Takšna je tudi njegova najnovejša predstava v Slovenskem mladinskem gledališču z naslovom Mi, evropski mrliči, ki je vredna ogleda prav zato, ker odpira teme, ki so ključne za današnji čas.
Zakaj naslov predstave Mi, evropski mrliči? Je to zgodba o koncu, o umiranju, o staranju?
To je parafraza Kosovelove pesmi Ekstaza smrti: »Z zlatimi žarki sijalo bo sonce na nas, evropske mrliče.« Vsi čutimo, da se naš svet, »naša« Evropa, počasi sesuva, da postaja dementen in da nas na kratki rok rešujejo le pomirjevala in antidepresivi. Ali kot so Sex Pistolsi peli: »No future, no future for us (Ni prihodnosti, ni prihodnosti za nas, op. p.)!«
Gledalci niso homogena enota. Vsak misli s svojo glavo in čuti s svojim srcem.
So ženske bolj dovzetne za spremembe? Kako se od želje po spremembi premakniti v delovanje samo?
Predstava skuša zarezati tudi v seksistično in šovinistično polje sodobnega gledališča, ki ne dovoljuje ženskam do besede. V drugem planu predstave spremljamo zgodbo ženske partizanke, polne prihodnosti in upanja, ki konča v kuhinji med pranjem posode, kuhanjem za družino in rojevanjem otrok … Sicer nimam občutka, da se danes ne deluje, ravno nasprotno, aktivizma in artivizma je polno. Problem vidim v tem, da se po tem, ko opravimo svojo »državljansko nepokorščino«, ne zgodi nič. Milijoni demonstrantov, ki so v Londonu kričali proti vojni v Iraku, so bili Bushu le dokaz, da na zahodu vlada vzorna demokracija izražanja mnenj. Vrhunski cinizem.
Ali vam kot režiserju politično angažiranega teatra uspe »prebuditi« revolucijo v gledalcu? Je politična dejavnost rešitev in ali je revolucija sploh še mogoča ali ostaja le izrabljena beseda?
Gledalci niso homogena enota. Vsak misli s svojo glavo in čuti s svojim srcem. Verjamem, da so moje predstave povabilo k temu, da se gledalec sam odloči in sam doživi. Pred sabo nima nič, kar bi ga pomirjalo in spravljalo s svetom okoli sebe. Raje verjamem, da predstava v gledalcu vzbudi konflikt in nemir, ki ga mora vsak razrešiti s samim seboj. Zdaj je v modi stališče, da so vse politične opcije iste in vsi politiki isti ter da je treba izvršiti revolucijo in spremembo v sebi samem. Ni je večje zmote in večjega »blefa«. Priča smo sicer veliki poluciji politične nemoči in neefektivnosti institucionalnih vzvodov, pa vendar nas politiki ne smejo prepričati, da so pametnejši od nas, mi imamo namreč na svoji strani življenje – in nihče nam ne more reči, da nismo specialisti v življenju življenja. To je vendar edino, kar ves čas počnemo. Sistem hoče namreč točno to od nas: da se podredimo in poslušno jemo njihov drek ter privolimo v to, da živimo v najboljšem vseh mogočih svetov.
Kaj se dogaja s kolektivno zavestjo Evrope? Zakaj se kljub želji, impulzu ne aktiviramo?
Evropa postaja vse bolj stara, klerofašistična, nazadnjaška, nacionalistična. Vse bolj nas je strah in vse bolj smo poslušni, ker imamo kredite, otroke in negotovo prihodnost. Zadnjih 40 let nam sistematično odvzemajo prihodnost, nas silijo v fleksibilnost, prekarnost, ambicioznost, konkurenčnost ter krepijo našo grabežljivost in pohlep.
