Živite v Mariboru, a ste zelo pogosto v prestolnici. Kako to?
Ljubljano redno obiskujem zaradi srečevanj in vaj. Slovenijo sicer dojemam kot eno mesto. Iz družinskih razlogov trenutno živim v Mariboru, kjer sem sicer tudi rojen, vmes pa sem bil deset let v Ljubljani, ki je tudi moja, sem jo posvojil.
Dobila sva se pred vašimi vajami. Kaj pripravljate?
Po štirih mesecih odpovedi zaradi razmer so le napočili koncerti, ki pa smo jih dosegli z velikim menedžerskim trudom. Zadnja dva meseca sem bil ves čas na elektronski pošti in na telefonih. Koncerti bodo v glavnem v tujini: v Italiji in Avstriji, nekaj malega pa tudi v Sloveniji. Se pa zdaj dogaja, da nekateri koncerti spet odpadajo. Igrati bi moral namreč tudi na Ohridu, Hrvaškem in v Srbiji.
Kako zelo korenito je torej novi koronavirus zarezal v vaše življenje?
Precej! Delo glasbenikov in drugih umetnikov ter industrije srečanj je najbolj na udaru. Smo eni tistih, ki smo možnost za delo prvi izgubili in ga bomo verjetno zadnji dobili nazaj, pri čemer je tudi zdaj, ko so nekaj sprostili, skoraj nemogoče delovati v takšnih pogojih. Sam imam zelo velike težave karkoli organizirati, saj ne morem denimo kupiti letalske karte glasbeniku iz Pariza, ker ne vem, ali bo lahko prišel v državo. V zasedbi imam tudi Italijana in se nekaj časa ni vedelo, ali bo lahko šel v Avstrijo. Ves ta naš posel oziroma koncerti se namreč načrtujejo veliko vnaprej – pol leta, eno leto vnaprej – in tudi ni tako, da bi se kar vsi ti koncerti, ki so odpadli, ob upadu okuženih čez noč vrnili. Morda se kak datum da prestaviti, veliko stvari pa ne. Osebno sem od marca do junija – pa mislim, da tudi večina kolegov – izgubil ves posel in tudi zdaj ga je zelo težko pridobiti nazaj, ob tem pa ni izključeno, da se ne bodo čez tri dni spet zaprla vrata ali pa se bodo zaprle meje. Seveda je zdravje prvo, ampak zakaj potemtakem niso vsi ukrepi za vse enaki, ker če lahko plavamo v bazenih, potujemo z letalom, se družimo v lokalih in se gnetemo na plažah, potem lahko imamo tudi koncerte v nekih bolj normalnih pogojih. Sprejeti ukrepi so po mojem mnenju absolutno pretirani in neprimerni, predvsem za samostojne umetnike, ki ne prejemajo plače iz javnega sektorja, ampak jim je onemogočeno delo na trgu – da o ogromni finančni škodi, ki temu sledi, sploh ne govorim. Kultura in umetnost hranita veliko število ljudi – za družbo pa proizvajata tako rekoč neprecenljive vrednosti – kljub temu pa se ju zmeraj daje na stranski tir. Kakor drugje je tudi v tej panogi veliko takih, ki se težko prebijajo iz meseca v mesec, in daljše obdobje brez dela resno ogroža njihovo eksistenco in integriteto. Že tako je bilo zelo malo državne pomoči, medtem ko beremo, kako v tujini z milijardami ščitijo in pomagajo kulturi, pa je pri nas sploh ni več. Pa vendar, narod brez umetnosti in kulture ni narod, kvečjemu barbarsko pleme.
Mnogi glasbeniki napovedujejo celo bankrot. Vi (za zdaj) še lahko (pre)živite?
Na srečo, sam zaenkrat še nimam eksistencialnega problema, razen seveda, da sem veliko izgubil in da so mi bile onemogočene nujne investicije, ki sem jih imel v načrtih.
Vidite že kakšno luč na koncu tunela?
Ko je kazalo, da znajo stvari spet biti v redu, se mi je zelo pozitivno zdelo to, da so ljudje spet začeli klicati. Cela industrija je namreč stala in vsi smo komaj čakali, da jo lahko znova zaženemo. Julija in avgusta mi je tako uspelo vzpostaviti kar nekaj koncertov, za katere upam, da bodo realizirani. Če bo spet propadlo, če bo šla še jesen, bomo imeli še resnejše probleme – pa ne samo v kulturi … Energije je namreč vedno manj, razočaranja bodo še večja, globlja, tudi problemi z eksistenco bodo zmeraj večji.
Pripravljate tudi kakšen nov projekt?
