Kasneje je služboval na Novi KBM, kjer je bil zadolžen za investicije, v družbi SCT je bil član uprave. »Nekega dne mi je bilo dovolj vseh pritiskov, ki smo jih bili v tistem času deležni s strani različnih lobijev in politike. Rekel sem si, da bom obrnil nov list, in tako sem iz nič začel samostojno poslovno pot. Vedel sem, da želim početi nekaj, kjer bodo rezultati merljivi, ter da se ne želim prisesati ne na državne jasli ne na kakršnekoli lobistične zgodbe. Zato sem pričakoval, da bo začeti zelo težko,« je jasen Kuster, danes direktor izjemno uspešnega podjetja Lunos in tudi član SBC – Kluba slovenskih podjetnikov.
Podjetje Lunos so ustanovili leta 2010 in takrat so njegovi kolegi, inženirji projektanti, govorili: »Ni možnosti, da bo v Sloveniji kdo v svoji hiši naredil luknjo. To ne pride v poštev.« Danes teh lukenj povprečno naredijo 20 tisoč. Kot pravi Kuster, rezultate, torej dejstvo, da so ljudje sprejeli njihove produkte, prinaša delo. »Ljudem moraš povedati, da imaš rešitev za težave, s katerimi se srečujejo, in ljudje ti morajo verjeti. Ves čas delovanja podjetja smo denar, ki je prihajal v podjetje, reinvestirali v neke vrste marketing – ne samo v reklame, ampak v izobraževanje ljudi o tem, zakaj v stanovanjih prihaja do odvečne vlage in plesni ter na kakšen način je stanje mogoče izboljšati.« Dejstvo, da je podjetje Lunos uspešno, je znano široki javnosti in zanimanje za delo pri njih je veliko; razpisov za delovna mesta ne objavljajo več, saj je vlog za delo tudi brez tega veliko. Pri izbiri sodelavcev je po njegovih besedah pomembno, da je ekipa homogena, strokovna in motivirana. Ob tem izpostavi ženo Damjano, ki v podjetju vodi kadrovsko politiko in ima po njegovih besedah izjemno dober občutek za to, da najde prave ljudi, ki se lahko uspešno integrirajo v kolektiv.
Zakaj ste se odločili postati član Kluba slovenskih podjetnikov (SBC)?
Že več let smo člani GZS, kluba managerjev, Nemško-slovenske gospodarske zbornice in tako dalje. Nobeno od teh združenj nam do zdaj ni nudilo podpore, pa smo rekli – gremo še v SBC, da vidimo, kako bo. Moram reči, da se v SBC stvari v zadnjih dveh letih premikajo na bolje in klub vedno bolj postaja stičišče podobno mislečih. Daleč od tega, da se strinjam z vsem, kar počnejo, a nekatere stvari so pravilno zastavljene, kar daje upanje, da bomo mogoče v bližnji prihodnosti kaj skupnega postorili.
Ali menite, da bi lahko Podravje, predvsem pa Maribor kot štajerska prestolnica, spet postalo, če že ne industrijski, pa podjetniški center države?
Lahko bi, pa ne bo.
Kakšno je vaše stališče glede propada nekdaj paradnega konja podravske in slovenske industrije TAM? Menite, da bi TAM danes še lahko posloval v nekdanjem obsegu ali ne (seveda s sodobnejšimi tehnologijami proizvodnje)?
Seveda bi lahko. Ampak v tekmi za največjo neumnost na svetu so se odgovorni za to področje odlično izkazali, potopili TAM, pa še in še regijskih potencialov. Ena zadnjih uspešnic je Vinag, ki ga je uspešno »potamanil« častni občan Maribora. V Mariboru gre vse kot namazano, ne delamo napak. (smeh)
Kaj so bili po vašem mnenju vzroki za propad številnih močnih in velikih podjetij v Mariboru in okolici (zlasti tekstilna industrija)?
