Današnji blišč in razkošje, ki obkrožata Michelle Obama na vsakem koraku, sta bila januarja 1964, ko se je rodila upravljavcu vodne črpalke na čistilni napravi in gospodinji v Chicagu, popolnoma nepredstavljiva. V opečnatem stanovanju v južnem delu mesta, ki so ga starši najemali od stare tete, je Michelle LaVaughn Robinson svoj prostor delila s starejšim bratom – njuna improvizirana otroška spalnica je bila od dnevne sobe razmejena le z rjuho. Starša sta ju pogosto vozila na sprehod v bogatejši del mesta, kjer so živeli premožnejši temnopolti meščani, da bi jima pokazala, kako daleč ju lahko pripelje dobra izobrazba, in ju tako motivirala za zagnano učenje. Oba z bratom sta znala že pri štirih letih brati, oba sta preskočila drugi razred osnovne šole – Marian in Fraiser sta bila pri svojih prizadevanjih očitno uspešna. Dom Robinsonovih je bil skromen, vendar ljubeč, spodbuden in varen, poln smeha in življenjskih lekcij. »Starša sta z nama govorila kot z odraslima. Nista predavala, prej uživala v najinih vprašanjih, ne glede na to, kako otročja so bila. Naši pogovori so včasih trajali ure, saj sva s Craigom zgrabila vsako priložnost, da sva spraševala o stvareh, ki jih nisva razumela.«
OČETOVA BOLEZEN JE ZAZNAMOVALA DRUŽINO
Michellinemu očetu so že v njenem otroštvu diagnosticirali multiplo sklerozo, kar je bilo za Robinsonove hkrati breme in lekcija. Oba otroka sta že od majhnega čutila obveznost, da sta še bolj pridna in staršem ne povzročata dodatnih težav. Ker je oče ves čas opravljal svoj poklic in svoje stiske ni delil z družino, je zanje postal zgled pogumnega, delovnega in zanesljivega človeka: »Oče me je naučil trdo delati, držati besedo in se glasno smejati,« je dejala Michelle, »moja mama Marian pa mi je pokazala, kako misliti s svojo glavo in uporabiti svoj glas. V našem natrpanem stanovanju na jugu Chicaga mi je družina pomagala prepoznati vrednost naše zgodbe, moje zgodbe in večje zgodbe naše države. Jaz sem dokaz, kaj vse lahko doseže deklica, ki jo okolje ljubi, spodbuja in vzgaja,« je v intervjuju za enega od ameriških medijev povedala Michelle.
OD JAVNE ŠOLE DO PRESTIŽNIH UNIVERZ
Čeprav so jo nekateri srednješolski učitelji poskušali prepričati, da cilja previsoko, je šolanje nadaljevala na Princetonu, kjer je študirala sociologijo in afriško-ameriške študije. Oboje je končala z odliko. Tu se je Michelle prvič bolj zavedela svojega etničnega porekla – mati njene belopolte sostanovalke je neuspešno zahtevala, da hčerka sobo deli z belo študentko. Tudi sicer se je na kampusu kljub sicer prijaznim profesorjem in kolegom počutila bolj kot obiskovalka. Morda tudi zaradi očitnih ekonomskih razlik: »Spomnim se, da sem bila šokirana, saj so študentje vozili BMW, jaz pa nisem poznala niti staršev, ki bi vozili take avtomobile.«
V drugem letniku na Princetonu se je Michelle zapletla s starejšim študentom iz Ohia. V svojih spominih ga je opisala kot visokega, prijaznega in možatega. Verjela je, da mu je namenjen študij medicine, sam pa se je odločil šolo obesiti na klin in postati športna maskota. Michelle je priznala, da ga je zapustila v trenutku, ko ga je videla po igrišču poskakovati v kosmatem kostumu. Njeni cilji so bili višji in neomajno je sledila prepričanju, ki so ji ga v otroštvu vsadili starši: izobrazba je odločilna za uspeh.
