Lola, imate kdaj občutek, da vas ljudje najprej doživljajo kot lepo in poželjivo žensko in šele nato kot veliko pianistko, umetnico svetovnega kova?
Ne, v resnici nimam tega občutka. Če pogledam vse komentarje in sporočila, ki jih dnevno dobivam, lahko rečem, da se vsi ali vsaj večina med njimi na moje veliko zadovoljstvo nanaša predvsem na mojo glasbo, ne na moj videz. Ampak, veste, nimam nikakršnih težav s tem, da kdo med občinstvom uživa tudi zgolj v vizualnem doživljanju mojih koncertov.
Kako poteka vaš dan?
Ta hip preživim večino dni v studiu, saj končujem priprave na novi koncertni program. Ampak tudi zdaj v tem tempu še vedno vsak dan najmanj dve uri vadim za klavirjem.
Ko že omenjate koncertni program – kako pa ga sestavljate? S kakšnim repertoarjem prihajate v Ljubljano, Zagreb in Beograd?
Ko pripravljam svoje programe, razmišljam predvsem o detajlih. Ampak na koncu je moj glavni cilj ponuditi občinstvu predvsem razburljivo in nepozabno doživetje na koncertu. Želim, da gre moje občinstvo iz dvorane s super občutki in da reče: »Vav, bilo je prekrasno in komaj čakam, da se spet vrnem na njen koncert!« Program, ki ga pripravljam, bo zato točno takšen: močen, dinamičen in nepredvidljiv.
Mimogrede, ste že bili v Sloveniji?
V Sloveniji sem bila do zdaj le enkrat, ampak sem si zapomnila to majho državo kot eno najlepših v Evropi. Nisem pa še bila v Ljubljani, kamor prihajam novembra, in zelo se veselim, da jo bom končno videla.
Dan koncerta je verjetno za vas zelo naporen in stresen. S čim se radi v kulinaričnem smislu razvajate, ko se ves stres, ki ga prinese koncert, konča?
V resnici nimam nikakršnih posebnih zahtev ali želja pri hrani. Tudi na dan koncerta ne.
Pa imate kakšne posebne zahteve glede tega, kaj vse vam mora biti na voljo na dan koncerta? Nekateri zvezdniki so precej naporni ...
Upam, da glede tega nisem pretežka. (smeh) Vztrajam le, da morajo v moji garderobi biti sadje, čokolada in pijača. Torej nič nenavadnega in eksotičnega. Ne pade mi na primer na pamet, da bi hotela garderobo, prebarvano v eno izmed mojih najljubših barv, ali da mi direktno iz Japonske dostavijo svež suši. Ampak … vprašajte me isto čez nekaj let. (smeh)
Kako pa sicer prenašate slavo?
Hvaležna sem, da me moje občinstvo pozna in da me želi poslušati, videti. Ampak, zelo iskreno, nimam nobenega odnosa do slave. Ne jemljem je kot pomembne. Mislim, da imajo tisti ljudje, ki menijo, da jih zgolj slava dela posebne ali celo večvredne, resne mentalne težave.
Koliko pa ste dostopni za svoje oboževalce? Ste pripravljeni izpolnjevati njihove želje, delati z njimi na primer tudi tako priljubljene selfieje?
Družabna omrežja so sijajen pripomoček za dnevno komuniciranje z oboževalci. V tem smislu nas izraz instafam zelo dobro opisuje, ker smo res vsi postali ena velika družina. In seveda, vedno sem vesela, če se lahko fotografiram s katerim od teh»mojih« ljudi. No, samo svetloba mora biti dobra. (smeh)
Koliko ljudi dela v ozadju vašega imena, vaše blagovne znamke?
Moja celotna ekipa je pravzaprav precej majhna: sestavljajo jo menedžer in moji agenti. Seveda pa je veliko odvisno tudi od projekta, ki ga pripravljamo. Za večje projekte se nam pridružijo še oglaševalci, producenti, glasbeniki, snemalci, režiserji, oblikovalci, stilisti in drugi.
