Prva dama naše samostojne države je še vedno topla, čuteča in zabavna ženska. V zadnjih mesecih je zelo shujšala, saj je imela vnovič zdravstvene težave, bila je celo v bolnišnici in na operaciji. V dvournem klepetu nam je razkrila, kaj počne na jesen življenja, o čem razmišlja in kako se spominja časov, ko je z možem Milanom Kučanom na noge postavljala našo državo.
Preberite tudi: Partnerica Sebastiana Cavazze pošast. Kliknite TUKAJ!
S Štefko Kučan, prvo damo naše samostojne države, smo se dobili v središču Ljubljane. Ko je hodila po ulici, so jo mnogi mimoidoči prepoznali; nekateri so jo vljudno pozdravili, drugi navrgli kakšno bolj nesramno politično floskulo, a Štefka je vsem prijazno in dostojanstveno odzdravila. Ostala je topla in čuteča prva dama, kot se je spominjamo iz časov, ko se je skupaj z možem, predsednikom Milanom Kučanom, borila za samostojno državo. Pravi, da jesen življenja preživlja zelo zadovoljno. »Zdravje mi še vedno služi,« pravi, pa čeprav je pred kratkim povzročila nemalo skrbi svojim bližnjim, ko je morala na operacijo. Štefka je že prebolela raka, a k sreči se ta tokrat ni ponovil. »Ob zadnjih zdravstvenih težavah je bila nevarnost, da bi se rak spet ponovil, pa se k sreči ni. Od prvega raka na dojki je že zelo dolgo. Moja bitka za zdravje je pravzaprav stara toliko kot naša država, takrat sem prvič zbolela za rakom. Zdaj me je presenetila prebava, ki se je zadržala, prišlo je do zapore tankega črevesa in prebava ni delala dobro. Zelo sem shujšala, a ker sem imela le težave, bolečin pa ne tako hudih, sem odlašala z obiskom zdravnika. Zdaj vem, da je bolje biti previden in se odzvati takoj, ko nekaj ni v redu. Potrebovala sem zdravniško pomoč, bila sem v bolnišnici in imela sem operacijo. Zdaj sem zdrava. Moram reči, da sem zdravnikom zelo hvaležna in zelo spoštujem zdravniške službe. Predvsem pa jim zaupam, in to je najpomembnejše, če želiš ozdraveti.« Ob tem se nasmehne in doda: »Skrb, ki sem jo naredila vsej moji družini, ko sem zbolela, in veselje, ko sem se hitro pozdravila, sta bila nepotrebna, a bilo je tudi dobro, ko sem videla, kako me imajo radi in kako skrbijo zame.«
Štefka je po rodu Korošica. Mladost je z brati in sestrami, vseh skupaj jih je bilo pet, preživela v Šmartnem pri Slovenj Gradcu – zdaj ima živega le še brata. Rada se spominja lepe Koroške, izhaja pa iz zelo znane družine Krpač. Z Milanom Kučanom sta se zaljubila med študentskimi leti. Zdaj sta poročena že skoraj šestdeset let in za dolg in uspešen zakon ima le en recept: pogovor. »In molk. Včasih je treba znati biti tudi tiho in pustiti, da se misli razjasnijo.« V zakonu sta se jima rodili dve hčerki, Ana, ki je danes krajinska arhitektka, in Špela, ki je etnologinja in antropologinja. Starejša hči ju je razveselila z edinim vnukom Fedjo. Ker ima Anin partner iz prvega zakona še Jašo, ga Štefka šteje prav tako za svojega in pravi, da ima dva vnuka. »Eden je cel, eden pa pol, a sta oba naša,« pravi. »Zelo ju pogrešam, in ko prideta na obisk, takrat bi jima rada vse skuhala in vse naredila zanju, vse bi jima rada dala. Imamo navado, da radi gledamo naravo, poberemo kakšen kamenček in nanj navežemo zgodbo ter ga podarimo, zato da se takrat, ko v življenju naletiš na kakšen problem, spomniš na to in ti je lažje. To je izjemno sporočilo za otroke. Moja mama nam je večkrat, ko smo šli na pot, dala kakšno drobno stvar. In to zato, da si jo imel pri sebi in se spomnil. Rada je dala, kot je sama rekla, živo stvar, čeprav je bil to kamenček, ker je tudi zemlja živa in ta običaj obdarovanja je lep. Ker če nimaš materialnega darila, lahko daš tudi besedo ali pa misel, kar koli – gre za dejanje prijaznosti in spoštljivosti.« Štefka vneto išče po torbici in izbrska drobižnico, iz katere vzame posušen fižolček in mi ga da v roko. »Mi smo temu fižolčku rekli zajček. To je zelo rodoviten fižolček, iz enega stroka jih dobiš pet in iz desetih strokov imaš že petdeset fižolčkov. Dam vam ga v levo roko za srečo.« Nato pa mi je podarila še lep majhen kamen. »Ta je pa za široko obzorje.« Pove, da rada da majhne stvari, in tudi sama ima v torbici kar nekaj spominov. »Ta običaj je ostal v naši družini. Pri nas doma nas je bilo pet otrok, tudi pri Milanu je bilo pet otrok. Bili smo velika družina, velika skupnost. In vedno se tako obdarujemo, da se nikoli ne pozabimo.«
