Kdo je voditelju Dnevnika pomagal priti do informacij?

Tone Hočevar, ki je uradno upokojen od leta 2010, je še vedno iskan novinar. Če sta njegova mama in oče navdušeno brala dnevne časopise, jih Tone ter njegova otroka predstavljajo javnosti. "Naši štirinožni prijatelji, ki so jih imeli tudi mnogi politiki doma in po svetu, so mi odprli veliko vrat in z njihovo pomočjo sem marsikaj prvi izvedel," še pravi o svojem delu.

V pse je bil zaljubljen že njegov dedek. Vedno je imel več kot enega samega kužka hkrati. Pse sta imela zelo rada tudi njegova starša. On pa si brez kosmatincev sploh ne zna predstavljati življenja. Na srečo so zelo pri srcu tudi njegovi ženi Bojani. Trenutno imata tri pse, sin, ki stanuje v isti hiši, pa dva. Vsako jutro gresta skupaj z ženo in s petimi psi, saj sta sin in snaha v službi, na Rašico in nazaj. Štirinožce obožujejo tudi njegove štiri vnukinje.

V časih, ko je odraščal Tone Hočevar, letnik 1946, ni bilo veliko fotoaparatov. Tako je tale birmanska slika, na kateri je s svojim stricem Vinkom, prva v njegovem albumu.

Tone Hočevar, ki je uradno upokojen od leta 2010, je še vedno iskan novinar, saj na Delu še zmeraj krije Vatikan in Kubo. Na Kubi je preživel štiri leta, v Mehiki pet in pol, v Rimu pa je ostal kar 16 let. Kot novinar je mnogo potoval tudi v druge države sveta. Zdaj piše tretjo knjigo o zgodah in nezgodah svojega dopisniškega dela in tudi o zelo nevarnih potovanjih po svetu.

Preberite tudi: Na Hrvaškem tiha poroka znanega režiserja. Kliknite TUKAJ!

Bil je v Nikaragvi, ko je bila vojna, v Peruju, Gvatemali in Salvadorju, ko so se tam odvijali državni udari, v Romuniji, ko so odstranili diktatorja Nicolaeja Ceausesca, v Berlinu, ko je padel berlinski zid, pisal je o slovenski vojni itd.

Skrajno levo na sliki, posneti ob odhodu z vlakom v Beograd, kamor je šel skupaj s folklorno skupino Emona.

Če sta njegova mama in oče navdušeno brala dnevne časopise, jih Tone Hočevar ter njegova otroka Miha in Barbara (oba zaposlena na Delu) predstavljajo javnosti.

»Prav naši štirinožni prijatelji, ki so jih imeli tudi mnogi politiki doma in po svetu, so mi odprli veliko vrat in z njihovo pomočjo sem marsikaj prvi izvedel,« začne.

Z Bojano, pravnico, se je poročil leta 1972. Na devet let »podlage«.

Zrasel je v Kosezah v Ljubljani. »Kjer danes stoji trgovski center in so parkirišča, smo se mulci včasih drsali in lovili po travnikih. Naše njive so bile tudi tam, kjer so danes terasasti bloki.« Pravi, da je imel idilično otroštvo. »Veliko sem se ukvarjal s športom. Tako sem tekel, smučal, drsal, igral hokej. Vse to sem lahko počel, ker s šolo in učenjem nisem imel težav.«

Slovenska novinarska ekipa je bila prva, ki se je po 14 dneh z mnogimi reportažami živa in zdrava vrnila iz amazonske džungle. Tam so srečali staroselce Indijance, iskalce nafte, zakladov itd.

