Za njim je namreč petdeset let kariere, približno toliko filmskih vlog, kakih pol manj televizijskih in vsaj trikrat toliko gledaliških.
Čestitke za nagrado bert! Kako pomembna je za vas?
Nagrade za življenjsko delo po navadi dobiš, ko si v pokoju, tako da to ni nič presenetljivega. Zadovoljen pa sem, da sem jo dobil, ne bom lažno skromen: nagrade mi veliko pomenijo, posebej stanovska priznanja, kot je bert. Zelo sem vesel. Ko si enkrat starejši, ti to da vedeti, da še nisi čisto odpisan.
V pokoju ste šest let, a ves čas aktivni. Nič ne počivate?
Sem leta 2020, ko se je pojavil covid, lani pa sem posnel serije Za hribom, Dolina rož, drugo sezono Telenovele in igrano dokumentarni film Sen 1991.
Veliko igralcev ima težave s prehodom v pokoj, vam se očitno s tem ni bilo treba spopadati?
Ne, nasprotno. Prvo leto v pokoju sem veliko delal še v gledališču – v Drami Matiček se ženi, v Trstu Lepi dnevi v Aranjuezu in Videz vara. Zdaj bom v Mini teatru spet igral v predstavi Vsi ptice, na Ptuju imamo obnovitveno vajo, potem pa gremo z njo na Borštnikovo srečanje.
Je to še vedno največji dogodek, kar zadeva gledališče?
V to, koliko je ta festival velik in pomemben, se ne bi spuščal, zdaj je pač vse drugače, tudi termin. Zdaj poteka junija, včasih pa je bil oktobra, kar je bilo povezano z vinorodnimi kraji, moštom, kostanjem … To mi je bilo ljubo.
»Dokler sem bil mlad in preden sem bil operiran na hrbtenici, sem smučal in igral tenis, zdaj pa se mi je pretrgala ahilova tetiva, tako da sem oboje prenehal in samo še kolesarim, pa še to ne redno. Zdaj sem verjetno malo zarjavel.«
Kot gledalec hodite v gledališče?
Zelo malo. Vedno se šalim, da najboljših predstav nisem nikoli videl, ker sem v njih igral. (smeh) V teatru sem delal od leta 1969 in se moram na neki način od njega tudi malo oddahniti.
Je gledališče še vedno vaš drugi dom?
Zdaj že zelo dolgo nisem bil v Drami, drugače pa je bil moj dom vedno doma. Znan sem bil po tem, da sem se po koncu predstave oprhal in šel domov kot Ivo Ban, nisem s sabo vlačil še Hamleta, Riharda III. in tako dalje. To sem zelo ločeval, kolikor se je seveda dalo, vedno se pač ni. Ko sem bil doma, sem se vedel popolnoma normalno, kot se pač vedejo družinski poglavarji. Doma nisem imel nobenih privilegijev. Res pa je, da imam to srečo, da si z malo napora zapolnim tekst in imam sposobnost hipne koncentracije, tako da sem bil lahko do sedmih na otrokovem rojstnem dnevu, ob pol osmih pa že igral na odru. Ne potrebujem celega dneva za priprave, le svojih deset minut popolnega miru, preden grem na oder.
Ste se znali tudi odklopiti od teatra in uživati, na primer na dopustu?
Absolutno. Hodili smo v kamp v Rovinj, že v 70. letih sem kupil prikolico in smo šli v Istro, ker se je med počitnicami veliko snemalo ter sem tako lahko skakal sem in tja. Če bi bili na otoku, trajekt ni zanesljiv. In zdaj hodiva z ženo v ta kamp že 45 let, pa otroci in vnuki tudi.
Kaj je tam takega, da ste ostali ves ta čas?
Lepo urejen kamp je, v njem je vsa infrastruktura, od fitnesa, trgovine do frizerja, predvsem pa mi je všeč, da čez zimo prikolice ni treba premikati – spomladi pridem, odprem šotor, prezračim, posesam in smo na počitnicah. V teh letih smo tja navlekli že za celo stanovanje stvari, če bi moral to pospravljati … Skratka, kamp je zelo lep, urejen, razgiban, ob Limskem kanalu, tako da se nikoli ne čuti posebne gneče, smo v prvi vrsti ob morju … Za zdaj mi popolnoma ustreza.
Za takšne igralske velikane bi prej mislili, da so v super hotelih in si pustijo streči.
Si sploh ne znam predstavljati, da bi bil v hotelu in vsak dan hodil na kosilo, plaval v bazenu … Mi na kraj pameti ne pride! Ali da bi šel na Sejšele ali kam tako eksotično. Meni je Jadransko morje čudovito, zakaj bi se moral nekam daleč voziti ali se obremenjevati z letali? Sedem v avto, čez uro in tri četrt sem tam ter skočim v morje. To mi je še vedno v veselje.
Ste se kdaj počutili kot zvezdnik?
Nikoli, v Sloveniji kulta zvezdništva itak nikoli nismo gojili, v nasprotju s Srbijo denimo. Meni veliko več pomeni, da dobro igram, kot da se fotografiram in kažem naokoli. Saj me ljudje ustavijo, ko grem v trgovino, a to ne pomeni, da sem zvezdnik, ampak verjetno, da sem dober igralec. Prej je bilo tega ogromno, ko se je predvajala Reka ljubezni, zdaj s serijo Za hribom pa je tega manj, ker je na voljo samo na Voyu. Ampak se tudi zgodi. Igram veterinarja, ki na vasi zdravi tudi ljudi in ima takšne predimenzionirane injekcije, in zadnjič mi je sestra, ko sem bil na magnetni resonanci, rekla, da mi bo dala eno konjsko injekcijo. Sem malo trznil, potem pa se je začela smejati. (smeh)
Včasih ste bili igralci spoštovani gospodje, se tudi vam zdi, da danes ni več tako?