DOKTORAT NA HARVARDU
Tik pred vpisom na študij prava je Michelle prejela še eno lekcijo. Profesor, ki ga je prosila za obvezno priporočilo, nad njenim študijskim delom ni bil navdušen. Dejal ji je, da je sicer dobra študentka, da pa skoraj zagotovo ni med njegovimi najboljšimi. To je ogrozilo njeno možnost vpisa, vendar ji ni odvzelo zaleta. Nasprotno, Michelle se je odločila dati vse od sebe in tako je naslednje mesece od jutra do večera študirala in pripravljala diplomo. Sebi je dokazala, da zmore več, pa tudi profesor je spremenil mnenje in ji z veseljem napisal priporočilno pismo. Tako je študij vse do strokovnega doktorata nadaljevala na prestižnem Harvardu v ameriškem Massachusettsu. Že med študijem je bila aktivna sodelavka v pravni pomoči, kjer se je ukvarjala s študenti, ki so si težko privoščili nastanitev na univerzitetnem kampusu, in vse bolj spoznavala, da je njeno poslanstvo pomagati ljudem.
MNOGO VEČ KOT AFERA V SLUŽBI
Po vrnitvi v Chicago se je pridružila odvetniški pisarni Sidley&Austin, kjer je – med drugim – delovala tudi v vlogi mentorice pripravnikom. Poleti 1989 se je v pisarni pojavil čeden, duhovit pripravnik z nenavadnim imenom – Barack Obama. Takrat 25-letni Michelle se je 27-letnik sicer zdel očarljiv, vendar se je privlačnosti nadvse upirala – glede na to, da je bil Barack njen podrejeni, je bila kakršnakoli romanca za podjetje sporna. Poleg tega se ji je to, da se zapleteta edina temnopolta sodelavca v pisarni, zdelo kar preveč kičasto. Barack pa se, očaran nad lepoto in osebnostjo svoje mentorice, kljub večkratnim zavrnitvam ni predal in končno je popustila tudi Michelle.
Za prvi zmenek sta šla na piknik, na sprehod, v galerijo, na sladoled in še v kino, gledat film Spike Leeja V vročici noči (Do the right thing). Prvič sta se poljubila pred nakupovalnim centrom – od leta 2012 tam stoji obeležje z Barackovo izjavo, da je imel prvi poljub okus po čokoladi. »Takoj sva se ujela ... na koncu zmenka sem bila prodana,« pravi Michelle, ki vseeno dolgo ni verjela, da se bo razmerje izšlo. Sita nenehnega finančnega pomanjkanja ni odobravala nestabilnega Barackovega življenja. Kot je povedala v enem izmed intervjujev, je bil v tistem času bodoči predsednik popolnoma brez denarja, s ponošeno garderobo in zarjavelim avtomobilom. Ni bil videti zainteresiran, da bi zaslužil kakšen dolar, in ambiciozne pravnice z visokimi pričakovanji to ni navduševalo. Potem pa ga je pospremila na dogodek, ki ga je Barack organiziral za revne Afroameričane. Tam je govoril o svetu, kakršen je, in o svetu, kakršen bi moral biti. Michelle je prevzel njegov idealizem in sledil je eden najbolj ljubečih zakonov v ameriški politiki, čeprav bodoči predsednik poroki sprva ni bil naklonjen.
MICHELLE ROBINSON POSTANE MICHELLE OBAMA
Ob koncu usodnega poletja se je Barack vrnil na Harvard, da bi končal študij, Michelle pa je ostala v Chicagu. Čeprav noro zaljubljen in popolnoma predan razmerju, Barack ni bil navdušen nad zakonsko zvezo, ki jo je imenoval »nesmiselna institucija«. Njegova draga pa je odrasla z idealom desetletja trajajočega, ljubečega zakona staršev, ki sta v tistem času praznovala 30. obletnico, in je vse bolj stopnjevala pritisk. Na dan, ko je Barack opravil pravosodni izpit, jo je povabil v znano chicaško restavracijo in ob desertu ji je dve leti po prvem zmenku končno postavil ključno vprašanje. Oktobra leta 1992 sta se cerkveno poročila v Chicagu, Michelle je namesto takrat že pokojnega očeta oddal brat Craig. Prvi ples sta zakonca odplesala na pesem You and I Stevieja Wonderja, ki ga Michelle obožuje, in se po obredu odpravila na medene tedne v Kalifornijo.
