Kako je prišlo do sodelovanja z Dan D pri snemanju spota Ne naredi mi tega?
Z basistom skupine Dan D Nikolo Sekulovićem sva se spoznala na AIPI, kolektivni organizaciji za avdiovizualne igralce, in mislim, da sva si bila simpatična, saj sva se družila, klepetala in delila veselje do viskija. (smeh) Povedala sem mu, da plešem tango. Ko je razmišljal o spotih za nove pesmi s Knjige pohval in pritožb (Milo za drago), je prišel do tega, da bi enega naredili skupaj. Izbrala sva Ne naredi mi tega.
Kako je potekalo snemanje? Ste morali veliko časa plesati ali so to uredili v montaži?
V montaži je bilo ogromno dela, kar se v spotu vidi, a tudi snemali smo dolgo. Nikola je prišel pogledat naše plesne večere in potem sva se odločila za pare. Snemali smo skoraj en dan, za snemalca/režiserja Aljošo Juharta je bilo zelo naporno: snemal je iz roke z eno težko kamero, vsak par – bilo nas je pet – je posnel večkrat, iz več kotov, da je dobil vse podrobnosti rok, nog, objema, obrazov ... Potem pa so to zmontirali.
Tudi sicer radi poslušate skupino Dan D?
Če sem oboževalka kakšnega slovenskega izvajalca, sem njihova. To je ena redkih zasedb, katere besedila znam na pamet. Bila sem zelo vesela, ko mi je Nikola predlagal sodelovanje.
Kakšno glasbo imate še radi?
Po duši sem rockerica. Začela sem z jazzom, ker je bil moj oče velik ljubitelj jazza, tako da to glasbeno zvrst poslušam od otroštva, v srednji šoli pa je prišel še rock. Že od takrat sem oboževalka Queenov – toliko sem že stara, da se lahko pohvalim, da sem bila na njihovem koncertu v Ljubljani –, zelo rada poslušam tudi Red Hot Chili Peppers, Pearl Jam, Nicka Cava ...
Lahko glasbo, ob kateri običajno plešete, tudi le poslušate, ne da bi zraven plesali?
Tango dostikrat poslušam kar tako. V avtu ali doma večinoma poslušam nuevo tango, recimo Gotan Project, plešem pa raje na tradicionalne tango orkestre iz zlate dobe tanga, na skladbe, ki so nastale tam do leta 1950.
Od kod izvira vaša ljubezen do plesa? Je ta prisotna že od otroštva?
Ja, zelo rada plešem. Ko se je končalo obdobje diskotek in K4, sem zaplesala le po kakšni premieri, pa še to zelo poredko. Ko se je argentinski tango pojavil v Sloveniji, sem ravno imela dojenčka. Tango sem spremljala in takoj, ko je bilo mogoče, ko sem lahko sina kdaj pustila doma v varstvu, sem si izborila, da sem se začela učiti.
Je težko najti plesnega partnerja?
Zelo. Slovenski moški se še vedno težko pridejo učit. Tisti, ki se opogumijo, so super. Večinoma pridejo pari in oni so seveda v prednosti, kar zadeva tečaje, ker je predvsem za učenje težko dobiti plesnega partnerja. Na milongi, plesnem večeru, pa menjamo partnerje. To je posebnost argentinskega tanga – da vsak ples plešeš z drugim plesalcem. V tem je čar. Gre namreč za improvizacijo.
Sredi česa vas je ujel novi koronavirus?
Sredi veliko stvari. Po horoskopu sem dvojček, zato delam veliko stvari hkrati. Ena stvar je bila nova predstava v Gleju. Naslov je Not dead enough, zvrst pa je vestern. Z vajami smo med novim koronavirusom nadaljevali po ZOOM-u. Zdaj se že tu in tam dobimo zunaj, ko je toplo, ker je nemogoče delati prek spleta. To je ena stvar, ki se je zelo veselim. Sem tudi predsednica Kulturno-umetniškega društva Tango.si. Zaradi novega koronavirusa smo žal morali odpovedati tango maraton, že deveti po vrsti, ki bi moral biti junija v Ljubljani. Nanj pridejo gostje iz vse Evrope, celo iz sveta, okrog 150 plesalcev. Odpovedali smo vse tečaje in milonge, ki jih imamo sicer vsak petek v Dijaškem domu Tabor. Smo pa seveda šli na obrate v ZDUS-u in v Društvu slovenskih avdiovizualnih igralcev, ker smo se začeti ukvarjati s pomočjo članom, ki so samozaposleni v kulturi.