Spomini prve dame
Štefka govori veliko, a premišljeno in počasi. »Toliko spominov imam, veste,« pripomni, ko jo poslušam, kako navezuje eno stvar na drugo. »Večkrat se spomnim na čase, ko sem bila prva dama, veliko se je dogajalo. No, saj se tudi zdaj, še celo več. Spremljam dogodke, ki jih ustvarjajo in se jih udeležujejo žene drugih predsednikov držav. Zanimivo je pogledati, kako se spreminja sporočilo, ki govori bolj s podobami kot z vsebino. Mi smo takrat, vsaj midva z Milanom, bili zavezani vsebini. Ob obiskih tujih predstavnikov pri nas ali ko smo šli na obisk smo s svojo ustvarjalnostjo znali jasno in dobro predstaviti naše življenje in našo stvarnost. Vedno smo bili spoštovani in lepo sprejeti,« se spominja. »Če pogledam nazaj, so bila devetdeseta leta zelo pomembna in sva lahko z Milanom ter drugimi naredila lepe stvari. Ti spomini ostajajo, opogumljajo in so še vedno prisotni.« Bi bila v današnjih časih prva dama, se je kaj spremenilo? »Edina konstanta je sprememba, in prav je, da se svet spreminja, le nekatere stvari se nenehno pojavljajo v skrajnostih. Želela bi, da ljudje ne padejo na to finto, ker življenje temelji na izkušnjah in vedenjih in tudi nova vedenja so dragocena. Informacije so preveč pomnožene, površinsko lahkotne, saj je tako lažje govoriti in pisati. Ljudje pa imajo stiske, težave, so izključeni … In to ni dobro, ne pri nas ne na svetu. Preveč je nesoglasij, za katere nekateri prav skrbijo, da so škandalozni, namesto da bi našli rešitev, sprejeli dialog.«
Delo ju drži pokonci
Svoje dneve Štefka preživlja večinoma doma. »Morate razumeti, da sva odmaknjena, a vseeno spremljava. Zelo sem vesela, da Milan še vedno dela, da ima forum, zato ker so danes problemi še vedno živi. Jaz pa imam veselje z branjem, glasbo, rada greva v gledališče in rada greva tudi v kino pogledat kakšen film. Televizija je seveda zelo zanimiva, ker je enostavno sedeti na kavču in gledati. Vsega pa ni na televiziji in je treba kam oditi, kar je še dobro. Filmske zgodbe so del našega življenja in spomnim se študentskih let, ko smo zelo radi hodili v kino, gledališče, opero in na koncerte. Ni bilo drago in takrat še ni bilo toliko modnih obvez, tako da smo kar s knjigo pod pazduho šli v galerijo in naokoli. Pa tudi otroci naju radi odpeljejo na lepše. Najraje pa berem, ker sem taka, da vedno stopim v zgodbo. Rečem, da grem v svoj 'sanjski' svet. Vsi so že prebrali Jezero, zdaj ga berem še jaz. No, še pred tem pa sem brala Čarobno črevesje, ker mi je nagajala prebava. Je zelo zanimivo branje, kot kakšen Juri Muri v Afriki, na takšen način je podana vsebina. Ker ko se ti zgodi, da prebava ne deluje dobro, ugotoviš, kako je to pomembno. Če te roke in noge ne ubogajo, je hudo, a če nagaja srce, trebuh tudi ni dobro. Res pa rada berem, tudi težke, sociološke in filozofske knjige.«
In glede na svoje zadnje zdravstvene težave in svojo starost razmišlja tudi o minevanju, predvsem glede na zadnje napovedi, da bomo ljudje lahko živeli zelo dolgo, več kot sto let. »Ne smemo z znanostjo in pohlepom po dolgem življenju egoistično nase prevzeti to, da bi postali bitja večnosti. Tudi v živalskem in rastlinskem svetu je vse časovno omejeno: vsak ima svoj čas pod soncem. Mi zdaj imamo znanje in sposobnost, da bi ga podaljšali, a vendar se ne smemo delati norca iz življenja, še zlasti če nismo sposobni preprečiti vojnih konfliktov. Zaradi konfliktov vedno nastradajo nedolžni ljudje.«