TEŽKA POT DO DRUŽINE
Obamova sta se nekaj let trudila, da bi ustvarila družino, in končno sta se zakonca razveselila novice, da je Michelle noseča. Veselje je bilo kratkotrajno, saj je kmalu spontano splavila. »Počutila sem se kot izguba, saj nisem vedela, kako pogosti so splavi – o tem preprosto ne govorimo. Same smo s svojo bolečino in mislimo, da smo nekako pokvarjene. Pomembno je, da mlade mamice vedo, da se splavi dogajajo. Najhujše, kar ženske delamo druga drugi je, da ne delimo resnice o svojih telesih in tem, kako delujejo,« je dejala pozneje. Sredi tridesetih je Michelle, kot pravi sama, ugotovila, da je biološka ura resnična in da proizvodnja jajčec ni neskončna. Z možem sta se odločila za oploditev z biomedicinsko pomočjo, kar je bila težka preizkušnja tudi za njuno partnerstvo. Michelle je takrat kot svetovalka dekana za študentske zadeve delala na Univerzi v Chicagu, ob tem pa podpirala moža, ki se je potegovala za pozicijo senatorja Illinoisa. »Medtem, ko se je moj šarmantni, pozorni in občudovani mož ukvarjal z zakonodajo, sem bila večinoma sama prepuščena prepričevanju mojega reprodukcijskega sistema, naj bo bolj učinkovit,« je dejala. Postopki so bili učinkoviti in leta 1998 se jima je rodila Malia, nato tri leta pozneje še Natasha oz. Sasha. »Moj najpomembnejši naziv je mama. Moji hčerki sta srce mojega srca in središče mojega sveta.«
TUDI FENOMENALEN ZAKON JE TEŽEK
Michelle priznava, da sta se po nosečnostih z možem odločila za zakonsko svetovanje. »Na svetovanju sva se naučila pogovarjati o razlikah. Poznam preveč mladih parov, ki imajo težave v odnosu in mislijo, da je z njimi nekaj narobe. Želim, da vedo, da tudi Michelle in Barack Obama, ki imata fenomenalen zakon in se zelo ljubita, trdo delata za odnos. In poiščeta pomoč, kadar jo potrebujeta. Mladi vidijo le nasmehe in kako ga občudujoče opazujem med govorom, ne pa tudi tega, da sem ga kdaj hotela brcniti skozi okno. Zakon je delo. Zakon je težek.« Michelle zase pravi, da je v prepirih kot vžigalica, medtem ko njen mož rad racionalizira. Tako se je moral naučiti, da ji – kadar jo razjezi – mora dati nekaj minut ali celo ur, preden se spet pojavi v prostoru. »Ne more me prepričati, naj ne bom jezna ali me z logiko pripraviti do nekih drugih občutkov,« pravi Michelle.
ČE BARACK NE BI NEHAL KADITI
Michelle je že pred rojstvom deklic slutila, da bo njen mož resneje vstopil v politiko, kar je ni navduševalo, saj je vedela, kaj prinaša življenje na očeh javnosti. Ko je leta 2000 podpirala Baracka pri kandidaturi za predstavniški dom, je povedala, da je edina dobra stran njenega udejstvovanja to, da ob obiskovanju številnih domov volivcev dobiva nove ideje za opremljanje lastnega stanovanja. Nasprotovala je moževi kandidaturi za sedež v kongresu in je po njegovem porazu pričakovala, da bo poskrbel za finančne potrebe njune družine, kar se ji je zdelo bolj praktično kot politična aktivnost. Pred predsedniško kampanjo je bila tako Michelle zelo zadržana, predvsem zaradi strahu, kako bo izpostavljanje družine vplivalo na zasebnost Malie in Sashe. Z Barackom je sklenila dogovor, da ga bo pri kandidaturi podprla, če se odpove kajenju. Kot je povedala sama, si nikakor ni predstavljala, da bi bile ZDA pripravljene na temnopoltega predsednika z imenom Barack Hussein.
