Milo za drago
V Nancyju sem se vpričo Vide metal za S. Vida se je maščevala tako, da je flirtala z M. Jaz sem, seveda, kot se temu lepo reče, izgubil razsodnost. Medtem ko sem jo klofutal, sta se od nekod pojavila francoska žandarja in mi jih brez oklevanja s pendreki naložila po grbači. Nalomila sta me kot prasca.
V avtobiografiji Dušana Jovanovića je vse. Od sočnega preklinjanja do tega, kako je nekoga udaril na gobec in nekomu celo zarinil nož med rebra. Od portretov naših in jugoslovanskih igralcev do Tita, Che Guevare in Mao Zedonga. V tej knjigi je zajeto vse. Dušanovo življenje in življenje njegovih sodobnikov, njegovo razmišljanje, njegovo široko znanje. To je branje za bogove.
Razmetane zgodbe
Kako je prišlo do avtobiografije, me najprej zanima. »Urednik Beletrine Čander me je dolgo nagovarjal, naj napišem avtobiografijo, ker je upal, da bom razkrinkal vse prijatelje, ki jih on pozna. A to mi nekako ni šlo. Nekaj sem začel, a mi predvsem ni ustrezala ideja kontinuitete – pisati od otroštva, pa potem proti bližajoči se smrti. Potem pa sem začel pisati razno razne zgodbe, odločil sem se, da jih bom kar malo razmetal. Zato, da ne bo tega sosledja. In potem je postalo vseeno, kaj pride na začetku, vmes in na koncu. Najprej sem želel v središče knjige postaviti mamo in o njej napisati ogromno. Mislil sem, da bo ona predstavljala večji del knjige. A potem se je postavila nepremostljiva ovira, da bi ta načrt uresničil. Ovira je bila ta, da z mamo nisem nikoli živel, razen v najmlajši mladosti, morda eno, dve leti. Spomnim se, med vojno, ko je pekla palačinke. Sedela je na tleh, po turško, in pekla palačinke. Jaz sem skakal na divanu. V nekem trenutku sem z nogo stopil v ponev, v vrelo mast. Odpeljala me je v bolnico, bilo je temno, med letalskim napadom, vzpenjala sva se po stopnicah v bolnico, ob stopnicah so bili vojaki, stražarji z brzostrelkami, s čeladami ... To je eden redkih spominov nanjo. Moji spomini nanjo so utrinki, fragmenti ... Zato nisem mogel napisati knjige o njej. Zato sem raje pisal neurejeno, ko sem se pa česa o njej spomnil, sem napisal. Nisem imel nobenega načrta za knjigo, kar pisal sem. Včasih sem malo počakal, pa je prišel spomin na kakšen dogodek ali osebo in sem sedel ter ga napisal. Tako je knjiga nastajala.«
Eno leto in pol z mamo
Zakaj je bil ob ločitvi dodeljen očetu, me zanima. »Takrat so bila sodišča bolj naklonjena moškim. Pa še nekaj. Mama takrat ni imela službe, oče pa jo je imel, zato naj bi lahko bolje skrbel zame.« Je pogrešal mamo, koliko časa sta sploh živela skupaj? »Še sam ne vem, koliko sem bil star, ko sta se razšla. Najprej me je oče dal k teti in stari mami, njegovi mami, v Skopje, tam sem živel kakšni dve leti in pol. Na Skopje imam burne spomine, igral sem se z mularijo, vandral po mestu. Spomnim se, kako sva s staro mamo hodila v cerkev. Dala mi je denar, da bi ga položil k ikoni – v pravoslavni cerkvi se denar položi k ikoni ali v skrinjico. Jaz pa denarja nisem dal tja, ampak sem pobral še ves preostali denar pri ikoni, ga dal v žep in stekel ven, kjer so me čakali prijatelji. Seveda me je duhovnik videl in me zatožil stari mami. Stara mama je bila tako razočarana, da je kar jokala: 'Pa kako si mogel, saj te nisem tako učila.' Potem mi je dala denar, da naj ga nesem nazaj v cerkev. S takšnim odnosom me je tako ganila, da mi ni nikoli več prišlo na misel kaj takšnega. To je bila dobra vzgoja. Sploh me ni kregala, popolnoma me je presunila s svojo dobroto, s čustvi.«
Razboritež
Dušana v knjigi spoznamo kot pravega razboriteža. Kar nekaj moških, pa tudi žensk je okusilo njegovo pest, nekdo celo njegov nož. Od kod ta njegov temperament? »To imam v značaju in to imam še vedno, še ni minilo.« Vprašam ga, ali se moram tudi jaz paziti, pa z nasmehom pravi, da se na nedolžne punce ne spravlja. Kako je krotil to svojo koleričnost? Ga je česa stala? »Včasih me je stalo kar dosti, da sem se lahko sploh premagal, da sem se pomiril. Sicer pa se je to sprožilo vsake toliko časa in potem potihnilo.« Kako to, da je vse tako odkrito zapisal, tudi o tem, kako je nekomu zaril nož med rebra in je le malo manjkalo, da mu ni segel do srca? »Saj po tem, ko sem to naredil, mi je bilo žal, in ko sem se zavedel, kaj sem naredil, mi je šlo na jok, kar jokal sem se in spraševal, kaj sem naredil. A ni se dalo nič popraviti.«
