bo letošnja izvedba festivala boljša od lanske?
Iz prve izvedbe smo se veliko naučili, bila je neke vrste testna. Se bo festival prijel v mestu, med ljudmi, med fotografi? Ugotovili smo, da Slovenija potrebuje fotografski festival. Kranj Foto Fest je trenutno edini. Menim, da fotografska skupnost v Sloveniji potrebuje iniciativo, platformo, ki povezuje avtorje, kuratorje, galerije in lokalno skupnost.
Se že lahko pogovarjamo o tradicionalnem Kranj Foto Festu?
Ideja je, da festival organiziramo vsako leto. Upam, da postane tradicija.
So dogodki brezplačni za obiskovalce?
Da, vsi, z izjemo izobraževalnih. Za »portfolio review« je treba plačati, vendar manj, kot na drugih fotofestivalih po Evropi. Plačati je treba tudi delavnico Agencije XII. Vsi vodeni ogledi, pogovori z umetniki in razstave pa so popolnoma brezplačni za obiskovalce.
Prihajate iz Brazilije. Kako to, da ste končali v Sloveniji kot direktorica fotografskega festivala Kranju?
V Slovenijo sem se iz Sao Paola preselila pred več kot desetimi leti. V Kranju sem prek dela Janeza Puharja spoznala zgodovino mesta in ugotovila, da je moje novo mesto rojstni kraj fotografije v moji novi državi. Spoznala sem tudi Petro Puhar, eno od njegovih sorodnic. Začela sem razmišljati, da je Kranj popoln kraj za fotofestival. Že od študentskih let sem se poigravala z idejo, da bi organizirala svojega. A ideja je bila dolgo le v moji glavi. Nato smo doživeli pandemijo novega koronavirusa, ki nam je dala priložnost, da se ustavimo, razmislimo, osredotočimo na to, kar nam je pomembno v življenju. Kranj Foto Fest izhaja iz tega konteksta.
Tema lanskega festivala je bila izolacija, letošnjega pa je dom. Logično nadaljevanje?
Da, seveda. Ideja je, da se vsak naslednji festival navezuje oziroma povezuje s prejšnjim. Tema lanskega je bila izolacija, a je ob tem treba poudariti, da tudi svoboda. Lani smo povabili ljudi iz mestnega jedra, da nam ponudijo svoja okna za okvirje. Tako smo na oknih razstavljali dela fotografov. Okno predstavlja ločnico med izolacijo in svobodo. Letošnja tema pa ni povezana le s fizičnim krajem, v katerem živimo, temveč tudi s čustveno izkušnjo, ki jo gojimo do doma. Sem migrantka in tematika letošnjega festivala raziskuje tudi to plat. Veliko fotografov, ki so poslali prijavo ali razstavljajo na festivalu, je prav tako migrantov. Dobivamo veliko osebnih zgodb o selitvah, prilagajanju na novo okolje, kulturo. Torej ne gre le za družino in dom.
Koliko slovenskih fotografov in koliko tujih bomo imeli priložnost videti na festivalu?
Avtorje smo izbirali na dva načina. Prek javnega poziva smo prejeli 305 prijav iz več kot 70 držav, vključno s Slovenijo. Od teh 305 je mednarodna žirija izbrala 21 avtorjev, med njimi je tudi Slovenka. Nato smo k sodelovanju povabili 18 uveljavljenih slovenskih fotografov, ki bodo razstavljali na skupinski razstavi. Lin Gerkman pa je mlad slovenski fotograf, zmagovalec lanskega »portfolio reviewja«, ki se bo na letošnjem festivalu predstavil s samostojno razstavo. Slovenskih fotografov bo torej 20, približno polovica. Skupaj imamo 41 avtorjev.
Ali dobijo avtorji razstavnino? Jim povrnete stroške produkcije?
Fotografi ne prejmejo razstavnine, jim pa povrnemo stroške produkcije. Zmagovalcu javnega poziva in posebne omembe pa plačamo potne stroške prihoda v Slovenijo.
Zakaj naj ljudje, ki jih fotografija sicer ne zanima, obiščejo Kranj Foto Fest?
Menim, da je ljudi treba izobraževati o vizualni kulturi. To je tema, ki je običajno ne poučujejo v šolah. Učimo se brati in pisati, ne učimo pa se »brati« vizualnih vsebin. Današnja družba je precej obremenjena s »fake news«. Pomembno je znati brati fotografijo, razumeti informacije, ki so v ozadju te vizualne komunikacije. Druga stvar pa je priti v stik z umetnostjo. Ko sem pred desetimi leti prišla v Kranj, sem imela občutek, da se v mestu nič ne dogaja. Vse dogajanje je bilo skoncentrirano v Ljubljani in Mariboru ter na Obali, recimo v Kopru. V zadnjih petih letih pa ima tudi Kranj čedalje več kulturnih dogodkov. Torej tudi tisti, ki niso umetniki, sodelujejo kot obiskovalci, kar se mi zdi pomembno za razvoj mesta. Fotografija je lahko odlična odskočna deska za razvoj kulturnega turizma. Če bi Kranj Foto Fest postavili na neko raven, bi imele od tega korist številne panoge turizma.
Zakaj festival ne poteka v Ljubljani, kjer bi lahko privabili večjo publiko, je bilo eno od mojih vprašanj, pa ste nanj že odgovorili ...
Ne želimo centralizirati kulture, naša ideja je iskanje obrobnih perifernih krajev. V tem je čar. Prihajam iz večmilijonskega mesta, Sao Paolo ima 20 milijonov prebivalcev, desetkrat več kot Slovenija. Občutek imam, da želijo ljudje iz velikih mest v nasprotno smer, upočasniti stvari, imeti manj informacij, se umiriti. Če pripelješ festival v majhno mesto, kot je Kranj, je to prednost. V starem mestnem jedru imamo le tri ulice, zato je to popolno okolje za srečanja ljudi. Ljubljana je prevelika. Rečeš na primer, dobimo se v tej in tej gostilni, a vmes jih je še deset. V Kranju pa veš, da bodo vsi v Layerjevi hiši. Glavni cilj festivala je povezovanje ljudi. Kranj želimo spremeniti v središče sodobne fotografije v tem delu Evrope. Menim, da v Ljubljani to ne bi bilo mogoče.
Bo Kranj novi Arles?
Mogoče, kdo ve. V Kranju imamo poleg fotografske tradicije Janeza Puharja tudi čudovito naravo. Letos razstavljamo tudi v kanjonu reke Kokre. Pod starim mestnim jedrom imamo kot kak skriti zaklad – gozd. V Sloveniji smo včasih preveč razvajeni, da imamo naravo tako blizu. To je privilegij, ki ga velika mesta nimajo, Kranj pa ga ima.
