Andrija Zafranović je svoje življenje posvetil filmu ali kot je leta 2004 povedal v intervjuju za revijo BH Dani: »Za dober film je najbolj pomemben način razmišljanja, občutek, ki ga dešifriraš in potem uporabljaš. Izkušnje so tu bistvene, ne sme se zgoditi, da se napačen kader odpira v napačnem trenutku. Moja naloga je, da ne dopustim, da energija odteče iz scene. Ko pogledaš material, takoj veš, kakšen bo film, v montaži lahko napreduje, vendar je potrebno paziti, da se uporabi pravi način, da se material »napade«, ampak s prave strani…Zdaj sem ponovno v krajih, kjer sem vedno deloval, imam dvoje državljanstev in dvoje dovoljenj za delo, in nimam nekih velikih zahtev, ne bi me moglo umiriti nobeno drevo na vrtu in nikakršna kubanka v kotičku ust. Mogoče čoln na morski gladini, tam okoli Šolte, kjer sem se rodil.«
Rodil se je 12. avgusta leta 1947 v Maslenici na hrvaškem otoku Šolta. Njegov tri leta starejši brat Lordan je bil sredi šestdesetih let uspešni kino amater, ki je na osnovi amaterskih nagrad prejel štipendijo za filmsko šolo – FAMU v Pragi. Nekaj let kasneje je po njegovi poti odšel tudi brat Andrija in leta 1975 diplomiral in magistriral iz filmske in televizijske montaže. Z leti je pridobil status najboljšega montažerja, delal je tudi kot supervizor montaže in dramaturg. Veliko let je bil redni profesor in predstojnik katedre na Akademiji dramskih umetnosti v Beogradu, od leta 2009 je bil redni profesor na akademiji FAMU v Pragi.
Kot montažer je sodeloval z vrsto najbolj znanih režiserjev iz prostora bivše Jugoslavije, od Emirja Kusturice, Rajka Grlića do Lordana Zafranovića. Z bratom Lordanom je prvič sodeloval leta 1986 pri filmu Večerni zvonovi, s Kusturico pa leta 1985 pri filmu Oče na službenem potovanju, prvim in edinim jugoslovanskim filmom, ki je osvojil zlato palmo na festivalu v Cannesu. Nagrada je iz Kusturice naredila režijsko zvezdo, Andrijo pa za najbolj cenjenega jugoslovanskega montažerja. S Kusturico je delo nadaljeval pri filmih Dom za obešanje (1988) in Arizona Dream (1993), z Lordanom pa pri filmu Haloa-praznik kurb (1988). Redno je sodeloval tudi z režiserjem Rajkom Grlićem, med drugim pri filmih Čaruga (1991), Karavla (2006) in Ustava Republike Hrvaške (2016).
V Sloveniji pa je Andrija ogromno delal pri filmu in na televiziji. Pred osamosvojitvijo je največ delal z režiserjem Božom Šprajcem, s katerim je sodeloval pri vseh njegovih celovečernih igranih filmih: Krč (1979), Dih (1983), Odpadnik (1988), Decembrski dež (1990), Felix (1995) in Sonce za dva.
Z režiserjem Marjanom Cigličem je delal pri celovečernem filmu Razseljena oseba (1982) in TV-filmu Julius Kugy (1984), z Andrejem Mlakarjem pri filmu Cristophoros (1985), z Borisom Cavazzo pri Kormoranu (1986). Z Andrejem Stojanom je leta 1986 sodeloval pri celovečernem filmu Heretik in pri nadaljevanki Primož Trubar, leta 1989 pri Nekdo drug režiserja Boštjana Vrhovca in Ljubezni Blanke Kolak režiserja Borisa Jurjaševiča. Po osamosvojitvi je za slovensko televizijo sodeloval pri filmu Čamčatka (1996) režiserja Mitja Novljana.
Ogromen je njegov prispevek pri sodobnih slovenskih igranih celovečernih filmih. Z režiserjem Vinkom Möderndorferjem je sodeloval pri vsej njegovih filmih: Predmestje (2004), Pokrajina št.2 (2008), Inferno (2014) in Zastoj (2020), ki bo ostal zapisan kot zadnji film Andrije Zafranovića. Z režiserjem Damjanom Kozoletom je sodeloval pri filmu Rezervni deli (2003) in Slovenka (2009), z režiserjem Miho Hočevarjem pri filmih Gremo mi po svoje (2010) in Gremo mi po svoje 2 (2013), z Borisom Palčičem pri filmu Prehod (2008), z Metodom Pevcem pri Lahko noč gospodična (2011), z Andrejem Košakom pri Stanje šoka ( 2011) in Janom Cvitkovičem pri Družinici (2017).