Kako se je zgodil ta neverjetni incident? Dušan se je napil in prišel k svoji punci skozi okno. Njena sestra ga je hotela vreči ven, mu vrgla oblačila skozi okno, Dušan pa jo je udaril. Pridrvel je njen prijatelj in ga potiskal proti oknu, Dušan pa je zgrabil nož, ki je visel na steni, in ga zabodel. Kasneje je šel sam na policijo in priznal dejanje. Obsojen je bil na šest mesecev pogojno. Nož je za malenkost zgrešil srce.
Očetove sobotne tepežke. No, bolj pretepanja
Z očetom sta imela zelo poseben odnos, oče je bil zelo strog. »Oče je imel grške starše, po njih je najbrž prevzel doktrino ostre, stroge vzgoje. To se je kazalo tako, da je vsako soboto zjutraj rekel, naj mu prinesem palico, bambusovo palico z debelimi vozli, in z njo me je tepel. Glavo mi je dal med noge, tako da sem gledal nazaj v steno, on pa me je toklel. Približno petnajst udarcev vsako soboto. Vpil sem: 'Joj, ati, ne, saj bom najbolj priden otrok na svetu, samo nehaj!' Pa ni nič pomagalo, nikoli ni nehal, tolkel je, dokler ni naštel teh petnajst udarcev. To je bila kazen za nazaj in opozorilo za naprej, vsako soboto, resno.« Vprašam ga, ali je po takšnem bolečem otroštvu kdaj udaril hčer Mašo. »Enkrat sem jo, pa je Milena (Zupančič, Dušanova partnerka, op. a.) znorela, in potem sem se opravičil in je nisem nikoli več.«
Občutljiv za šovinizem
Dušana še danes prizadene šovinizem, ker ga je kot otrok, ki je prišel iz Srbije in Makedonije, doživel kar dosti. Otroci so se norčevali iz njega ves čas. »Res je, še danes sem občutljiv za takšne stvari. V knjigi sem opisal, kako sem se zaradi tega sprl tudi s polsestro.«
Begunci
Kako doživlja begunce, me zanima. »Včasih me zmoti, ker se svobodno obnašajo, nadlegujejo ženske, to mi ni všeč. Drugače sem strpen. Nisem pa za to, da bi jih Slovenija imela preveč.«
Izpolnjeno življenje
»Imel sem bogato in pestro življenje, dosti sem potoval, tudi zunaj delovnih obveznosti. Z Mileno (Zupančič, igralko in soprogo, op. a.) sva obiskala vse kontinente, prepotovala ogromno držav. Potovanja me ne mikajo več. Ker vem, kaj lahko pričakujem.«
Mikajo me ženske
Vprašam ga, kaj ga v življenju še vznemirja. »Ženske!« odgovori kot iz topa in se smeje. Spet ga vprašam, ali se šali ali misli resno. »Malo se šalim, malo pa mislim resno. Ženske so čudovite za komunikacijo. Rajši se pogovarjam z ženskami kot z moškimi. Z njimi se bolje razumem. Včasih sem mislil, da med ženskami in moškimi ni razlik, a počasi sem spoznal, da so razlike ogromne. V temperamentu, v naravi, ženske so dosti bolj mehke, odzivne. In rad se pogovarjam z njimi ravno zato, ker razmišljajo, doživljajo svet čisto drugače kot moški.«
Izgon iz raja
Starega gledališkega mačka, scenarista, režiserja, po vsem svetu nagrajevanega, vprašam, ali še kaj dela v gledališču. Njegov odgovor me šokira. »Nič, čisto nič. Nikjer ne režiram, sunili so me v rit. Že pet let ne režiram nič. Na začetku sem bil zelo nesrečen, potem pa sem dvignil roke in se vdal v usodo. Tudi Mladinskemu gledališču, ki je v bistvu moj otrok, jaz sem ga 'izumil', sem ponudil režijo komada Samuela Becketta in odlično zasedbo, Mileno Zupančič in Radka Poliča. Znamenit avtor, znameniti igralci, jaz kot najbolj nagrajevan režiser, pa me je umetniški vodja ali direktor zavrnil. Že zato, ker sem to gledališče ustvaril, bi me moral angažirati, me sprejeti z obema rokama. Pa mi je rekel, da imajo že za pet let določen program. To je bil kar težek udarec za moj ponos, mojo osebnost.«
Milena. Največja nagrada
»O Mileni ne mislim govoriti, ker je največja nagrada v mojem življenju, kar sem jih dobil. Največje veselje, največji tovariš. To je to. Med nama je ista razdalja ali pa ista bližina, kot je bila vedno.«
Znaki demence?
