»Moja operna zgodba se je začela po naključju. Imela sem brezskrbno otroštvo v Izraelu. Starša sta me najprej vpisala v glasbeno šolo, kjer sem igrala klavir. Pozneje pa me je mama skorajda prisilila, da sem začela peti, ko me je vpisala k otroškemu pevskemu zboru. To bo nekaj krasnega zate, malo se boste zabavali, razvijala boš posluh, spoznavala nove ljudi, imenitno se boste imeli, mi je govorila, ko sem se upirala. Kmalu pa sem se tako zaljubila v zborovsko petje, da sem si želela postati zboristka. No, toliko o zarečenem kruhu,« se smeji Rinnat, ki ji je bila šele opera pravo življenjsko odkritje in ljubezen, ki traja. Zanimivo je, da noben od njenih staršev, ki so jo od nekdaj spodbujali in podpirali na njeni poti, ni bil profesionalni glasbenik. Oče ljubiteljsko igra klavir, mama pa še to ne.
Okus po čarovniji
»Imela sem privilegirano otroštvo. Imam še tri mlajše brate in sestre. Obiskovala sem umetniško gimnazijo. Ko sem izrazila željo, da si želim študirati v Ameriki, kajti tam so boljše glasbene šole kot v Izraelu, sta oče in mama pozdravila mojo željo in pri devetnajstih letih sem šla na drugi konec sveta, na Curtis Institute of Music v Philadelphio. Tam so se mi izpolnile vse sanje. Fakulteta je bila izjemna. Počutila sem se kot Harry Potter na Bradavičarki. Težko je priti tja, toda naučijo te čarovnij,« pripoveduje temnolaska, ki se je pogumno spopadala z domotožjem, učenjem jezika in privajanjem na novo okolje. Ni ji bilo preveč težko, saj sta si izraelska in ameriška miselnost podobni. Na koncu je diplomirala summa cum laude. Svoj debi je doživela v milanski Scali, pela je na številnih svetovno znanih opernih odrih: v Londonu, berlinski državni operi, v Mannheimu, v Franciji, Ameriki in drugod po svetu. Obožuje vloge Ariadne, Kraljice noči v Čarobni piščali, Violete v Traviati. Odlično pa se znajde tudi v sodobni glasbi.
Po stopinjah najljubših skladateljev
Rinnat zadnja leta živi v Berlinu. »V Izraelu ni takšnih možnosti za opernega pevca, kot so v Evropi. Zato po koncu študija nisem dosti razmišljala o vrnitvi v Izrael, temveč sem se odločila za novo selitev v Evropo. Od tu prihajajo vsi moji najljubši skladatelji – Mozart, Strauss, Verdi … Moja izbira je bila Nemčija. Želela sem biti v središču kulture. Zadnja leta živim v Berlinu, kjer mi je všeč, a sem morala tudi tu skozi fazo privajanja na novo okolje in učenje jezika. Nekaj časa sem živela na jugu Nemčije, v Heidelbergu, kjer sem okusila tudi hude zime. Nemčija se precej razlikuje od Izraela in Amerike. Ljudje so bolj zadržani in potrebujejo nekaj časa, preden te spoznajo in sprejmejo,« pravi in dodaja, da je glasba na srečo univerzalni jezik, ki najde pot v srca ljudi. Njeno je že pred leti osvojil postavni Američan, ki je ravno tako kot ona operni pevec. Svoji ljubezni je sledil v Nemčijo in pred letom in pol sta se poročila, si ustvarila dom in lepo življenje. Všeč so jima nemška varnost in organiziranost ter ljubezen ljudi do kulture.
Srečna, uspešna in ljubljena
»Moj mož je moja sorodna duša. Pri vsem me podpira in razume. Ker imava enak poklic, on je baritonist, seveda veliko govoriva o tem, pa tudi o tem, kaj bi lahko še izboljšala. Na svetu je veliko opernih pevcev, med njimi vlada velika konkurenca. Ves čas se je treba izpopolnjevati in resnično garati. Pa še to včasih ni dovolj za uspeh. Po vsem trudu je treba biti tudi ob pravem času na pravem mestu, pa se ti nasmehne sreča in dobiš vlogo. V Nemčiji je to malo lažje kot v Izraelu,« razkrije, hvaležna, da lahko ustvarja, da dobiva nove priložnosti in se uči tujih jezikov. Poleg angleščine tekoče govori še nemško. Čeprav je na svoje domače in toplejše podnebje zelo navezana, se le redko, morda enkrat letno, vrača v Izrael. Zakonca za zdaj še nimata otrok, jima pa življenje lepšata dve mački. »Glede na najin življenjski slog, ko res veliko delava, vadiva in potujeva, je za zdaj najina resničnost brez podmladka. A bo nekoč prišel čas tudi za to,« je prepričana. Tako pa se bo do takrat razdajala občinstvu na svetovnih odrih.
