Gospod Kovšca, kako bi opisali sodelovanje s koalicijo, zbrano okoli stranke LMŠ?
Kot predsednik državnega sveta sem že ob nastanku prejšnje vlade povabil tako bivšega predsednika vlade Marjana Šarca kot ministre, da lahko pridejo na obisk v državni svet in jim razložim, kakšne so možnosti kakovostnega sodelovanja z nami. Nekateri ministri, med njimi gospod Jure Leben, ki je to vlado sicer zapustil prvi, so to možnost izkoristili in državni svet uporabili kot lakmusov papir za testiranje javnega mnenja pri posameznih vprašanjih, ki so jih nato naslavljali skozi zakonodajne predloge. In to je bilo uspešno. Tisti, ki so prišli v državni svet ter vzpostavili stik s svetnicami in svetniki, so zelo hitro ugotovili, da so ti dobro kvalificirani za razpravo o strokovnih tematikah. Nekateri te priložnosti niso izkoristili in tozadevno so nato tudi svetniki z večjim dvomom ter previdnostjo spremljali njihove aktivnosti. Mislim, da je v tem trenutku sodelovanje z državnim zborom najboljše, kar jih je bilo v zgodovini teh dveh domov.
Kaj pa je dobro sodelovanje? Potrjevanje vsega, kar pride na vašo mizo iz državnega zbora?
Nikakor. Gre za dve ravni sodelovanja: ena zadeva strokovno delo, pri katerem si dva organa delita isto hišo in skoraj iste strokovne službe – in tu lahko največkrat pride do »nagajanja«. Drugi del je seveda politični in lahko trdim, da se je sodelovanje med DZ in DS izboljšalo. V prejšnjih mandatih sem se kot državni svetnik na sejah odborov državnega zbora počutil zapostavljenega. Nekateri predsedniki odborov so svetnike sprejemali zgolj kot nujno zlo. Vidim pa, da se je v tem mandatu to spremenilo, da so svetniki sprejeti kot kredibilni partnerji, ne kot neki nagajivci. Rekel bi, da je prišlo do neke evolucije odnosov, v katerih se medsebojno bolj spoštujemo in prepoznavamo. To je dobro za politiko.
Kaj pa sodelovanje z gospodom Šarcem? Vi ste ga javno okarali, ker se nikoli ni sestal z vami.
Šarec je imel v programu stranke in tudi v koalicijski pogodbi zapisano ukinitev državnega sveta. To mene osebno sicer nič ne moti, saj državni svet ni tisti, ki sam sebe postavlja ali ohranja. To je državni zbor. In če nekdo v državnem zboru predlaga ukinitev državnega sveta in zagotovi dvotretjinsko večino, to lahko stori. Toda dokler državni svet je in obstaja kot ustavna kategorija, je pa treba imeti vsaj nekaj politične modrosti in vsaj nekaj politične kulture, da temu organu izraziš spoštovanje, ki si ga zasluži. Predsednika vlade sem nekajkrat povabil v državni svet. Povabila sicer nikoli ni neposredno zavrnil, ampak so mi bili postreženi odgovori: »Nimam časa, se bomo dogovorili ...« Šel sem celo tako daleč, da sem ga povabil na sejo državnega sveta, ki je bila v Radovljici, na kateri je nastopilo kar nekaj njegovih ministrov, a njega tudi na nevtralnem teritoriju ni bilo. Midva sva uspela govoriti zgolj nekajkrat: na javnih dogodkih, na katerih sva sedela skupaj. In tudi v tem primeru nisem nikoli zamudil priložnosti, da bi ga povabil, a odgovor je bil vedno: »Mnja.« Tako da sem dobil občutek, da res nima nobene volje ukvarjati se z državnim svetom.
Tudi novega predsednika vlade, gospoda Janšo, ste že povabili na obisk.