Ostajam pozitiven in precej aktiven (tam, kjer sem lahko), tako da se v bistvu kar dogaja. V času novega koronavirusa smo posneli in zmiksali nov album BalKan duo, ki ga pripravljam z Zoranom Majstorovićem z Reke, hkrati pa sem se dogovoril za svetovno izdajo pri newyorški založbi MoonJune Records, kjer bo izšel novi album, ki sem ga posnel že novembra lani z Adrabesa Quartetom – novim mednarodnim kvartetom – v katerem sodelujejo Italijan Simone Zanchini na harmoniki, Francoz Michel Godard na tubi in Nemec Bodek Janke na bobnih, kot gost pa je na violončelu še moj sin Ariel Vei. Ta moj zadnji etno-jazz-instrumentalni produkt bo pri omenjeni založbi izšel v zgodnji jeseni, od njega pa si obetam veliko stvari za naslednje leto, ker pričakujemo dosti odziva iz mednarodnih medijev, saj bo šlo za svetovno promocijo. Kdaj ga bo mogoče tudi v živo predstaviti, pa trenutno težko rečem. Pripravljam tudi sodelovanje z glasbenikoma iz Sirije, izjemnim oudistom Orwo Salehom ter unikatno, vrhunsko pevko Basmo Jabr ter nadaljevanje produkcije Festivala Maribor v sodelovanju s Klemnom Hvalo, Michelom Godardom ter godalnim kvartetom Dissonance, raziskovanje ter spajanje renesančne in moderne glasbe. Rojeva se tudi čisto pravi duo s sinom, pišem pa tudi aranžmaje za festival Ohridsko leto v Makedoniji, kjer pa trenutno žal ne morem nastopiti. Kot producent načrtujem tudi koncertni cikel Glasbarium, ki je nekakšna širitev in nadaljevanje mojih že tradicionalnih Melem koncertov. Namenil sem se gostiti več koncertov in glasbenikov v Ljubljani in v Mariboru. Sedaj bo potrebno veliko prilagajanja za njihovo izpeljavo.
Kako pa je prišlo do sodelovanja z založbo MoonJune Records?
Lani sem bil en mesec v New Yorku v rezidenci Ministrstva za kulturo in takrat sem se osebno srečal z vodjo te založbe. Po letu dni pa je srečanje obrodilo sadove.
Je na obzorju tudi kakšen gledališki projekt?
Žal zaenkrat stvari stojijo. Z Vitom Tauferjem bi moral delati predstavo v Beogradu za Jugoslovensko dramsko pozorište, a je produkcija trenutno na žalost odpadla. S Slovenskim mladinskim gledališčem bi morali gostovati v Kolumbiji in Nišu, vendar je tudi vse zaenkrat odpovedano. Upam na nove priložnosti jeseni drugo leto.
Kaj vam je tako všeč pri ustvarjanju za gledališče?
Ustvarjanje za gledališče me spremlja že več kot dvajset let, vse od začetka mojega delovanja. V večini primerov sem (bil) avtor glasbe. Zadnja dva muzikala, ki smo ga delali z Vitom Tauferjem, Obutega mačka in Baala, pa smo naredili celo tako, da igramo v živo. Gledališče mi daje neko drugo dimenzijo ob tem, kar sicer počnem – najbolj kot koncertni glasbenik. Je popestritev, ki mi zelo odgovarja. Všeč mi je, da mi glede umetniškega ustvarjanja ni treba delati velikih kompromisov, torej sploh ne gre za suhoparno delo po naročilu, ampak lahko zmeraj vnašam svoje avtorske pristope, ideje … in tako apliciram svojo glasbo v drug medij, v gledališče.
Nastopate sicer v več zasedbah. Kaj vam je najbolj pomembno, ko se odločate za sodelovanja z glasbeniki?
Sodelovanja so različna. Imam dolgotrajna sodelovanja, kot na primer s harmonikarjem Simoneom Zanchinijem, s katerim v raznih variantah – v duu, kvartetu, septetu – igrava že dvajset let, deset let pa je letos obeležil Vasko Atanasovski trio, ki je moja redna domača zasedba. Pred tem sem bolj projektno delal svoje stvari z mednarodnimi zasedbami. Vedno se trudim, da imam vsaj eno ali dve bolj kot ne stalni zasedbi. To se mi zdi dobro, ker se lahko potem zasedba razvija na drugačen način, kot če gre zgolj za projektna sodelovanja, ki so tudi dobrodošla, saj spoznaš koga novega – ko te kdo pokliče kot gosta, lahko »padeš« v zelo zanimiv projekt in to je del glasbenega ustvarjanja in življenja. Ne moreš pa z vsemi narediti zgodbe. Z Vlatkom Stefanovskim se je denimo v zadnjih sedmih letih – od projekta Fire & Ice, ki smo ga naredili s Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije – vzpostavilo precej redno sodelovanje.
