Kaj vas najbolj zanima oziroma prepriča pri ljudeh?
Debata o idejah. Že res, da je fino poslušati zgodbe, kako je kdo kaj ušpičil, vendar pa je najbolj zanimivo, če lahko z nekom špekuliraš o prihodnosti ali vzporednih svetovih.
Odrasli ste na kmetiji, ste pozneje kdaj razmišljali, da bi spet tako živeli?
Ko sem bil mlajši, si tega nisem želel, a danes, ko je to popularno, bi imel kmetijo. Vendar dvomim, da je to resnično moja ideja, saj gre bolj za duh časa, ki v ospredje vse bolj postavlja takšen življenjski slog in slog preživetja.
Za kmetovanjem, gostilniškim delom, raznašanjem časopisa in drugimi študentskimi službami je pri vas prišla ekonomija. Vstopili ste v poslovni svet.
Že med študijem sem delal na področju vrednotenja podjetij. To je vključevalo tudi analize različnih panog, kar je izjemno zanimivo. Po diplomi sem se ukvarjal predvsem z vrednotenjem in upravljanjem sklada zasebnega kapitala. V tistem obdobju sem veliko službeno potoval in prisostvoval marsikaterim pogajanjem med zaposlenimi in lastniki podjetij v jugovzhodni Evropi. Bilo je intenzivnih pet let.
Kako se je to obdobje končalo?
Ujel sem se v zanko pohlepa, po mojem mnenju zanj večina ni imuna. Nato je prišla še finančna kriza in vse skupaj sem začel premlevati. Razmišljati sem začel, kaj drugega bi še lahko delal. V tistem obdobju sem veliko spremljal tudi vprašanje, ali bo na internetnem področju pomembna infrastruktura ali vsebina, ob tem pa ugotovil, da mene zanima vsebina. Nekaj izkušenj sem že imel, saj sem kot študent kratek čas delal na televiziji kot voditelj oddaje Štafeta mladosti in bil tudi avtor skečev, na katere sem bil ponosen. Hitro sem spoznal, da so kratke videovsebine pravzaprav format YouTuba, ki je takrat nastajal. Postalo mi je jasno, da se moram preizkusiti na tem področju, četudi mi ne bi uspelo, saj je bilo več vredno, da se v to spustim, kot da se čez 15 let sprašujem, kako bi bilo, če bi to naredil, pa nisem.
Pomembno vlogo pri odločitvi, da pustite službo in začnete početi to, po čemer vas poznamo danes, je bilo tudi potovanje v ZDA, drži?
To je bila končna točka, saj sem že prej nekaj časa odločal, da pustim službo. Z ženo, takrat še punco, naju je leta 2009 v Los Angelesu gostil milijonar, ki je obogatel s spletnim oglaševanjem. Ko sem mu predstavil svoje ideje, me je dodatno opogumil. Na začetku tritedenskega potovanja po ZDA sem si kupil tudi računalnik in si rekel, da ga lahko obdržim le, če bom vsak dan na splet naložil en video.
Danes je z dostopno tehnologijo lahko že vsak filmar. Se vam zdi to dobro?
Meni se zdi to super, čeprav je res, da je na YouTubu veliko tudi slabih vsebin.
Veliko je amaterizma.
To me ne moti, razen če bi šlo za hujskaštvo. Nisem za svobodo govora, če gre za diskriminatornost. Da lahko vsakdo nekaj naredi, četudi je brezzvezno posneto in nerodno zmontirano, pa kljub temu pride do občinstva, se mi zdi dobro. Pred tem je bila le televizija, do kamor si se moral nekako prebiti in najprej tam delati morda čisto nezanimive stvari, v katerih se nisi mogel izražati. Danes pa lahko želeno posnameš s telefonom in objaviš.
Vaš najbolj oseben projekt je Stvar, posnetki pogovorov z izbranim sogovornikom ali sogovornico o določeni stvari, ki jih objavljate na YouTubu.
Stvar delava skupaj z Anžetom Tomićem, ki je od začetka vztrajal, da mora biti vse skupaj produkcijsko zelo preprosto, kar omogoča dvo- ali enotedenski ritem objavljanja. Rednost je na YouTubu izjemnega pomena.
Koliko se je YouTube spremenil, odkar ste pred desetimi leti začeli na njem tudi sami objavljati?
Algoritem je v prepoznavanju uporabnika vse hujši. YouTube te secira do podrobnosti in najbrž je končni cilj, da ti izbere samo en video, ki bo popolnoma pravi zate. Vsebinsko ponuja veliko smeri, na njem se lahko znajdeš v čisti zajčji luknji in presenečen si, do česa vse si prišel. Mene sicer niti ne odpelje več do velikih neumnosti, očitno že dobro prepoznava, kaj me zanima. Za recepte vedno pogledam na YouTube, rad imam tudi kratke dokumentarce, vsebine, povezane s kolesarstvom, in različne ocene novih tehnologij, ki jih je na spletu veliko.
