Marsikateri zagreti poslovnež si zna poreči, zakaj pa ne bi postal preprodajalec teh dobrin ter umetno višal njihovih cen (ang. price gouging). Ta kritika pa ne leti zgolj na Slovenijo; trend vojnih zaslužkarjev je močan povsod, sploh v bolj tržno naravnanih državah, denimo ZDA.
Nedavno sem prebrala članek o "ubogem" Američanu, ki je kupil kar 17.700 steklenic razkužila ob pričetku trenutne krize, Amazon pa je njegov oglas umaknil ravno zaradi price gouging-a. Četudi Amazon očitno do neke mere razume trenutni trg ter skuša uravnavati monopolne situacije, vseeno prodaja wc papir po ceni 72 dolarjev na rolico, hkrati pa ob tem naproša svoje uslužbence iz verige Whole Foods, naj podarijo svoj dopust tistim sodelavcem, ki so bolni ter ga nimajo več (Amerika namreč nima obvezne plačane bolniške odsotnosti, kar je velik razlog, zakaj se virus tam še naprej širi).
Vojni zaslužkarji oziroma preprodajalci so seveda obstajali že prej, vendar so do sedaj v razvitem svetu živeli predvsem od luksuznih dobrin, ki so izhajale redko ter v načrtno preveč omejenih količinah, kar naj bi umetno povečalo povpraševanje; dober primer tega je znamka Supreme, katere izdelke v celoti pokupijo najprej preprodajalci, ki lahko ustvarijo tudi do 300x dobiček napram osnovni ceni. Tovrsten trg je do zdaj predstavljal majhen odstotek vseh nakupov, dandanes pa se moramo počasi sprijazniti s tem, da so dobrine, katere potrebujemo, najverjetneje že zaradi trenutne krize umetno predrage.
V situacijah, v katerih je, da ne ustvarimo prevelikega pritiska na (kolektivni) zdravstveni sistem, pomemben predvsem kolektivni družbeni odziv, nam čisto nič ne pomaga splošno pravilo ponudbe in povpraševanja; v ZDA se denimo lahko testira “potrošnik”, kot je bolnike nedavno označila Trumpova administracija, ob plačilu do 4000 dolarjev (sama izdelava testa stane manj kot 10 dolarjev), zato me ne preseneča, da po svetu slišimo, da obstojijo nenormalno visoke številke koronapozitivne elite, denimo nogometašev iz prvih lig ali pa politikov. Te si to namreč lahko privoščijo, četudi na črnem trgu, pa čeprav tovrstno testiranje ni vedno smiselno, niti pošteno. Pravilo ponudbe in povpraševanja namreč odpove, kadar je povpraševanje v interesu celotne družbe in je v direktnem konfliktu z interesom posameznika. ZDA ima ukrepe proti price gouging-u urejene zgolj na ravni par zveznih držav, kar pa se močno pozna na samem trgu, ki ima veliko bolj izpraznjene zaloge živil kot denimo Slovenija, čeprav ima per capita številko okužb mnogo nižjo (za primerjavo, ZDA ima potrjenih primerov 9,4 na 1 milijon populacije, Slovenija kar 105,3). Povedno je tudi, da je ZDA ponudila nemški farmacevtski družbi ogromno denarja, če bo cepivo ekskluzivno na voljo zgolj ZDA; tekmovalna mentaliteta je še vedno močno prisotna in premalo se zavedamo, da to ni vojna enega naroda z drugim, ali enega človeka z drugim, temveč imamo vsi skupnega sovražnika, in zmagamo lahko le preko enotnosti.
Sama ločujem med ljudmi, ki kupujejo velike zaloge zaradi splošne panike, ter med tistimi, ki želijo zaloge preprodajati za oderuški profit. V Sloveniji smo že opazili preprodajo mask preko spleta po izrazito oderuških cenah, enako velja za zelo drage oglase za razkužilo na Bolhi. Razumem, da ima marsikdo močno podjetniško žilico, vendar trdno verjamem v to, da mora biti zaslužek vedno utemeljen na pozitivnem doprinosu družbi, in ne na izkoriščanju krizne situacije. Zato pozdravljam nove ukrepe Vlade, ki omejujejo cene določenih izdelkov ter njihovo prodajo. Vse tovrstne preprodajalske podjetnike pa naprošam, naj se umirijo ter počakajo na mirne čase, lahko pa tudi že zdaj poskusijo najti pozitivne načine za pomoč družbi, ki niso utemeljeni na preprodajanju esencialnih dobrin. Vprašajte denimo starejše v svoji ulici, ali so vam pripravljeni dati 20 evrov za vsak obisk trgovine in lekarne, ki ga opravite namesto njih. Zaslužek ne bo tako velik, bo pa pošten, in bo prispeval k reševanju izredne situacije, v kateri smo se znašli.
