Zdi se, da je človek na mestu, ki bi se lahko znašel v vseh okoliščinah. Nerazvajen, prilagodljiv in pripravljen plačati visoko ceno za to, da je lahko svoboden. V gledališču, ki ga je sam ustvaril v središču Ljubljane in poimenoval Pocket teater studio, lahko počne, kar želi, in točno toliko, kot želi. Nobenih subvencij, razpisov, iskanj takih in drugačnih državnih finančnih podpor – v svojem ritmu živi umetnost.
Ključna je bila nogometna tekma leta 1974 med Mehiko in Jugoslavijo, ko je vprašal mamo, medtem ko je zlagala perilo, kaj je to Jugoslavija. Po nekajminutnem premisleku je rekla, da je to »izjemna dežela, ki jo vodi čudovit človek z nekega drugega planeta«. In kot piše Pascual v svoji prvi knjigi O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih (2016, LUD Šerpa): »Škoda je bila storjena; v določeni starosti človek verjame popolnoma vsemu, kar mu reče njegova mama ...« Tako je fante prejel novo možnost za življenje v raju, če se stvari na njegovi geografski širini ne bi izšle, kot bi si želel. Pot ga je res pripeljala najprej v naše južnejše kraje, potem pa k nam. Dobrih osem let živi in dela v Ljubljani. Veliko piše in je eden od treh dobro branih tujih pisateljev, poročenih s Slovenkami. Za vse, kar napiše, si želi, da s prevodom ne bi bilo veliko izgubljeno. Tu je imel srečo. V njegove španske odstavke se je najprej zaljubila prevajalka. Prvi esej je bil objavljen leta 2010 v Lud Literatura. »Mojo slovensko prevajalko so navdušili zapisani odstavki, nato sem se jaz navdušil nad njo in vse odtlej jo skušam z vsakim tekstom zapeljati, doseči, da bi se vsakič znova zaljubila vame.« Potem je prevajalko zanimalo, ali tudi govori tako, kot piše, in odtlej skupaj plešeta skozi življenje.
Žepno gledališče
Dobila sva se za znano kafetarijo v neposredni bližini Križank, kjer že nekaj let najema prostor neodvisen studio za razvoj intimnega gledališča. Carlos Pascual tu gosti gledališke predstave, literarne večere, predstavitve bolj in manj uveljavljenih avtorjev, ki jim manj pomeni več in so že prešli fazo, ko si za vsako ceno želijo širnega občinstva. Fotografinja je takoj opazila čudovito prizorišče za fotografiranje, prave odseve svetlobe, in nit s portretirancem je stekla brez besed. Tudi Pascual je fotograf. Med drugim. In igralec. Zadnje čase vsak dan piše. V dopoldanskih urah, popoldne in zvečer pa je čas za Pocket teater studio, kjer je, kot je rekel, »one man band«.
Pascual in Slovenci
Slovenijo v mnogih pogledih zaznava kot popolno nasprotje Mehike. Naj si bo zato, ker tako radi lezemo v hribe, medtem ko se jim Mehičani na široko izogibajo, ali pa ker se ne znamo sprostiti in prepustiti trenutku, pozabiti na položnice, ki jih lahko plačamo tudi jutri, če je danes sončen dan in bi lahko malo dlje kramljali s prijatelji. Kadar pride v Slovenijo, ga preseneti, koliko ljudi zanimata njegov materni jezik in kultura, iz katere izhaja. In preseneti ga tudi, ko ga ljudje vprašajo, koliko metrov šteje njegovo stanovanje. V Mehiki bi rekli: »Stanovanje ima čudovito teraso, polno cvetov bugenvilije, božanski pogled, ki gleda na park, in ogromna okna, zato je vse popoldne polno svetlobe.« Pascual je med drugim zadnja leta vzljubil kolo. Povedal je, da vsaj tri ure na dan preživi na njem, in potem ga marsikdo vpraša, koliko kilometrov naredi. Ampak on ne šteje časa, prebitega na kolesu, v kilometrih, ker užitka ne spreminja v disciplino, kar je še ena od velikih razlik med Slovenci in Mehičani.