Res je. Neformalno. Ob izvolitvi za mandatarja sem mu čestital prek družbenega omrežja Twitter in ga povabil v državni svet. Srečala sva se na posvetu o financiranju občin in vabilo sem ponovil, odgovoril pa je, da se bova slišala in sestala. Meni je vseeno, ali se sestaneva formalno kot predsednik vlade in predsednik državnega sveta ali neformalno kot Alojz Kovšca in Janez Janša. Želim mu zgolj prenesti sporočilo, da bo državni svet korektno sodeloval ter da ga čaka enak nabor bonusov in malusov, ki sem ga ponudil njegovemu predhodniku in tudi tistemu pred njim. Državni svet bo korekten in konstruktiven. Na področjih, na katerih ta koalicija ni izrazila svojega interesa za delovanje oziroma uvajanje zakonskih sprememb, bomo to počeli v državnem svetu. Če kakšna vladna zakonska rešitev po našem mnenju ne bo ustrezna, pa nimamo nobenega zadržka, da ne bi izglasovali veta in ob tem obvestili javnosti o škodljivosti predloga. Državni svet je po naravi stvari opozicija vsaki vladi.
Menite, da bo sodelovanje z novo vlado lažje? Videti je, da bo bližje vašim osebnim političnim stališčem?
Ne. Zaradi tega, ker jaz svojega svetovnega nazora ne skrivam. To je prvo. Če bi bil pripravljen na to, da požrem svoje ideje oziroma svoja stališča, bi vstopil v katero od močnejših političnih strank in bi tam iskal svoj prostor pod soncem. Včasih sem v izražanju svojih stališč oster, čisto vseeno mi je, kdo je na oblasti, levi ali desni. Če so nekatere stvari dobre, jih bom podprl, če so slabe, jih ne bom. Takih ljudi stranke z nekim utečenim načinom delovanja, z neko že oblikovano strukturo notranjih relacij, hierarhijo, ne prenesejo. Ne predstavljam si, da bi me lahko vabilo katere od strank premamilo, ker bi bilo s tem vse moje dosedanje delo izničeno. Mislim, da s predsedovanjem Gospodarsko aktivni stranki (GAS), ostajam zvest osnovni ideji, da je gospodarstvo temelj vsake družbe in da iz gospodarstva izhaja standard prebivalcev ter demokratičnost družbe. Ob slabem gospodarstvu z nizkim standardom se bohotijo razne mesijanske ideje na levem in desnem skrajnem političnem polu, v državah s stabilnim gospodarstvom pa ima demokracija realno možnost uspeha. Če poenostavim: revežem lahko vladaš z leve ali desne brez vsakih težav, tistim, ki imajo kaj za pojesti in iščejo še boljše rešitve, pa lahko vladaš le z dobrimi programi.
Kako se lahko ob tem izognete nevarnosti, da bi vašo stranko označili za satelit kakšne druge večje stranke? To se na desnem polu redno dogaja.
Največja težava slovenske politike je, da ti ne pustijo biti nič drugega kot le levi ali desni. Pozorno sem poslušal poslanca Polnarja, ki je nastopil v državnem zboru in povedal, da je delitev na leve in desne preživeta. Obstaja samo še učinkovito in neučinkovito ter pošteno in nepošteno. Z vso gotovostjo lahko trdim, da imate tako na levi kot na desni strani največje podpornike strank med tistimi, ki od tega pričakujejo nekakšne ekonomske koristi oziroma neke bonitete ob poslovanju z državo. In to je stanje, ki se meni zdi nevzdržno. Od tu tudi izvirajo migracije raznih podpornikov. Tako imate medije, ki podpirajo zdaj levo, zdaj desno stran, ker si od tega obetajo koristi, imate gospodarstvenike, ki podpirajo zdaj levo, zdaj desno, največkrat pa kar oboje in potem izstavljajo račune. In ta politična kloaka, ki je nastala zaradi te antagonistične delitve, je popolnoma nezdrava za družbo. V Sloveniji bomo vedno sobivali tako levi kot desni in edini način, da kakovostno sobivamo, je, da najdemo kakovostne rešitve. Če to ponazorim: zdi se mi popolnoma normalno, da ministrstvo za delo družino in socialne zadeve vodijo v neki taki kompozitni vladi stranke z levim pedigrejem, ker imajo tudi večji posluh za delavce in težave malih ljudi. In tako se mi zdi logično tudi, da ministrstvo za gospodarstvo vodijo stranke z desnega pola. Če pa imate na ministrstvu za gospodarstvo nekoga, ki prihaja iz čisto levega pola, potem to gospodarstvo res ne more uspeti v Evropski uniji in procesu globalne konkurence. In ravno tako, če bi neki ekstremni desničar vodil socialni resor … Ja, bog pomagaj tem ljudem.