Mama Lojzka je bila slikarka na keramiko. »Risala je majolke, ki so jih tudi tujci radi kupovali, veliko je delala, znala je lepo in izbrano govoriti, branje je bil njen ljubi konjiček. Tudi branje revij in dnevnega časopisja. Čeprav je bila drobna in na videz nežna, je bila zelo odločna.« Vedela je, kaj hoče, rada je imela red in vse pod nadzorom, a jima je z 11 let mlajšim bratom vseeno puščala svobodo, da sta se o svoji prihodnosti sama odločala. »Mama je bila še izvrstna kuharica. Tudi jaz rad in dobro kuham,« se pohvali in pove, da je rad »glavni« kuhar tudi doma. »Z ženo si deliva kuhalnice in lonce.«

Kmalu po poroki sta se jima rodila dva otroka: Barbara in Miha.

Oče Tone je bil najprej pek in potem poklicni gasilec, v prostem času pa je tudi kmetoval. »Ko sem hotel enkrat v mladinsko delovno brigado, mi je mama rekla, naj raje vzamem v roke motiko, pa grem na domačo njivo. Naj imam tam svojo brigado. Če mi še to ne bo dovolj, pa naj pobiram še koloradskega hrošča s krompirja,« se spominja Tone Hočevar in pravi, da je velikokrat pred šolo peljal s kolesom vrečo krompirja ali stročjega fižola v menzo tovarne Litostroj.

Z Jocem Žnidaršičem sta raziskovala polotok Jukatan v Mehiki s konji, saj z avtom nisi daleč prišel.

Zvem še, da so brata njegovi starši »naročili« zgolj zato, ker jim je leta »težil«, da nikoli ne bo stric, zato bi rad bratca. Brat, 11 let mlajši, pa je bil čisto druga generacija … »Mama je bila doma vse moje otroštvo in še nekaj let, dokler ni šel brat v šolo. Šele nato se je spet zaposlila.«

Ko se je za nekaj časa vrnil v Ljubljano, je pokrival tudi Vzhodno Evropo. Na sliki s pokojnim snemalcem Markom Žgajnarjem, s katerim sta leta 1989 posnela padec berlinskega zidu.

Starša sta se zanimala za politiko in o njej sta s prijatelji včasih tudi debatirala. Nista pa se vanjo nikoli aktivno vključila. »Bila sta imenitna, razumevajoča in topla starša, ki sta premogla veliko zdrave kmečke pameti. Danes prav to v naših krajih najbolj pogrešam.« Umrla sta eden za drugim. Najprej, januarja leta 2005, mama, le nekaj mesecev za njo je ugasnil tudi oče. »Še pri devetdesetih pa je spekel krofe, najboljše na svetu je znal narediti. Vse življenje je ostal pek.«

V Rimu je bil 16 let dopisnik dnevnika Delo. Starša sta bila tedaj stara že skoraj 90 let, a sta želela videti, od kod poroča njun sin.

Osnovnošolske klopi je drgnil na OŠ Valentina Vodnika v Zgornji Šiški, obiskoval je Gimnazijo Šentvid, se leta 1965 vpisal na Filozofsko fakulteto, po študiju francoščine in svetovne književnosti pa ga je zaneslo na televizijo, kjer je postal novinar zunanjepolitične redakcije.

Tone na obisku s hčerko Barbaro pri Slavi Partljič, tedanji dopisnici Dela iz Pariza.

Ker je tudi sam vodil TV dnevnik, ga ob petdesetletnici te paradne informativne oddaje vprašam, če je bila pot do njega lahka. »Pred 15. aprilom leta 1968 so vse jugoslovanske republike in obe pokrajini poslušale le TV dnevnik v srbskem jeziku, ki so ga pripravljali v Beogradu. Slovenija je bila prva, ki se je odločila, da bo predvajala osrednja poročila na televiziji v slovenskem jeziku, zunanja politika je bila dodana vrednost, ko so iz nekdanjega Obzornika naredili slovenski TV dnevnik.«

Zdaj vsi zaposleni v tej ustanovi in številni gledalci razmišljajo, kako ohraniti javno radiotelevizijo, saj se bi je – tudi drugje po Evropi in ne samo v Sloveniji – rade polastile nekatere politične stranke ali jo celo ukinile, da bi bili potem prisiljeni poslušati in gledati samo njihova trobila.

Več fotografij v spodnji galeriji!