Ajda Smrekar se je 16. februarja spopadla z novim izzivom. Z odra nas je pozdravila kot voditeljica Eme, prireditve za izbor skladbe, ki nas bo zastopala na Evroviziji v Tel Avivu. Ob tej priložnosti smo s priljubljeno igralko poklepetali o tem, kakšni so njeni pogledi na glasbene prireditve in glasbo samo.
Vodenje Eme je gotovo poseben izziv, a kljub temu si je Ajda Smrekar vzela čas za premislek. »Ema je eden od največjih glasbenih dogodkov pri nas in biti voditelj na taki prireditvi zahteva tudi odgovornost. Čeprav sem na gledališkem odru že zelo suverena, se voditeljska vloga le nekoliko razlikuje. Seveda sem si vzela čas za premislek in se na koncu vendarle odločila, da sprejmem izziv,« pravi igralka, ki je Emo tudi prej večkrat spremljala. »Izbore sem redno spremljala, ko sem bila mlajša. Najprej z družino, pozneje s prijatelji. To je bil vsako leto znova družabni dogodek, vedno v krogu ljudi, ki jih imam rada.«
Ajda ima glasbo preprosto rada, čeprav pravi, da »me v glasbene vode ni nikoli vleklo. Glasbo raje poslušam, spremljam ter občudujem izvajalce in njihove skladbe. Zavedam se namreč svojih zmožnosti, in petje ne spada ravno med moje večje adute.« Kateri pa so glasbeniki, ki jih najbolj obožuje? »Sem velika oboževalka Magnifica in Nine Pušlar. Na zadnjem božičnem koncertu Magnifica v Stožicah sem uživala. Nina pa me s svojo lepo energijo in nasmehom vedno očara. Da o njenem razponu in glasu ne govorim. Njene skladbe so balzam za dušo in še dolgo odzvanjajo v ušesih. Seveda pa se je moj glasbeni okus v zadnjih letih tudi nekoliko spremenil. V gimnaziji je bila moja najljubša skladba Poison Alicea Cooperja. Prijatelje sem s to skladbo spravljala ob živce in še danes mi na kakšnih zabavah posvetijo ta komad in potem na stare dobre čase nanj zaplešemo. Doma, za dušo, pa si najraje zavrtim Gotan project ali pa Gramatika. Najboljše sezname predvajanja mi sestavlja prijatelj in skladatelj Laren Polič Zdravič, od Cake, Arctic Monkeys do Bonoba. Pozna moj okus in vedno me razveseli s kakšnim novim miksom.«
Se pa najde tudi kar nekaj pesmi, ki Ajdo spominjajo na otroštvo. »Ja, res je veliko takih, ki mi obudijo spomine na kakšen dogodek. Krokodilčki v očeh me, na primer, spomnijo na osnovno šolo. Žal kot najstnica nisem bila zagledana v kakšnega glasbenika. So bile pa sošolke in vedno se mi je zdelo, da nekaj zamujam.« Blizu so ji tudi uspavanke, pa nas je zanimalo, koliko jih še pozna. »Poznam jih veliko, takšnih in drugačnih. Imam mlajšega brata in sestro. Brat je bil radoživ, hiperaktiven otrok, ki ga nikakor nismo mogli pripraviti do tega, da bi bil pet minut na miru. Ko je bil še čisto majhen, sem mu plesala in pela pesmico: 'Bil en konjiček je, ki je obrnil se …' Samo takrat je vse do konca pojedel,« se nasmehne ob spominu iz mladosti.