Ste precej aktiven uporabnik twitterja. Retorika, ki jo uporabljate pri tovrstni komunikaciji, je mestoma precej ostra. Kaj je za vas sovražni govor?
Zame je sovražni govor, če nekdo neko družbeno skupino označi za inferiorno, neprimerno in poziva nekoga na obračunavanje s to skupino ali na to, da se je treba od nje distancirati. Ni pa sovražni govor, če nekega posameznika zaradi njegovih dejanja označiš, kakorkoli se ti že zdi. Meni lahko kdorkoli reče, da sem bedak. Za državni svet lahko reče, da smo popolnoma nepotreben organ, ki bi ga bilo treba ukiniti, pa je to daleč od sovražnega govora. Sovražni govor je to, da nekdo napiše, da so ob državni proslavi na odru nastopali debili. To pa je zaničevanje neke skupine ljudi, ki so v neko skupino razvrščeni zaradi svojih fizičnih lastnosti. In to je neprimerno.
Mnenja anonimnih posameznikov na družbenih omrežjih gredo pogosto čez rob, tarče pa ste prav politiki. Kako se odzvati?
Odvisno od tega, kakšen ego premoreš. Jaz se odzovem takrat, ko nekdo napade neko družbeno skupino. In takrat se odzovem ostro. Ko nekdo napade državni svet, ga usmerim na podatke o aktivnosti državnega sveta, iz katerih se da jasno razbrati, ali smo dobri ali nismo. Kako se odzoveš, ko neki politik ravna nespametno? Neki političarki se je denimo zareklo, da so člani nasprotne ideološke skupine v parlamentu polpismeni. To pa je neprimerno. In mislim, da je ta izjava težja od vseh mojih izjav na twitterju. A se ni nihče odzval. Veste, če bi bil jaz nesramen pa bi primerjal povprečno izobrazbo članov državnega sveta s povprečno izobrazbo poslancev državnega zbora in se začel bahati, da tu sedimo bolj pametni, bi bilo to zaničevanje oblasti. Ljudje so si izbrali takšne predstavnike, kot so si si jih izbrali, in nihče jih nima pravice omalovaževati ter žaliti. Nihče se nima pravice postavljati nad kogarkoli.
Nikoli na twitterju nisem nikogar pozval ali pozival h kakšni akciji. Vedno sem izražal zgolj svoje mnenje in stališča: izražal sem svoja mnenja o posameznikih, zelo kritičen sem bil denimo do nevladnih organizacij. Nekatere izmed njih namreč zelo nekritično trošijo javna sredstva.
Kako vidite vlogo državnega sveta? Vsakič znova se namreč pojavljajo pozivi k njegovi ukinitvi.