Ko se z Dušanom pogovarjava, ima kar precejšnje težave z imeni, ne spomni se jih. Vprašam ga, ali se kaj boji demence, ali se kaj bori proti njej. »Šel bom na sestanek oziroma pregled v ambulanto za kognitivne motnje, pa bom videl, kaj bodo rekli.« Ko ga pobaram po splošnem zdravju, mi pove, da ima težave z žilami na nogah in da težko hodi. Z zdravljenjem še ni začel, a razmišlja o tem.
O aktualni politiki pa nič.
»To me sploh ne zanima,« je odločen.
Kako ga je začarala umetnost
Kako ga je pot sploh zanesla v gledališče? »Teta, pri kateri sem živel v Skopju, je bila učiteljica klavirja, glasbe. Peljala me je v opero, gledat Era z onega sveta. Ko se je opera začela, sem trepetal od vznemirjenja. To je bilo leta 1943. Okrog Skopja so biie borbe, topovi, tanki, streljanje, lakota v mestu. V operi pa je bilo božansko vzdušje, čudovita luč, krasna glasba. Čisti presežek, čisto drug svet kot v resničnem življenju. Ta umetnost me je impresionirala. In začarala za vse življenje.«
Konec pretepanja. Šolanje
Ko se je odločil, da želi delati v gledališču, je naredil vse, da bi to dosegel. »Ko sem bil star dvanajst, trinajst let, sem rekel očetu: 'Zdaj boš pa nehal s pretepanjem, ker te bom udaril nazaj. Samo še enkrat me udari!' In takrat se je to nehalo. Da sem se lahko šolal in zaslužil denar zase, sem raztovarjal premog na vlakih, prevažal sadje in zelenjavo s triciklom, raztovarjal tovornjake, počel razne stvari. Imel sem strašno željo po znanju, biti izobražen, razgledan.«
V Indijo na hujšanje
Dušanu se je nabralo nekaj kilogramov preveč, morda tudi zaradi tega zadnje čase težko hodi. Zato se je odločil, da gre s prijateljico na hujšanje v zdravstveni center ajurvede, in to v Indijo. »Tam delajo to najbolje«, je prepričan. »V treh tednih te spravijo ob deset, petnajst, dvajset kilogramov. Te noge me res mučijo.«
Brez branja ne gre
»Berem klasiko, sodobno književnost, zgodovinske knjige. Brez branja ne morem živeti. Branje potrebujem, kot potrebujem hrano. Žalostno pa je, da mladi danes skoraj ne berejo več.«
Raziskovalec/Preiskovalec umetnosti
Konec šestdesetih je bil med ustanovitelji eksperimentalnega gledališča Pupilije Ferkeverk, v začetku sedemdesetih pa eksperimentalnega gledališča Glej. Od konca sedemdesetih do srede osemdesetih je bil umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je od leta 1989 predaval režijo. Njegov dramski opus sestavlja družbenokritična dramatika, drama absurda, ludistična, ironična dramatika in intimne drame. Nepozabne so Osvoboditev Skopja, Balkanska trilogija, Zid, jezero, Ekshibicionist, Boris, Milena, Radko ... Je dobitnik številnih Borštnikovih nagrad za režijo, pa dveh Grumovih za izvirni besedili Antigona in Zid, jezero ter Rožančeve nagrade za zbirko esejev Svet je drama. Leta 2009 je dobil priznanje zlati red za zasluge za ustvarjalni opus in bogatitev slovenske kulture, zlasti gledališča, ter njeno prepoznavnost v svetu.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