MICHELLE V SOJU ŽAROMETOV
Maja 2007, tri mesece po javni objavi Barackove kandidature, je Michelle zato, da bi aktivno podprla moževo kampanjo, svoje delovne obveznosti zmanjšala za 80 odstotkov, čeprav je do takrat letno zaslužila skoraj enkrat več kot on. Sprva v ozadju in le redko na daljših poteh je v februarju naslednje leto začela vse bolj stopati pod žaromete. V osmih dneh se je udeležila tudi po 30 dogodkov, govore si je pisala sama in največkrat nastopala brez zapiskov.
Nekateri mediji so jo hitro označili za »jezno črno žensko«, vendar se je njena podoba postopno mehčala tako z njenimi nastopi kot tudi z nepozabnimi oblačili, ki so bila modna in manj formalna, kot je bila javnost vajena. Vse večkrat se je pojavljala v pogovornih in vse manj v informativnih oddajah ter tako počasi gradila podobo družine Obama kot uresničitve ameriških sanj. Na srečanju demokratov tik pred predsedniškimi volitvami je v svojem prvem nagovoru tako veliki množici dejala: »Z možem verjameva, da je treba trdo delati za tisto, kar želiš v življenju, da je tvoja beseda tvoja obveza, da vedno narediš tisto, kar obljubiš, in da ljudi spoštuješ tudi, če se z njimi ne strinjaš.«
PRVA TEMNOPOLTA PRVA DAMA V BELI HIŠI
Januarja 2009 se je družina Obama kot 44. predsedniška družina vselila v Belo hišo. »Lepota tega, da živiš nad (Ovalno) pisarno je, da je mož vsak dan doma. Vsi štirje skupaj sedemo k večerji kot družina, take normalnosti pri nas že leta ni bilo. Zdaj lahko kadarkoli potrkam na vrata njegove pisarne, in to včasih tudi naredim, sploh če vem, da ima težek dan,« je prva dama povedala po selitvi v nov dom. V Belo hišo je preselila tudi svojo mamo, ki ji je pomagala pri skrbi za hčerki in ohranjanju stika z realnostjo – povsem je namreč imuna za hčerkin zvezdniški status.
V dveh mandatih je Michelle goreče podpirala iniciative za zdravo življenje in okolje, za dostopnost izobraževanja ter se zavzemala za enake možnosti in priložnosti za vse socialne skupine. S svojimi čustvenimi govori, s katerimi se je odzivala na človeške tragedije, naravne katastrofe, pa tudi na pozitivna dogajanja v družbi, si je prislužila naziv »The Closer« (bližnja, op. a.), saj se je znala poslušalcem zares približati. Postala je ena najbolj priljubljenih predsedniških žena na svetu in tudi ena najbolj aktivnih, ob tem pa ves čas podpirala moža in mu tudi javno izrekala naklonjenost. Med drugim je dejala: »Po vseh preizkušnjah, zmagah in izgubah, ki so mojega moža pretresle na načine, ki si jih nisem mogla niti predstavljati, lahko iz prve roke povem: To, da postaneš predsednik, te ne spremeni, ampak le razkrije, kdo si v resnici.«
OSTRO O TRUMPU
Po dveh mandatih v Beli hiši, v kateri sta hčerki preživeli otroštvo in mladost, zakonca pa sta srečala nepregledno množico najmočnejših, najbogatejših, najbolj slavnih ... sta ključe svojega začasnega doma, ironično, predala človeku, ki je Baracka Obamo javno smešil in dvomil o njegovem poreklu, človeku, ki je s svojim nastopom, razmišljanjem in pojavnostjo pravo nasprotje svojega predhodnika, Donaldu Trumpu. Michelle pravi, da mu ne bo nikdar oprostila rasističnih napadov in ogrožanja varnosti njene družine s polemiko o Barackovem rojstnem listu.