Mislim, da državni svet, takšen, kot je, popolnoma upravičuje svoj obstoj in ima dovolj pooblastil, ki se jih da z delom v popolnosti uporabiti. Po eni strani je državni svet najvišje predstavniško telo lokalne skupnosti, saj v njem sedi 22 predstavnikov lokalnih skupnosti, 18 pa nas je predstavnikov drugih interesnih skupin. In že po naravi predstavljanja teh različnih interesov in po naravi razdeljenosti lokalne samouprave v ideološkem smislu je državni svet vedno tu nekje blizu statusa quo: polovica levih, polovica desnih. To je že zelo primerno politično torišče, kjer je mogoče sprejemati kompromise in naslavljati vprašanja, bolj s strokovnimi kot ideološkimi argumenti. Mislim, da državni svet, takšen, kot je zdaj, presega pričakovanja, ki so bila postavljena, in prevzema vse bolj proaktivno vlogo. Recimo: v tem mandatu smo imeli več zakonodajnih predlogov kot v vseh prejšnjih mandatih skupaj.
Torej ga ne bi spreminjali?
Mogoče bi ga dopolnil. Vsak politični organ, ki predstavlja interese ljudstva, mora odgovarjati duhu časa. In zdaj smo soočeni z vse večjim razkorakom med interesi upokojencev in mlade generacije, ki se zaveda, da bo breme plačevanja pokojnin in trajne oskrbe ostarelih dobila na svoje rame. Mogoče bi bilo pravilno ta dialog začeti prav na političnem parketu, ki ni ideološko razdeljen, v nasprotnem primeru bi spet lahko dobili novo delitev naroda. Mogoče bi bilo dobro v prihodnje predstavnike mlajših generacij in predstavnike starejših generacij postaviti v državni svet, kjer bi lahko iskali neke kompromise.
Državni svet bi lahko dopolnili tudi s predstavniki zamejcev iz vseh treh držav, kjer Slovenci živijo, morda celo iz Hrvaške. Mogoče bi kazalo v državni svet postaviti tudi predstavnike manjšin, ki živijo pri nas, šel bi še korak dlje in v državni svet postavil še predstavnika nemške manjšine, za katero vemo, da je vse bolj aktivna in da živi v Sloveniji, pa je v času oblikovanja ustave nismo pripoznali. Kaj s tem dobimo? Dobimo legitimiteto pred celim svetom. A kot rečeno, to so moje ideje. Glede na trenutno razmerje sil pa mislim, da je strah pred ukinitvijo državnega sveta odveč.
Toliko zakonodajnih predlogov, kot jih je podala sestava državnega sveta, jih ni še nobena. Med nedavnimi predlogi je tudi zakon, ki določa odstrel 30 volkov in 220 medvedov. Predlog je bil deležen hudih kritik.
Pri odstrelu gre za zelo strokovno vprašanje, ki pa je nenadoma postalo politično in moralno vprašanje. Vašim bralcem lahko ponudim v razmislek idejo, o kateri se še ni razpravljalo: ko se je gradilo avtocestni križ, ni nihče niti trenil, ko se je na njem zgradilo en sam prehod za divje živali. Če bi teh prehodov postavili več, bi omogočili biotsko raznovrstnost, razbremenili bi prekomerno število medvedov ter volkov na posameznem področju in ta populacija bi se lahko porazgubila po teritoriju Slovenije. Torej, če to vprašanje naslovite strokovno, dobite kar nekaj odgovorov. Živali se obnašajo zelo racionalno. Dokler hrana je, so na nekem področju, ko je ni, odidejo drugam. Mi pa smo s tem, da smo jih zaprli v geto, povzročili konflikt z lokalnim prebivalstvom in zdaj dušebrižniki, ki niti tega ne vedo, koliko mladičev na leto ima posamezna vrsta zveri in kakšne so njene življenjske ter prehrambene navade, demonstrirajo in nosijo plakate, da mora Slovenija spoštovati evropsko direktivo o prostoživečih živalih. Največja ironija pa je, da ta direktiva, ki govori o regulaciji, govori o živalih, ki živijo v divjini. In naša vrla birokracija je prevedla divjino v naravo. V Sloveniji divjine nimamo. Tudi kočevski »pragozd« ne ustreza tej definiciji. Roke smo si torej zavezali z napačnim prevodom.