Zabutanost in nesposobnost odgovornih. Zgodbe so povsod podobne in premalo prostora imava, da bi se spuščal v podrobnosti. Sam sem Maribor pred desetimi leti zapustil in poslovno pot nadaljeval v Ljubljani. Odkar sem uspešen, me imajo v Mariboru radi … Nikogar ne ogrožam in z vsemi lahko grem na špricer. To pa je največ, kar lahko pričakuješ od Maribora. In po svoje je tako čisto simpatično.
Dobro stoječa podjetja v podravskem območju so pretežno v rokah tujcev (od TBP Lenarta do Boxmarka, Henkla ...). Menite, da v današnji mlajši generaciji ni dovolj sposobnih menedžerjev, ki bi znali dobro voditi večja podjetja?
Verjetno so nekje sposobni mladi fantje, ki bi lahko uspešno vodili podjetja. A ključ do direktorskega mesta v mariborskem bazenu je vodljivost, nesposobnost in pripadnost vodilnim strukturam. Tako je bilo, tako je in na žalost bo tako tudi v bodoče.
Kaj je oziroma so bile temeljne napake tranzicije in lastninjena v Sloveniji? Kako bi se jo lahko speljalo drugače?
Temeljna napaka so bili ljudje, ki jih je tranzicija ujela na vodilnih položajih in so zgodbo zapeljali tako, da so se debelo omastili. Uspešno so oropali Slovenijo, uničili dobre zgodbe in nas popeljali v prečudovito Evropo. V bistvu je fenomenalno, kako dobro so izpeljali roparski pohod. Na nič niso pozabili.
Kaj menite o uvedbi krajšega (32-urnega) delovnega urnika pri nas?
Še ena bedarija v smislu »nekaj se pač menimo«. Nobene logične osnove ni za to, vsaj ne v takem sistemu, kot ga imamo danes. Če pa kdaj kot družba napredujemo in začnemo razmišljati in sprejemati odločitve, ki bodo v korist človeka kot posameznika, sem takoj za ničurni delovnik. Na svetu je vsega dovolj, vsega preveč. Nihče ne bi rabil delati ali prosjačiti za hrano, vodo in streho nad glavo. Osnovne dobrine pripadajo vsakomur, ki se rodi na ta planet.
Na katero lastnost ste pri sebi najbolj ponosni in kaj je tisto, kar vam ni všeč, kar bi spremenili?
Ponosen sem na to, da ne stagniram. Vsak dan spoznavam nove stvari, sem radoveden, zanimajo me izzivi. V bistvu me iz cone udobja konstantno meče moja žena Damjana, ki je najbolj zaslužna za moj notranji razvoj. O tem, da bi na sebi kaj drastičnega spremenil, pa ne razmišljam. Mogoče mi ni všeč, da kadim … je pa fajn.
Če bi se še enkrat odločali za izobraževanje, poklic, bi izbrali enako pot ali bi počeli kaj drugega?
Ničesar ne bi spreminjal, bi pa mogoče kakih deset let prej šel na podjetniško pot.
Kakšen je vaš delovni dan?
Po navadi vstanem okoli sedme ure. Včasih se zbudim doma v Mariboru, včasih pa v hotelu v Ljubljani ali v Berlinu. Moji dnevi so dinamični in nikoli ne gledam na uro v smislu, še dve uri, potem pa domov. Ko opravim, kar je potrebno, sedem v avto, pokličem ženo in se zmeniva, kaj bova povečerjala.
Katere zadane cilje ste v življenju že dosegli in katere ste si postavili, da jih dosežete?
Dosegel sem več, kot sem si želel, in ni se mi treba več metati na glavo. Vsako leto si zadam cilje. Poskušam biti skromen, a me življenje po navadi preseneti in te cilje presegam. To velja za poslovne zadeve – zasebno oziroma osebnostno pa se razvoj nikdar ne zaključi in na mojem spisku je ogromno stvari, ki jih lahko izboljšam.