Na kakšen način ste jim oziroma jim boste pomagali?
S samostojnimi dopisi društev in v navezi z drugimi društvi smo poskušali vplivati na vlado in kulturno ministrstvo, tako da je v drugem protikoronskem paketu vendarle upoštevanih malo več samozaposlenih, ki bodo dobili nadomestilo. Toliko nam je uspelo, ampak vidimo, da je ministrstvo zelo neodzivno. V ZDUS-u sem zadolžena za komunikacijo s tujino. Preverjamo, kako se naši kolegi v tujini spoprijemajo s položajem, ves čas smo v stikih, imamo dostop do informacij, ki jih posredujemo naprej. V Društvu slovenskih avdiovizualnih igralcev se zelo intenzivno ukvarjamo s tem, da bi čim prej udejanjili obe odredbi, ki jih je sprejela EU, da bi z dohodkom od avtorskih pravic, ki pripadajo izvajalcem, v taki krizi lažje preživeli. To je zdaj ena naših najpomembnejših nalog. Strokovni svet SNG Drama Ljubljana je napisal pismo vsem strokovnim svetom slovenskih gledališč, da bi mogoče v naslednji sezoni čim bolj, kjer se le da, zaposlovali zunanje sodelavce oziroma svobodnjake. Jaz zdaj režiram risanke na RTV Slovenija in sem se odločila, da bom – na žalost ne morem za vse vloge, ker sem z nekaterimi začela snemati že pred korono – poiskala sodelavce med svobodnjaki, da vsaj na tak način malo pomagam. Imam srečo, da sem zaposlena, da moj obstoj ni ogrožen na tak način.
Se vaši zaposleni kolegi strinjajo z večjim zaposlovanjem zunanjih sodelavcev oziroma svobodnjakov?
Ja. Trenutno je solidarnost na zelo visoki ravni.
Ste tudi prevajalka. Leta 2015 ste dobili nagrado Društva slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev za prevod animirane serije Knjiga o džungli. Naj kaj še posebno pazite pri tem? Kako zelo ostajate zvesti izvirniku oziroma koliko svobode si dovolite? Berete ob tem kakšne druge prevode?
Prevajam zgolj risanke za sinhronizacijo, no, nekaj malega sem tudi slikanice za otroke, ampak le, ker sem prej prevajala risanke po teh slikanicah. Pred 30 leti so me prosili, naj poskusim. Takrat ni bilo prevajalcev, ki bi se ukvarjali s tem; dobra je bila gospa Dušanka Zabukovec, pri njej pa se tudi že skoraj končalo. Začela sem s tem, da sem kot igralka sinhronizirala risanke, a včasih prevodi niso bili tehnično dobri, niso »sedli« na usta. Potem smo jih morali sproti popravljati v studiu, kar nam je vzelo ogromno časa, bilo je tudi drago, zato me je enkrat režiser Jože Vozny vprašal, ali bi nekaj prevedla. Poskusila sem in so bili zadovoljni z mano, tako da od takrat to počnem. Delam zgolj za RTV Slovenija, ker sem zaposlena v gledališču in lahko delam le takrat, ko sem prosta, večinoma čez poletje. Na RTV že od nekdaj velja, da se prevaja le v knjižno slovenščino, ne gremo niti v krajšanje nedoločnikov, in to je omejitev, ki prevode zelo zaznamuje. Če je bila prej izdana knjiga, zaradi otrok v dogovoru z založnikom uporabimo imena iz knjig in njihove naslove. Drugače pa poskušam prevod z vsemi temi omejitvami narediti čim manj papirnat oziroma čim bolj tekoč. Na RTV-ju sicer vedno najamejo dobre igralce, ki znajo to tako sinhronizirati, da je jezik živ.
Že veste, kaj vas čaka v Drami v novi sezoni? Kako se bo delalo, če bo omejitev obiskovalcev? Boste delali manj predstav in te igrali pogosteje?
Za zdaj sem predvidoma v bralni uprizoritvi. Drama ima vsako leto razpis za najstnike za besedila, tako da smo dolžni izvesti še to bralno uprizoritev, ki bi morala biti v tistem tednu, ko so prepovedali prireditve. Toliko vem za zdaj. Ta hip še ni vseh zasedb. Predstav bo v novi sezoni deset: šest na velikem odru in štiri na malem. Toliko smo jih obvezani pripraviti, glede na financiranje ministrstva. Kar je več predstav, je »dodana vrednost« oziroma je financirano iz lastnih sredstev Drame. Ravnatelj je rekel, da je anketa med abonenti pokazala zelo veliko željo po vrnitvi v gledališče, kar nas zelo veseli. Ne vem, kako daleč je odločitev, da bi bili abonmaji manjši – v smislu, da bo za abonma ponujeno manjše število naslovov, da se jih bo dalo izpeljati. Za vsak primer. Že zdaj pa vemo, da če se bo res vrnilo toliko abonentov, bo treba vsako predstavo za en običajni abonma odigrati dvakrat ali celo trikrat. Bomo videli, kako bo. Upamo na najboljše, strokovni svet in zaposleni pa imamo tudi nekaj predlogov, kako izpeljati sezono.