Prihajate iz vojaške družine, naredili ste vojaško gimnazijo, bili tik pred zaključkom vojaške akademije, sodelovali v vojni za Slovenijo, po izobrazbi se tudi obramboslovec. Kakšno je vaše mnenje o ponovni uvedbi naborništva?
Vojske se ne da narediti zgolj z dvigom plač. To je struktura, ki ima svojevrstno socialno interakcijo, ki ima neki čas prilagajanja, vzgajanja in urjenja, vojske ne moreš potegniti iz omare in jo kot instant prašek zamešati v kozarcu vode, ko jo potrebuješ. Vojsko je treba graditi leta ali pa celo desetletja, da je operativna takrat, ko jo potrebuješ. V začetku leta 1991 je bilo na naslovnici Dela natisnjeno Kdo si upa napasti neoboroženo Slovenijo sredi Evrope? Čez štiri mesece smo dobili odgovor. Seveda si upajo. V spremenjenih geostrateških razmerah si marsikdo marsikaj upa. Ali smo v razmerah, v katerih danes živimo, sposobni postaviti profesionalno vojsko v doglednem času? Odgovor je: ne! Ali lahko naborniška vojska to do neke mere nadomesti v nekem prehodnem obdobju? Da! In v sili hudič še muhe žre. Menim, da je uvajanje naborništva vsaj za tisti del mladih, ki si tega želijo in bi se preizkusili v tem, popolnoma primeren. Nikakor pa ne bi sankcioniral tistih, ki si tega ne želijo. Kot vojak vam lahko povem: raje se vojskujem z 10 prostovoljci kot s 50 vpoklicanimi, ki si tega ne želijo in ne upajo biti.
Kaj lahko državni svet stori v času krize zaradi koronavirusa?
Ob epidemiji je pričakovati, da bomo uporabili vsa sredstva, da jo premagamo. Obstaja velika razlika med nami in državami, na katere mejimo. Ostale imajo ekonomsko samozadostnost, kar pomeni, da kar proizvedejo, tudi same porabijo, in to poganja ekonomijo. Mi pa ustvarimo več kot 80 odstotkov BDP z izvozom. Pri izvozu pa je žal tako, da če ne izpolnjuješ svojih pogodbenih obveznosti, si nadomeščen. Mi delamo v večini polizdelke. In nas nadomestiti ni nikakršna težava. Ko pa izgubiš položaj na trgu, je do njega izredno težko priti. To bi lahko povzročilo daljnoročno strukturno krizo gospodarstva in veliko brezposelnih. Nas 10-odstotni izpad proizvodnje stane veliko več kot Italijane, Francoze ali Nemce. In zato verjamem, da morajo biti ukrepi, ki jih mi izvajamo, veliko bolj rigorozni, in v prihodnost moramo gledati z malce več pesimizma kot drugi.
Zato me čudi, da nismo sprejeli nekaterih precej preprostih ukrepov. Vemo, da na intenzivni negi najprej pristanejo starejši in bolniki s kroničnimi boleznimi ter tisti v postravmatski obdelavi, onkološki bolniki in podobni. Ta populacija je preprosto prepoznavna. Čudim se, da tem ljudem ne delimo zaščitnih sredstev in naslavljamo samozaščitnega ravnanja njihovih bližnjih ter sosedov, ki bi jim lahko pomagali pri oskrbi. Ker tisti moment, ko bo ogroženo zdravje teh ljudi, bodo ogrožene kapacitete na intenzivni negi. Drugo pa so navodila za obolele, ki pravijo: naj ostanejo doma. Ja, kje pa? Jih bomo dali v akvarij? Pri nas v garsonjerah živijo po trije, štirje ljudje, v enosobnih stanovanjih cele družine. Kako si nekdo predstavlja, da bo nekdo v domači karanteni v takšnih razmerah? Mi ne naslavljamo dovolj teh mejnih primerov. A prav ti so žarišča. In za njih nimamo ne navodil ne ukrepov, pa imamo v ustavi zapisano, da smo socialna država.