Imate kakšno še neizpolnjeno osebno željo?
Zelo rad potujem, najraje z družino. Zaradi korone smo zadnji dve leti bolj malo potovali, a verjamem, da me še marsikaj čaka. Adrenalinskih želja pa nimam. Življenje je vsak dan polno izzivov in ne potrebujem dodatnih stimulansov, da bi ga osmislil.
---------------------------------------------------------------------------------------------
Milan Kuster osebno
Kateri je vaš najljubši način preživljanja prostega časa? Imate hobije?
Zelo rad grem na morje, kjer z ženo izplujeva in pobegneva v neznano. Sicer pa se rad družim s prijatelji ali kaj finega preberem. Imam tudi bicikel, a ta zadnje čase bolj sameva, podobno kot teniški lopar. A to se bo kmalu spremenilo.
Kdaj in koliko dopustujete? Kje najraje preživite dopust poleti in kje pozimi?
Na morju imamo hiško in tam se odlično počutim. Daje mi svobodo, da mi dopusta ni treba načrtovati, saj nas hiška čaka in vabi, da jo obiščemo. To naredimo večkrat, ne samo poleti. Pozimi rad smučam, a sem zadnja leta tudi ta hobi zanemaril, saj me Damjana vedno prepriča, da greva namesto na smučanje raje na Kanarske otoke, kjer se tudi januarja lahko kopava.
Kako se najraje oblačite, kaj bi našli v vaši omari? So vam blizu modne znamke?
Oblačim se dokaj sproščeno, minili so časi oblek in kravat. Zelo redko zavijem v trgovino, a ko grem tja, v rekordnem času nakupim, kar mi je všeč. Rad imam kakovostne stvari in bolj prisegam na kakovost kot na kvantiteto.
Kakšen avtomobil vozite in zakaj ste izbrali to znamko?
Vozim porsche panamero. Avto je okej in bilo bi nehigienično, če z njim ne bi bil zadovoljen.
Kako pomembna sta vam udobje in zunanji videz?
Seveda mi je všeč udobje, saj sem po horoskopu bik. Zunanji videz ni nepomemben, še bolj pa mi je pri človeku pomembna njegova vsebina.
Kateri je vaš najljubši film?
La bela Vita, Velika modrina (Deep blue), pa še kakšen francoski film. Vedno manj me zanimajo hollywoodski spektakli.
Kateri športi so vam blizu? Katere tekme najraje spremljate po televiziji ali v živo?
Nimam posebnih afinitet do kakšnega športa ali kluba. Bil sem športnik, celo zelo aktiven – igral sem odbojko in prilezel do mladinske državne reprezentance v bivši Jugi. Danes se mi profesionalni šport zdi zguba časa in res ne razumem ljudi, ki se poistovetijo z nekim klubom ali igralcem. Veliko boljših možnosti za preživljanje prostega časa je na voljo.
Katero knjigo ste nazadnje prebrali (in kdaj)?
Poti – Robyn Davidson, pred nekaj dnevi. Priporočam!
Berete tudi časopise?
Moram sem nehati, saj sem jih najraje prebiral v kakšnem lokalu ob kavici. To je bil včasih moj ritual, pa mi ga je korona vzela. Sicer na firmo dobivam gore časopisov, a le redkokdaj katerega prelistam. Imam pa naročen »klipping« in mi pomembne informacije ne uidejo. Sicer pa je vse na spletu in tudi jaz sem na žalost postal žrtev digitalizacije.
Katera je vaša najljubša hrana in pijača?
Rad imam morsko hrano, lahko in kakovostno. Pa testenine ... pa še in še je tega. Damjana je vegetarijanka in fantastično kuha – vedno znova me preseneča z novimi okusi. V bistvu sem gurman, kar se zlahka opazi na moji postavi. (smeh) Zelo rad pijem dobra vina, poleti zmaga rose od Batiča ali pa malvazija od Rossija, pozimi pa kak cabernet sauvignon od Ščurka.