KONEC JE ŠELE ZAČETEK
Kakšen cilj si sploh še lahko zastavi ambiciozna ženska po dveh mandatih v vlogi predsednikove žene? Ostro zanika namigovanja, da bi sama kandidirala za predsednico. Zagotavlja, da se to ne bo zgodilo in se trenutno posveča promociji svoje knjige spominov, Becoming, v kateri neustrašno razkriva številne do zdaj neznane zgodbe iz svojega življenja, ki so se prodale že v več kot desetih milijonih izvodov. V nedavnem intervjuju je povedala, da imata po dolgem času z Barackom spet čas drug za drugega in da doživljata preporod svojega zakona. Skupaj sta dejavna tudi v lastni produkcijski hiši Higer Ground Productions, ki z Netflixom razvija filme in serije s poudarkom na izobraževalnih vsebinah.
V ZDA in širše uživa status politične zvezdnice in modne ikone, vabijo jo na glasbene prireditve, na velike odre, rezervirane za najbolj navdihujoče govorce, sama pa še vedno snuje projekte, ki bodo tudi v prihodnje spreminjali svet na bolje. »Odrasli sprašujejo otroke – to je po mojem mnenju eno najbolj zoprnih vprašanj na svetu – kaj želiš biti, ko odrasteš? Kot da je odraščanje neki končen proces. Kot da nekaj postaneš in potem je to to,« je pred kratkim povedala v intervjuju z Oprah. »Ne vem, kaj bo naslednji korak. Vse mlade ženske imajo v mislih neko čarobno številko, pri kateri se bodo počutile odrasle. Na splošno so to leta, ko pričakuješ, da ti mama ne govori več, kaj moraš narediti,« pove v smehu. »Resnično, zame je vsaka dekada prinesla nekaj novega in čarobnega, česar si nisem mogla predstavljati. In če bi nehala odraščati, bi toliko zamudila. Zato še nisem postala, ampak še postajam,« je zaključila najbolj občudovana ženska sveta.
10 ZANIMIVOSTI
1. Michelle Obama je na podlagi nedavne raziskave, ki jo je med 42 tisoč vprašanimi v 41 državah opravila spletna skupnost YouGov, najbolj občudovana ženska na svetu. Sledita ji Oprah Wifrey in Angelina Jolie, aktualna prva dama ZDA pa se je znašla na 19. mestu.
2. Pri 180 centimetrih si z Eleanor Roosevelt deli naziv najvišje prve dame.
3. Še vedno ne sme sama voziti avtomobila – prevaža jo varnostna služba.
4. Njen vzdevek je Meesh (beri: miš, op. a.), mož ji ljubkovalno pravi My Rock (moja skala, op. a.).
5. Odlično se razume z Georgeem Bushem mlajšim.
6. Hrana, ki se ji ne more upreti, je ocvrt krompirček, ne mara pa rdeče pese.
7. Med mandatom prve dame je vsakih nekaj mesecev 12 najbližjih prijateljic povabila na t. i. Boot Camp, vikend druženja. Pravi, da so ji ta druženja pogosto pomagala obdržati zdravo pamet.
8. Njen 21 mesecev starejši brat Craig je kljub vsemu, kar je dosegla sama, po njenem mnenju še vedno mamin ljubši otrok.
9. Njen ljubljenček je portugalski vodni pes Bo, ki naj bi v času predsednikovih službenih poti prvi dami celo grel posteljo.
10. Leta 2005 je na pogovor za delo v chicaškem univerzitetnem medicinskem centru prišla s štiriletno hčerko Sasho, saj zanjo ni našla varstva. V vlogi podpredsednice centra ji je nato uspelo za 500 odstotkov povečati število prostovoljcev v chicaški bolnici.