Ste zahtevni oziroma strogi do svojih sodelavcev?
Sem perfekcionistka. Torej od vsakega, ki dela z mano, pričakujem, da iz sebe iztisne najboljše v vsakem trenutku. Ampak ljudje, ki delajo z mano, so tudi takšni, zato je vzdušje v naši ekipi pozitivno. Tudi če se ne strinjamo, kar se seveda kdaj zgodi. Če ima nekdo slabo energijo ali odklonilen pristop k delu, se ne bi dolgo obdržal z nami.
V svetu vas ne doživljajo zgolj kot veliko umetnico, ampak tudi kot modno ikono. Koliko je bil vaš videz s kratkimi oblekami in visokimi petami premišljena poteza že od začetku vaše profesionalne glasbene poti?
Nikoli nisem načrtovala kakšne revolucije glede imidža. Nosim tisto, kar mi je všeč. Imate pa prav, minice in visoke pete so sčasoma res postale moj zaščitni znak. In postale so tudi trend med številnimi mladimi ženskami, ki se danes ukvarjajo s klasično glasbo. Nimam nič proti temu. (smeh)
Pa vas lahko ljudje kdaj vidijo tudi v manj dodelanem in glamuroznem videzu? V kavbojkah in teniskah, recimo?
(smeh) V prostem času se oblačim točno tako, kot ste opisali. Koncert pa je zame vedno na čisto posebnem mestu in zanj se seveda zato tudi primerno uredim.
V katerih svetovnih prestolnicah pa se počutite najbolje, v katera mesta se še posebno radi vračate?
Vsako leto obiščem veliko lepih mest, vseeno pa bi omenila dve, v katerih mi začne srce biti še hitreje in v katerih se najbolje počutim: to sta New York in Miami. Tam sem vedno kot doma. In vedno se tja rada vračam.
Kaj menite o estetskih operacijah? Ste morda sami že poskusili kakšen poseben lepotni poseg za ohranjanje lepote?
Nimam težav z estetsko kirurgijo, a do zdaj se zanjo še nisem odločila. Vem, da veliko ljudi komentira, da imam gotovo več plastičnih operacij, ampak jih moram razočarati – do zdaj nisem imela še niti ene.
Dejstvo je, da ste izredno občudovana, seksi in uspešna ženska. Kakšne izkušnje imate z moškimi? Menite, da se takšnih žensk moški bojijo? Igralka Sharon Stone je pred kratkim dejala, da je večina moških bojazljivcev, ker se še vedno bojijo pristopiti k njej.
Na žalost imate prav. To, kar ste omenili, velja za večino moških. In tudi tisti, ki najdejo moč, da pristopijo k taki ženski, večkrat razočarajo, ker hitro dojameš, da jih fascinira samo uspeh, da se s tem napajajo. Sama mislim, da lahko samo samozavestni, močni, uspešni in pametni moški uspešno razvijejo odnos z uspešno in neodvisno žensko. Je pa to na žalost zelo redko.
Kako in kdaj ste spoznali violončelista Stjepana Hauserja, hrvaškega člana dua 2Cellos?
Spoznala sem ga pred dvema letoma. Hauser me je poiskal in mi predlagal sodelovanje. In že mesec dni po najinem prvem stiku sva posnela svoj prvi uspešni skupni duet.
Koliko je vaše sodelovanje z njim marketinško premišljena poteza, ki obema koristi v karieri, in v kolikšni meri med vama zares obstaja prijateljstvo, simpatija ali morda celo res ljubezen, kot se je tudi namigovalo?
Med nama je sijajna energija, ko skupaj nastopava. In mislim, da je to glavni razlog, da so vsi najini posnetki dosegli tako velik uspeh v svetu. Sicer pa nisva nikoli bila par.
Veste, da je Hauser še vedno eden od najbolj zaželenih samskih moških v svoji regiji z luksuzno vilo v Istri?
