»Letošnje poletje preživljam delovno, saj doma gradimo 'na hiši'. Pri vsem tem je precejšnji hrup, žal, neizbežen dejavnik, ki ga je treba sprejeti. Čaka me še nekaj nastopov v Italiji in Švici, jeseni se, če bo vse po sreči, odpravljam za nekaj časa v ZDA, konec novembra pa z ekipo odrinemo v Dubaj, kjer nas čakata dva nastopa. Gre za sodelovanje klasične in soul/jazz glasbe, pri kateri so me vpletli kot glasbenico, avtorico in interpretinjo. Igramo v trio zasedbi, tako da se veselim teh glasbenih trenutkov, ki se bodo zgodili na prostem, ob prijetnem poletnem vetriču,« vesela pravi nekdanja udeleženka šova X Factor Ana Soklič, ki je tudi že nekaj časa srečno zaljubljena. Junija sta si s fantom privoščila kratek, a sladek oddih v Parizu, ki sta si ga že dlje časa želela obiskati.
Preberite tudi: Jan Plestenjak zaradi težke operacije v skrbeh. Kliknite TUKAJ!
»Bilo je res čudovito. Poleg dobro znanega Louvra in Versaillesa sva šla tudi na pariško pokopališče. Kamor koli grem, rada zaidem tudi med grobove. Pariško pokopališče je prava paša za oči. Sprehajala sva se med kipi, za katere sem mislila, da bodo zdaj zdaj oživeli, tam je tudi veliko grobov znanih osebnosti, za katere se moraš pa malce potruditi, da jih najdeš,« razlaga pevka, ki obožuje to, kar počne. Srečna pa je tudi, da jo njen dragi pri tem podpira. »Vesela sem, da me posluša in tudi sliši, spodbuja, bodri in mi pomaga, kadar mi stvari ne gredo kot namazane. Vesela sem, da imam ob sebi moškega, ki me razume. Tudi ko lenarim, kar znam zelo dobro,« se smeji Ana, ki slovi kot precej dramatična in na čase mnogo preveč zasanjana oseba, ki uživa v drobnih grehih – slastni kulinariki, dolgih sprehodih, po možnosti nekje ob morju, branju dobrih knjig v prijetni senci, kjer ni grožnje, da jo napade Instagram in njegove zgodbe, ter tudi melanholičnem sedenju na okenski polici, ko pada dež in nebo trgajo oblaki. »Poskušam biti vedno in povsod zaljubljena, saj nihče ne ve, kateri dan bo njegov zadnji. Tega se premalo zavedamo. Življenje ni enostavno, mnogo preveč je trnja in neviht na vseh teh naših poteh. Mislim, da le z ljubeznijo lahko premagamo slabo, se skušamo držati v odtenkih svetlobe, tudi v časih, ko prevladujejo sence in se trudimo v smer dobrega. O tem največ ve moja, še edina živeča in polna večnosti stara mama Marija Rozman, ki je mlada že za dvaindevetdeset pomladi in jo zelo rada obiščem. Je ženska, ki vedno skrbi za druge še bolj, kot bi morala. Ona je edina prava sogovornica, ko beseda nanese na življenje.«
