Malo manj ljudi pa ve, da je ljubezen do prenašanja znanja podedoval po starših. »Moja mama je, tako kot moj oče, učiteljica. Zato sem moral imeti vedno na zalogi kreativne izgovore. Vse druge je čez dan poslušala v razredu. Najboljši mi je uspel, ko je skoraj razkrinkala mojo rekreativno kadilsko kariero. Iz hlač je izbrskala vžigalnik in vzkliknila: 'Vžigalnik imaš v hlačah, torej kadiš?!' Jaz pa sem z roko pokazal proti razporku in ji zabrusil: 'Jah, a potem tud' posiljujem, al' kaj?!'« se v smehu spominja Uroš, ki je tudi sam že starš. Dvakrat. Tudi zato ima rad december in vse praznične trenutke.
»Priznam, da je včasih težko vzdrževati pravljičnost. Moja sinova sta stara štiri in šest let, zato še vedno verjameta v Božička, čeprav sem se zadnjič skoraj zagovoril. Na radiu so me prosili, naj darujem igračo za socialno ogrožene družine. Ker sem hotel imeti čisto vest, sem za dovoljenje vprašal svoja otroka s pojasnilom, da bom eno njuno igračo podaril 'revnim' otrokom, ki jih Božiček drugače ne bo obiskal. Sledilo je zelo zanimivo vprašanje: 'Zakaj Božiček ne hodi k revnim otrokom?' In spet sem na koncu jezika imel kreativen izgovor: 'Ne vem? Morda zato, ker imajo preozek dimnik?' Vendar pa sem se tokrat raje ugriznil v jezik. Nasmejati ljudi, četudi s pikro šalo, je sicer lepo, a pustiti otroški domišljiji, da gre svojo pot, je še lepše,« pravi Uroš.