Kako pa dojemate sodobne vplivneže na družbenih omrežjih?
Veliko je stvari, ki so družbeno povsem nepotrebne. V tem kontekstu se vloga ustvarjalca lahko hitro zoži zgolj na nekoga, ki oglašuje. Pri Stvari se z Anžetom vse od začetka trudiva, da tržne znamke umeščava popolnoma pregledno. Če imamo sponzorja za posamezno epizodo, to na začetku tudi zelo jasno povemo in nato na koncu zavrtimo reklamo. Ta pristop, kjer ni zavajanja, mi je veliko bližji, nasprotno delovanje je slabo za vse. Model, po katerem delujejo vplivneži, se mi večinoma ne zdi primer dobre prakse.
Kaj pa menite na primer o slovenski vlogarki in youtubarki Denis Dame?
Zdi se mi genialno, saj gre za parodijo spletnih vplivnežev in modnih blogark. Ustvarila je alter ego, kar pa so do neke mere tudi spolzka tla. Lahko začneš verjeti, da si bolj ta fiktivni lik kot to, kar si v resnici. In te lahko odnese.
Splet je okolje, kjer nenehno puščamo svoje sledi. Ves čas v digitalnem prostoru ustvarjamo tudi svojo skoraj neizbrisljivo zgodovino, ki je tudi globalna. Se tega premalo zavedamo?
Ljudje hitro pozabijo in menim, da se večina naših sledi izgubi v grmadi smeti na spletu. Seveda moraš biti kljub temu previden, kaj objavljaš, a se mi hkrati zdi popolnoma nepotrebno, da nas je strah vsake naše napake. Res je tudi, da se proti velikemu bratu ne moremo boriti. A moj pogled je, glede na to, da sem javna oseba, drugačen.
Je še posebej pomembno, kaj izjavljate, ker ste javna osebnost?
Zagotovo in s tem se veliko ukvarjam. V tem kontekstu me pri Stvari nekoliko muči epizoda, v kateri smo gostili fantka Maksa z bomboni, ki jih ima najraje. Pred kratkim me je tudi razjezilo, ko smo bili v trgovini s sinom in sem opazil, da so sladkarije na prodajni polici postavljene prav na otrokovo višino. Sladkor v prehrani je eden izmed perečih problemov našega prostora in časa. In to je eden od primerov, ki govori o tem, kako razumem svojo odgovornost. Tudi ko se znajdem pred rdečo lučjo na prehodu za pešce ob povsem prazni cesti, če z menoj na prečkanje čakajo tudi mladi, vedno počakam na zeleno.
Tako je mogoče kot poziv k branju razumeti tudi vašo objavo na Instagramu, ko v rokah držite knjižno uspešnico izraelskega zgodovinarja Yuvala Noaha Hararija z naslovom Homos deus: Kratka zgodovina prihodnosti. Ali fotografijo s knjigo Popolna omama: Droge v tretjem rajhu.
Pred časom sem sodeloval pri pogovoru v knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu o spletnih vplivnežih in knjigah. Ti namreč objavljajo vse drugo, le knjig ne. Sam sem tudi zelo dolgo razmišljal, zakaj bi se javno postavljal, kaj sem prebral, a sčasoma sem na to začel gledati drugače. Presegel sem cinizem in se odločil, da bom načrtno objavljal tudi priporočila za knjige.
Kaj pomeni biti znan v Sloveniji?
Biti znan je v Sloveniji v glavnem fino. Bolj ali manj so vsi malce bolj prijazni s tabo. In to je to.
Na družbenih omrežjih najdemo tudi vaše objave povezane s kolesarjenjem, te so pod ključnikom Luft.
Lani, ko sem dobil tudi otroka, sem si nakopal preveč dela in vse skupaj me je zelo izčrpalo. Zato sem si decembra zadal cilj stotke – torej, da bom v enem letu stokrat na kolesu in tako zdaj, ko sem dal cinizem na stran, svoje aktivno preživljanje časa v naravi tudi redno objavljam. Če bo koga to spodbudilo h gibanju, se mi zdi dobro. Seinfeld (lik iz humoristične serije, op. a.) ima motivacijski prijem s plakatom, na katerega za vsak dan, ko napiše šalo, naredi križec. Ko ti začnejo sestavljati dolgo kačo, je ne želiš prekiniti. Podobno je z gibanjem, za katerega bi si morali vzeti vsaj uro na dan. Morda bo drugo leto ključnik Luft vsak dan.
V čem v življenju vse uživate, kadar ne delate?