Sicer pa je med nami Slovenci našel veliko odrtih vrat, sprva bolj sramežljivo, potem pa kar na stežaj. Vsaj nekaj mu jih zadostuje. Predvsem se dobro razume z mešanimi pari, ker si z njimi deli podobne življenjske izkušnje. In umetniki, kjer je rdeča nit jasna. Sploh pa ga zanima človek na katerem koli koncu sveta, ki se sooča z življenjsko dramo. Prav te so največkrat rdeča nit njegovega pisanja, namreč, kako se ljudje na različnih koncih sveta lotevajo reševanja medsebojnih konfliktov. Dober opazovalec je, antropolog. Opazuje z udeležbo. In njegovo pisanje je dragoceno. To so ugotovili tako tisti, ki se prištevajo med velike poznavalce literarnih veščin, kot preprosti bralci, ki prepoznajo vonj resnice, pristnost, ki prihaja od znotraj.
Pisatelj
Boljši opazovalec življenja je, kadar piše, tudi zato piše. To je eden prvih odgovorov, ki mi jih je ponudil na vprašanje, ali se, kadar piše, čuti bolj živega. »Pisanje je najboljša oblika, ki mi dopušča razmišljanje – in v njej lahko vsaj malo ublažim ugašanje spomina.« V njegovi govorici je nekaj prvinskega, univerzalno razumljivega, privlačnega, nevarnega v besedah, ki se rojevajo najprej v španskem jeziku, dokler jih prevajalka Mojca Medvedšek, Pascaulova žena, ne prevede v besede, ki jih razumemo na tem našem koncu sveta.
Prva Pascualova knjiga je bila prava uspešnica. Tudi po prodanih izvodih. Pascual je znan po tem, da jo je številnim kupcem kar sam s kolesom pripeljal na dom. Pri promociji druge se sam ni veliko angažiral. Namenoma, saj naj bi to prevzela velika zložba, ki ga je vzela pod okrilje.
Birokracija in salsa v Sloveniji
Slovenija ni prva dežela, kjer se je ustavil. Veliko se je selil, zaradi najrazličnejših vzrokov. Tak tip človeka je, rad tvega. Pravzaprav si je iz selitev naredil življenje. Zgradil si je serijo življenj s stalnim sedežem, jih nato raztreščil, najpogosteje nehote. Naposled je ostal v Sloveniji. Tu ima družino, poganja korenine. Eno najpogostejših vprašanj, ki mu ga namenijo Slovenci, je, zakaj si želi živeti v Sloveniji. In ali ne pogreša tropov? Na zimo se je privadil lažje kot na slovenske birokrate, recimo, ki tako resno opravljajo svoje delo. »… na nobenem drugem koncu sveta nisem videl posvečenosti, s kakršno slovenski birokrati sledijo uradnim postopkom.« Pa to ni mišljeno kot kompliment.
In seveda si človek ne more kaj, da ga za konec ne bi vprašal, kako kot nekdo, ki mu je ritem salse domač, kot je nam polka, doživlja nas, ki navdušeno organiziramo tečaje salse in migamo z boki po pravilih, ki nam jih pokažejo učitelji salse. »Srce se mi para, ko vidim, kako skušajo ljudje nekaj, kar imenujejo temperament, kupiti kot izdelek.« Salsa je ples duha, srca, ne naučenih korakov, je povedal. V zadnjem odstavku prvega objavljenega eseja Nalezljivi užitek je napisal: »Odpreti bomo morali nove plesne prostore svobodnega izražanja telesa, kamor specialisti za latinskoameriške plese ne bodo imeli vstopa. In odplesali bomo vse, z vsem, kar imamo, na vse načine, pri vseh starostih, brez vzorcev in modela ... Preprosto plesali v zraku in se vrnili k igri duha, v enem obratu nenadoma odprli oči, nasproti zagledali drugega ter spoznali, da se mu na nekakšen čudovit način v istem trenutku dogaja popolnoma isto.« Natančno to Pascual živi v Sloveniji.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
