Nino Vodopivec smo ujeli v Kaliforniji, kjer živi že leto in pol s psičko Pixi. Po tistem, ko je leta 2006 zapustila skupino Tabu in kot razlog navedla zdravstvene težave, natančneje težave z glasilkami, njenim orodjem in inštrumentom, je začela potovati. Kar štiri leta je porabila za to, da je obredla celotno Severno Ameriko, odšla je tudi v Mehiko, Bolivijo, Argentino, Brazilijo in na Jamajko. Potem je pred sedmimi leti nastopila v oddaji X Faktor, sodelovala pri glasbenem projektu z Robertom Jukičem, Shambalo ter tri mesece kot gostja nastopala s Tabuji po Sloveniji. Ukvarjala se je tudi z modo in ustvarjala oblačila pod blagovno znamko Japka ter izdala knjižni prvenec Jaša na deteljniku. »To je bil čudovit projekt, ki je po izidu prinesel gostovanja po vrtcih in knjižnicah, kot živa zgodbica s pravim klovnom. Pet let pa sem organizirala tudi festival sobivanja z naravo v Žalcu – Festival Savinjček. Za prihodnost, če bo še kakšna, pa se bom pustila presenetiti,« je v pričakovanju Nina, ki kljub življenju v Ameriki ni popolnoma izginila iz Slovenije. Prav zdaj jo namreč lahko gledamo v novem filmu Igram, sem. »To je bila čudovita izkušnja. Režiser Miroslav Mandić se je večkrat potikal po Celju, beseda je dala besedo in zdaj sem v filmu. Igram brezdomko, zapuščeno od ljubezni zaradi svoje žalosti, ki je našla zatočišče na ulici.«
Z jadrnico čez Atlantik
»Sama se izobražujem za terapevtko za JSD, kar pomeni meridijani, energetski kanali v telesu, Pixi pa se izobražuje, kako prepoditi medveda,« pravi Nina, ki je zadnje desetletje predvsem popotnica. »Mami me narava, nje napoj in darežljivost. Njena svoboda in način uravnovešanja,« poetično prizna. »Trenutno je to v Kaliforniji zaradi velikih dreves, oceana in živali. Me pa prav tako navdušuje majhno mesto Mendocino, tako zaradi arhitekturne ohranjenosti kakor duha, ki ga preveva. Prava meka zdravilnosti in znanja. V tem mestecu je večinoma starejša populacija, a zelo dinamična in mladostna. Všeč mi je njihova odprtost, fizična mladost in sočuten pristop do življenja.«
V mestece v Kaliforniji je sicer prišla prvič že pred dvanajstimi leti na obisk k prijateljici Urši, Slovenki, ki tam živi. Od nekdaj jo je mamil Divji zahod, Indijanci in Grizli Adams ter divja narava. »Potovanje mi je v naravi. Spreminjati se s spreminjajočo naravo, okolico. Novosti in svežina dobro vplivajo name. Zdaj, namesto da potujem, bivam, kamor pridem. Najdem delo, se usedem in zakopljem v tisti del Zemlje, kjer sem. Za zdaj se me drži Divji zahod, ki me je zapeljal že z neštetimi kotički in mesti, vendar kotičkom ni kraja. Zato me bolj kot načrti zanima, kako bije moje srce, kaj se odpira znotraj mojih sten in kako teči s tokom, ki se me drži.« A kljub temu Nina pravi, da se njen čas v Kaliforniji izteka in zdaj načrtuje pot v Mehiko. »Z avtom se bom podala čez Mehiko. Po drevesih se spustim do kanjonov in puščave, kjer bi se rada malo zadržala, obiskala znance. Maja se nameravam vrniti domov. In ker sem se tako rada držala zase, sem se odprla tej priložnosti in bomo videli, kaj se izcimi.« Ob popotovanju po Mehiki pa ima še prav drzen načrt: rada bi namreč preplula Atlantik. »Res je, da iščem možnosti plutja čez Atlantik. Po svetu potujem s svojo psičko in vse bo odvisno od predpriprav s Pixi in kako bi ona prenašala to potovanje. A glede na to, kako obožuje vodo, supanje in kanu, mislim, da je Pixi rojena podkapetanka.«
Objavljeno v reviji Zvezde št. 6, 6. 2. 2019.
