Rodil se je v premožni in ugledni ljubljanski družini. Po končani gimnaziji v Ljubljani (1881–1889), v času katere je že začel pisateljevati, je začel študirati medicino v Gradcu in na Dunaju. Med prvo svetovno vojno je delal pri cenzuri, nato je leta 1918 postal uradnik v Ljubljanskem dopisnem uradu, ki je bil razpuščen leta 1921. Takrat je Murnik zbolel za multiplo sklerozo, ki mu je preprečila nadaljnje ustvarjanje. Bolezen je sčasoma tako napredovala, da je bil povsem odvisen od usmiljenja drugih ljudi. Ob njegovi šestdesetletnici leta 1930 mu je ljubljanska občina priskrbela zavetišče v mestni ubožnici, kjer je dve leti pozneje tudi umrl.
Delo
Rado Murnik je v devetdesetih letih 19. stoletja pisal za razne slovenske časopise in revije. Urejal je satirična lista Jež in Osa ter revijo Lovec. Leta 1892 je v Vesni objavil humoreski O glavi, s prijaznim sodelovanjem pesnikov govori prof. Lucifer in V šesti. Isto leto je v Ljubljanskem zvonu objavil humoristično črtico Signior Giannino. Uveljavil se je s satiričnim romanom Groga in drugi, ki je parodija na slovensko literaturo in pisatelje. Med drugim smeši tudi slovenski naturalizem in njegovo dednostno teorijo. Njegovo zadnje obsežnejše delo je Ženini naše Koprnele, objavljeno v reviji Plamen leta 1921; v njej na humoren način prikazuje meščansko življenje in smeši podeželsko bahavost.