To je kar malo čudno. Sem še generacija, ki je igrala z Dušo Počkaj, Poldetom Bibičem, Majdo Potokar, Bertom Sotlarjem … To so bili spoštovani in cenjeni igralci, jaz sem ujel še zadnji vagon te cenjenosti, ki se je zdaj popolnoma sesula. Imate prav, način, kako se gleda na naš poklic, se je precej spremenil.
Zakaj se je to zgodilo?
Ne vem. Verjetno tudi zato, ker ni več resne kritike. Ne vem, ali je mlajšim igralcem sploh kaj do dobre kritike, bi rekel, da jim gre prej za izpostavljenost.
Kakšni so danes mladi igralci?
Zdijo se mi drugačni, predvsem v tem, da so pripravljeni narediti čisto vse, kar si kdo zamisli. To mi je nepojmljivo, sicer jih spoštujem, a nisem prepričan, da to pelje v razvoj igralstva v smislu, kot ga vidim jaz. Ne morem soditi, kateri pravkar diplomirani igralci so dobri in kateri slabši, a skozi leta se da napredovati. Najbrž sem starokopiten, a mislim, da je napredek možen le na klasičen način. Sem privrženec klasičnega teatra.
Tudi vaš sin Tom je končal AGRFT, a se je potem odločil, da pusti igralstvo in gre v druge vode. Vas to veseli ali žalosti?
Ni mi všeč, a to je njegova odločitev in jo spoštujem. Po drugi strani me niti ne prizadene toliko, ko vidim, kaj vse morajo danes igralci početi na odru.
Pravite, da so mladi igralci pripravljeni narediti vse. Ste si vi kot mlad igralec upali reči ne?
Da!
Se niste bali, da vam potem ne bodo več dali dela?
Saj bi oni potegnili kratko, če me ne bi več zasedli. (smeh)
»Veliko igralk ima težave, ko morajo iz mlade lepotice naivke postati karakterne igralke. Da preneha biti pupika in postane ženska, je hud preskok, ki ga nekatere nikoli ne naredijo.«
Vedno gledate na vse tako pozitivno?
Kaj pa drugega? Sem bil že zelo mlad zelo pogumen. Pokojnemu Jerneju Šugmanu sem vedno govoril, naj se nauči reči ne, ker so ga res eksploatirali. Šugmanova smrt me je zelo prizadela, ker sem z njim veliko preigral in je bil res tenkočuten igralec. Če bi dvakrat, trikrat rekel ne, bi bil danes še živ, sem prepričan. Igranje ni videti precej naporno, a to je posebne vrste stres, ki gotovo pušča posledice. Zato se mi zdi pomembno, da vlogo pustiš v teatru, da v garderobi slečeš kostum in greš domov kot Ivo Ban.
Vas vloge nikoli niso zasledovale?
Ne, vedno sem znal presekati. Družina mi je pri tem zelo pomagala, ker sem imel ob štirih otrocih dovolj zasebnih obveznosti in nisem mogel slepomišiti okoli njih.
Ste zadovoljni z življenjem?
Popolnoma. Pokojnina je, kakršna je, malo še delam zraven, imam ženo, štiri otroke in osem vnukov, za sabo dolgo kariero … Sem zadovoljen.
Je kaj, česar še niste uspeli narediti?
Niti ne. Všeč bi mi bilo imeti hišo ob morju, a mi materialno stanje tega ni omogočalo, zato pa sem zdaj navezan na prikolico. Če izračunam, koliko pavšala sem plačal v vseh teh letih, bi verjetno že bilo za eno hišico, a tega denarja ni bilo nikoli na kupu.
Pravite, da imate že osem vnukov. Jih bo še več?
Mislim, da ne, zdaj že čakam pravnuke, najstarejša vnukinja ima že 25 let.
Se veselite pravnukov?
Seveda, otroci človeka zelo pomladijo. Zadnja dva vnuka imata sedem in pet let, neverjetno sta poživila najino življenje. Krasna sta, prav lepo se imamo.
Ste zadovoljni, kako ste vzgojili otroke?
Tu moram dati vse priznanje moji ženi. Morda je bilo celo dobro, da je bila samo ena vzgojna linija. Jaz sem bil res bolj malo doma: zjutraj sem otroke odpeljal v šolo in prišel domov, ko so že spali. A moram reči, da jih je žena krasno vzgojila, so pridni, delovni, lepo vzgojeni ljudje.
Lani ste praznovali 50. obletnico poroke. Kakšen je recept za uspešen zakon?
Kaj pa vem … Verjetno se ni treba spotakniti ob vsako stvar, ki ti pride čez cesto. Pa malo rad se tudi moraš imeti.
Tako preprosto je to?
Da, tako preprosto.
Se vam zdi, da ste življenje užili s polno žlico?
Da. Ne morem se pritoževati, je tudi brez zveze in nič ne pomaga. Da bi se angažiral in kaj spreminjal, se mi zdi prenaporno, poleg tega spremembe, ki bi jih jaz uveljavljal, najbrž ne spadajo v današnji čas. Zdi se mi, da sem zaokrožil svojo kariero in življenje. Bom malo pregrešno rekel: če ne bi nič več naredil, bi bilo še vedno v redu. Res sem zadovoljen.
Kaj si želite za naprej?
Rad bi odigral še kakšno predstavo v gledališču, kakšno klasično, po moji duši. Memorativno in fizično sem še vedno sposoben. Mi pa mlajši kolegi kdaj rečejo, da imam starodoben način igranja – morda, a sem še vedno uporaben. (smeh)