Za tiste, katerih sanje ne sežejo dlje od vile v Istri, mislim, da bi znal biti še kako dober ulov. (smeh)
Kakšen pa je pravzaprav vaš tip moškega? Kaj najprej opazite na moškem?
Normalno, da vsi tako na moških kot na ženskah najprej opazimo fizične lastnosti. Ampak te hitro padejo v drugi plan. Takrat notranji svet in značaj človeka postaneta veliko pomembnejša. Tudi zame.
Kako se sproščate v prostih trenutkih? Kaj berete, ste zasvojeni s katero od serij, vam ustreza tišina ali vseeno najraje poslušate glasbo?
V prostem času se najraje sproščam ob knjigah. Berem biografije in močne človeške zgodbe. Pravkar sem prebrala knjigi o Nikoli Tesli in Stevu Jobsu. Obe biografiji sta bili zame zelo poučni in navdihujoči.
Rojeni ste v Uzbekistanu, ampak od leta 2003 živite v ZDA. Kakšne spomine imate na otroštvo v Taškentu?
Večina mojih spominov na otroštvo je povezanih z glasbo, že od najmlajših let. Seveda pa se spomnim tudi nekaterih delov mesta, izbranih vonjav in barv. Srečna sem, ko danes vidim, da Uzbekistan postaja vse bolj odprt do sveta.
Nameravate svoje znanje nekoč prenesti tudi na mlade pianiste?
Moj do zdaj edini učenec je Novak Đoković! (smeh)
Res? In kakšen učenec je?
Moram reči, da ima dober instinkt za tipke. Spada v tisto skupino ljudi, ki zmorejo vse, če se na to osredotočijo. No, naj odgovorim na vaše prejšnje vprašanje: ne nameravam se ukvarjati s poučevanjem, vsaj še nekaj časa ne.
Kakšne pa so vaše ambicije? Kje vidite Lolo čez 20 let?
Največja ambicija je uresničiti vse profesionalne cilje. In svoje ime izkoristiti za promocijo pozitivnih stvari v tem svetu. Obstaja toliko izzivov, ki so pred nami: zaščita okolja, skrb za zdravje, obrezovanje, ljudsko pravo ... vsi izzivi današnje dobe, ki jih ne smemo ignorirati. Ljudje, kot sem jaz, ljudje, ki imamo privilegij, da se naš glas sliši daleč po svetu, smo zadnji, ki bi smeli to ignorirati.
O LOLI
Danes 34-letna zvezdnica svetovnega kova je rojena v nekdanji Sovjetski zvezi. V svet glasbe je po zaslugi svoje mame, glasbene profesorice, vstopila že kot šestletno dekle. Takoj je bilo jasno, da je zelo nadarjena, in pri osmih letih je že imela svoj prvi koncert. Prve kritike opisujejo njen pianistični slog kot »zelo poseben, redek in preprosto enkraten«. Leta 1986 je zmagala na Mednarodnem pianističnem tekmovanju za mlade pianiste Frederic Chopin, že 13 let pozneje pa je bila predstavljena v dokumentarnem filmu Unesca kot eno od čudes 20. stoletja. S svojim igranjem je ustvarila definicijo sodobnega pianističnega virtuoza. Prek videa je svojim (tudi številnim mladim) oboževalcem približala glasbo Chopina, Liszta in Rahmanjinova, njene virtuozne izvedbe pa so hitro postale pravi hit na YouTubu in Instagramu. Pred sedmimi leti jo je ugledna avstralska revija Limelight uvrstila med top 10 svetovnih ikon klasične glasbe. Leta 2012 je imela solistični debi v znanem Carnegie Hallu s koncertom, posvečenem enemu izmed največjih pianistov vseh časov: Tribute Vladimirju Horrowitzu. Koncert je vodila filmska diva Julie Andrews in do danas velja kot eden izmed vrhuncev Loline kariere.