Zelo pomembno je, kdo je v zasedbi. Osemdeset odstotkov uspeha je sestava ansambla. Seveda je pomembno, da je glasbenik tehnično zmožen izvesti material, ki ga igramo, hkrati pa se moramo nekako osebnostno ujeti, da ni komunikacijskih lukenj ali izgube časa za nepotrebne stvari. Rad delam z ljudmi, ki me glasbeno navdihujejo, hkrati pa se lahko fino družimo na potovanjih in turnejah. To, da so profesionalni, je pogoj, je pa super, če se najdeš z nekom, da imaš še neko skupno umetniško vizijo, da pluješ v isto smer – to je za neko dolgotrajnejše sodelovanje skorajda nujno. Se pa ljudje spreminjajo, nič ni zabetonirano. Tako, kot se najdemo, gremo spet vsak svojo pot naprej.
Zdaj se rojeva Duo ATANASOVSKI, projekt z mojim sinom, ki se sicer vneto posveča violončelu in klasični glasbi, tokrat pa je poprijel za kitaro in se izkazal kot skladatelj. Sicer sem ga že nekaj let kot gosta vpletal v svoje projekte, predvsem da bi prišel v stik tudi z drugimi glasbenimi stili ter z improvizacijo; tako je z nami nastopil že v Cankarjevem domu, SNG Drami Ljubljana, Dvorani Union Maribor, na državni proslavi in tako dalje, vendar se je sedaj, prav v času karantene, izoblikoval pravi duo z avtorskim programom. Stvar se je zgodila spontano, ko je Ariel Vei napisal kopico odličnih skladb, ki sva jih potem s saksofonom in kitaro izvedla na spletnem nastopu na »turnu« Narodnega doma Maribor, ki pa se je izkazal za precej uspešnega, saj sva po tem dobila povabila za še tri, štiri koncerte.
Mora na vajah in pri pripravljanju repertoarja vedno on ubogati vas ali tudi kdaj vi poslušate njega?
(smeh) Oba poslušava drug drugega; oče sina in sin očeta.
So nastopi s sinom kaj posebnega ali gre pač za še en koncert?
To so najlepši koncerti. Sem ponosni očka. (smeh) Pa lepo je gledati, da se razvija v pravi smeri. Super se mi zdi tudi, da mu lahko dam veliko nasvetov, da ne bo deset let odkrival tople vode. Pri samem igranju pa mislim, da ima izjemen talent, ki ga dobro razvija. Moj pristop k vzgoji je zmeraj bil usmerjati, pokazati svet, podpirati talente in pomagati najti korake, vse ostalo pa mora otrok odkriti in zgraditi sam, saj gre za njegov svet, globino, njegovo veščino in sanje. Zelo sem vesel, da lahko že čisto profesionalno sodelujeva – pred dnevi je dopolnil osemnajst let – tako da je to čisto legitimno in se spodobi, da je toliko zrel, hkrati pa se učenje nadaljuje skozi izkušnje in skozi šolo, ki jo ima s svojimi profesorji klasične glasbe na Konservatoriju Maribor, v Ljubljani in Celovcu. Verjamem, da je na dobri poti.
Je hotel iti sam v glasbeno šolo ali ste ga bolj vi usmerili vanjo oziroma je šel po vašem zgledu?
Tudi njegova mama je glasbenica in igra afriške bobne, tako da je bil od malih nog ves čas obkrožen z glasbo in je kmalu pokazal, da je zelo talentiran. Pri šestih letih je po lastni izbiri začel igrati violončelo. Glasba je bila zmeraj najmočnejši dejavnik in je ni izpustil. Ključen je potem moment, ko otrok toliko dozori, da se sam odloči, ali zares želi ali ne. Potem začne tudi veliko več vaditi. Pri Arielu se je to seveda zgodilo.
Kdo pa je vas usmeril na glasbeno pot?
Moji starši so bili baletni plesalci, tako da sem imel na neki način stik z umetniškim svetom, po mamini strani pa je bilo tudi veliko glasbenikov in slikarjev. Doma smo imeli štiri violine, in ko so me pri petih letih vprašali, kaj bi igral, sem seveda rekel violino. In tako sem začel glasbeno šolo. Šest let sem igral violino, nato sem je imel dosti. Zanimati me je začel jazz, zato sem prešel na saksofon, kasneje pa še na flavto.