Najbrž najbolj očitno je kolesarjenje v naravi. Rad tudi kuham, spijem kozarec dobrega vina. Preberem kakšno lahkotno knjigo, občasno tudi kakšno težjo.
Ste bili, preden ste postali televizijski voditelj, tudi aktivni gledalec oddaj?
Preden sem (spet) postal televizijski voditelj, sem na vse skupaj gledal zviška. Bolj ali manj so mi vsi šli na živce. Mislil sem si, da bi sam to najbrž bolje naredil. Sem pa včasih veliko gledal ameriške večerne šove, med njimi The Tonight Show, kar se mi zdi odlično za konec dneva, ker ni treba preveč razmišljati in greš nasmejan spat. V zadnjem času največ spremljam BBC-jev Would I Lie to You?, ki je v format TV-igre zapakirana pogovorna oddaja.
Ko ste dobili povabilo na avdicijo za šov talentov, ste se takoj videli v vlogi voditelja?
Sploh ne. Vse skupaj je bilo prezgodaj. Mislim, da bi potreboval več izkušenj in tako je bilo to zame precej stresno. Imel sem tremo in potreboval sem veliko priprav. Vse je nastajalo v duhu, da je to najboljša oddaja vseh časov, kar mi ni blizu. Zato smo Vikend paket na nacionalni televiziji začeli na način, da ni nujno, da bo to čisto brezzvezno, in zdaj je na sporedu že peto leto.
Z Bernardo Žarn sta v tem času dozorela kot voditeljski tandem. Kakšen je vajin odnos?
Odnos je podoben kot vsi drugi, z vzponi in padci, vendar govorim o mikroravneh. Bernarda je neverjetno izkušena voditeljica, ki je ne more tako rekoč nič presenetiti. Za sovoditelja pa je to neverjeten kapital, saj se lahko vedno zanesem nanjo, če bo šlo morda kaj narobe. In v oddajah v živo gre pogosto kaj narobe, a je z Bernardo prikrivanje napak lahko početje. Nekaj časa sem imel občutek, da si postajava zelo podobna, kar se zdi običajno za partnerje, prijatelje, pač ljudi, ki so veliko skupaj. No, zdaj sva, hvala bogu, spet na primerni razdalji, kar je dobro. Ker kdo bi gledal dva enaka voditelja? Tako je, nihče.
Se imate zdaj že za profesionalnega zabavljača?
Počasi sem to sprejel. Z opredelitvijo zabavljača se strinjam, ne bi pa mogel zares prevzeti oznake komika ali humorista, ki strukturirano oblikuje šale. Sam sicer tudi pripravljam skeče za videe, a pri meni je humor v prvi vrsti improvizacija in hiter situacijski odziv ter mesto provociranja.
Kako razumete vlogo humorja v družbenem kontekstu?
Lahko ima zelo negativen učinek, ker ljudi pomiri in preusmeri pozornost. Šališ se na račun politikov in na koncu je to samo še polje neresnega, ki ga več ne problematiziramo in ne zahtevamo spremembe. Pozitivno v humorju pa je, da gre za prostor oz. način prek katerega je lažje izreči in pokazati na neprijetne stvari. Čez humor je lažje pokazati tudi čustva, sploh za moške.
Je tudi polje družbenega sprevračanja, ventil in polje kritike, kot ste omenili.
Ko je humor prostor družbene kritike, pogosto postane slab. Vse skupaj nato niti ni več tako smešno, ampak predvsem zagrenjeno. Ni preprosto skozi humor naslavljati tabujev in ob tem ostati tudi duhovit. To je dobro uspevalo Georgeu Carlinu (ameriški stand-up komik in satirik, op. a.), ki je bil hkrati hujskaško pravičniški in duhovit. Vendar ko ti gledalci bolj ploskajo, kot se smejejo, si že vstopil v populizem.
Kaj pa nasmeji vas?
Marsikaj. Največkrat že omenjeni Would I Lie To You? Pa kakšne bebave komedije z Willom Ferrellom in skeči na YouTubovihkanalih:Saturday Night Life, Key&Peel ter Comedy central. V živo pa Sašo Stare, Jure Godler, Anže Tomić, Marko in Darko Miladinović pa še kdo, ki bo zameril, ker sem ga pozabil omeniti ...
Brki so že dolgo vaš zaščitni znak, se to lahko spremeni? Kako prenašate spremembe?
Ja, res je. Včasih se mi zazdi, da me že obremenjujejo. In potem jih približno enkrat na leto pobrijem in se počutim povsem izgubljenega. Kdo je človek v ogledalu? Zakaj deluje izgubljen? (smeh).
Kako pa sicer prenašate spremembe?
Rekel bi, da sem precej prilagodljiv, da torej dobro prenašam spremembe. Nisem pa se več pripravljen prilagajati vsakemu.