Kako ste sicer preživeli samoizolacijo? S čim ste si krajšali čas? Ste v tem času razvili kakšen nov konjiček? Veliko ljudi se je »vrglo v hrano«, začelo peči kruh, običajno z drožmi ...
(smeh) Ne, z drožmi nisem pekla. Ogromno dela je bilo s tem, kar sem že prej omenila. Veliko sestankov smo imeli prek ZOOM-a. Z Društvom slovenskih avdiovizualnih igralcev smo intenzivno pripravljali vsebine, ki bodo v kratkem ugledale luč sveta, saj si želimo, da bi društvo, ki bo kmalu staro dve leti, predstavili širše, ker nas ljudje še ne poznajo, imeli smo vaje za vestern … Pogledala sem veliko vesternov, študijsko, kar mi je bilo zanimivo, ker jih nisem že zelo dolgo. Tudi tango ni zamrl: ukvarjali smo se z zanimivimi vsebinami, a na žalost le prek spleta. Učiteljica iz Buenos Airesa, s katero sodelujemo, Florencia Argento, je zgodovinarka in skupaj smo pripravili štiri predavanja o tango liriki. S tem se običajno ne ukvarjamo, ker ni časa, raje plešemo in se posvečamo glasbi, o vsebini pesmi pa ponavadi ne govorimo. Veliko sva bila skupaj s sinom, ki je že odrasel, polnoleten, s katerim se običajno sploh ne vidiva, zdaj sva se pa veliko družila, kar ni bilo slabo. Z očetom, ki spada v rizično skupino, sva šla vsak dan na sprehod. Takšne stvari. Ne morem reči, da sem meditirala – ni bilo časa. (smeh)
Bliža se čas poletnih dopustov. Kje ga boste preživeli?
Glede na to, da se v gledališču že začenjajo vaje in da junija ne bomo mogli vaditi predstave v Gleju, bomo to počeli julija. Le takrat se lahko vsi zberemo, saj smo skoraj vsi iz Drame: Nina Ivanišin, Klemen Janežič, Tina Vrbnjak, Janez Škof in jaz. V prvi postavi je igral tudi Aljaž Jovanović, zdaj je obdržal položaj strokovnega sodelavca, še se druži z nami, a namesto njega bo igral Vid Klemenc. Potem je tukaj še Jose, glasbo pa dela Luka Ipavec. Ideja za vestern je nastala med večernim pogovorom Aljaža in Nine. Besedilo s(m)o napisali sami. Začeli smo ga pripravljati že pred sedmimi leti v Drama Laboratoriju, a smo nehali, ker ni bilo denarja. Lani ga je na razpis prijavilo gledališče Glej in je dobilo nekaj sredstev. Ker ministrstvo še ni reklo, ali se bodo premiere projektov, ki so se spomladi ustavili, lahko premaknile v koledarsko leto 2021 ali ne, smo se dogovorili, da bomo vadili čez poletje, vaje so namreč že dovoljene. Predstavo naj bi pripravili do premiere, septembra bi jo le obnovili in imeli premiero, če bodo okoliščine to dopuščale. Tudi prilagodljivi bomo, poskusili bomo igrati zunaj. Jaz sem se sicer odločila, da drugega vala ne bo. Ker se mi zdi zelo depresivno razmišljati na tak način.
Torej v prihodnost zrete optimistično?
Ja, moram. Vse, s čimer se ukvarjam, se je ustavilo: film, gledališče in tango. Zdaj na primer poteka pogovor, kaj bo s Festivalom slovenskega filma. Vsak tak dogodek je treba organizirati precej vnaprej, veliko stane, potem pa se spet lahko zgodi, da bo vlada 14 dni prej razglasila epidemijo. Kaj naj potem? Tako da sem si zamislila, da se bo stvar umirila, da se bomo počasi prekuževali in bomo lahko spet delali, se ukvarjali z umetnostjo, šli v kino, plesali ...
