Ne samo zato, ker sta strokovnjaka na svojem področju, temveč tudi prijetna, zabavna in duhovita sogovornika, ki brez zadrege priznata svoje grehe in si jih tudi v trenutku odpustita.
Natašo Gorenc in Jana Kovačiča po koncu šova o hujšanju čakajo novi izzivi, o katerih bomo še veliko slišali. Tokrat pa sta nam zaupala, kaj moramo početi, da bomo ves čas zdravi, zadovoljni in fit. Naš cilj ne sme biti samo pred poletjem izklesano telo, s katerim se bomo pred drugimi ponašali na plaži.
»Velik problem ljudi je, da ko si zaželijo nekaj spremeniti, hočejo takojšnje rezultate. Zato gredo v ekstreme, ki se končajo z utrujenostjo in poškodbami. Pri tem pa pozabljajo, da so spremembe proces, ki traja. Niso se čez noč zanemarili, zato tudi ne morejo v trenutku doseči rezultatov. Kar nekaj časa, discipline, garanja in odločnosti je potrebno, da se človek vsaj približno spravi v kondicijo,« začne pogovor Jan, Nataša pa se hitro naveže: »Vsakič znova me razjezijo reklame, ki v dveh tednih obljubljajo utrjene trebušne mišice, ljudje pa potem to všečkajo in kot zmešani kupujejo najrazličnejše izdelke, se lotevajo drastičnih diet, ki pa jim ne prinesejo rezultatov, saj ne spreminjajo svojega načina življenja, ki jih je pripeljalo do tam, kjer so,« pravi. »Tudi sam imam prijatelja, ki me, namesto da bi malo manj jedel, bolj zdravo in vsak dan telovadil po petnajst minut, ves čas prosi, naj mu napišem program, s katerim bi z malo miganja ob koncu tedna prišel do sanjske postave. Tega ni in mu tudi jaz tega ne morem narediti,« je odločen Jan, ki je že vse življenje aktiven.
Polomljeni roki sta odločili kariero
»Od malega sem bil 'žverca'. Živeli smo v naravi v tolminskih hribih in sem tako rekoč zrasel z gibanjem. Vse lepe dneve sem preživel v gozdu, plezal, kolesaril, smučal … S starši smo tudi veliko hodili po hribih. Vedno sem se rad lotil česa novega. Tako sta na vrsto prišla tudi atletika in hokej na rolerjih. S fitnesom pa sem se začel ukvarjati, ko sem starša 'osrečil' s tem, da sem si v osmem razredu osnovne šole zlomil oba komolca. Z rolerji sem preizkušal skoke na ograji, ki sem jo sam naredil, in padel. V enem od komolcev se mi je naredila luknja. Moral sem na fizioterapijo, ob tem pa sem imel srečo, da me je v roke vzel krasen človek, ki mi je pomagal vzljubiti vadbo, pa tudi razumeti, kako pomembno je redno gibanje. Znal me je motivirati, da sem v fitnesu naredil vse predpisane vaje, in me še bolj usmeril v šport. Ob njem sem tudi spoznal, kako pomembno je, da takrat, ko potrebuješ pomoč, srečaš pravega. Da te spodbuja, ti stoji ob strani, da ob njem tudi bolj zoprne vaje narediš tako, da se ti ne zamerijo toliko, da naslednjič spet prideš,« pripoveduje Jan, ki se je spontano odločil tudi za trenerstvo.
Veliko lahko zase naredite sproti
»Moja pot je bila podobna kot Janova, le na srečo brez poškodb. Starša sta naju s sestro vedno spodbujala h gibanju. Mama mi je dostikrat dejala, kadar mi je bilo zaradi česa hudo, naj si obujem superge in grem odteč nekaj kilometrov. Počasi mi je to zlezlo v glavo, in tudi ko sem bila kdaj slabe volje zaradi kakšnega fanta, sem šla na atletski stadion in v nekaj krogih dala ven vse slabe občutke. Domov sem se vrnila sproščena, boljše volje in predvsem odločena, da se fantu ne bom pustila zafrkavati. Tudi pozneje je šport ostal moja stalnica, čeprav velikokrat ni bilo lahko, saj sem bila poročena z vrhunskim športnikom, imela sem tri otroke in živela v tujini. Če nisem imela časa za vadbo, sem veliko stvari naredila sproti: denimo tekla po stopnicah v stolpnici v Moskvi, šla peš namesto z avtom in šla teč z otroki,« pripoveduje Nataša in dodaja, da pravzaprav ni izgovorov, da ne bi mogli biti aktivni.
Hitite počasi
»Nekomu, ki že dolgo ni nič počel, niti ne priporočam obiska fitnesa ali kakšne organizirane vadbe. Ima preveč kilogramov, čisto nič kondicije in nizko samopodobo. Zato bi se slabo počutil med drugimi ljudmi. Skrbelo bi ga še, da nima prave opreme, da so pajkice, majica in superge dragi, pa bi bil že na dobri poti, da odneha. Zato je bolje, da izkoristi prednost domačega terena: najpomembneje je, da se premakne. Začne naj s sprehodi v okolici svojega doma in počasi podaljšuje intenzivnost hoje in dolžino. Sčasoma mu bo šlo čedalje laže in zaželel si bo še več gibanja. Če pa se bo poučil še o zdravi prehrani, bodo rezultati hitro tu. Saj ni treba delati revolucije – dovolj so že majhne spremembe – denimo da se odločimo, da bomo namesto sladkih pijač pili vodo ali pa ne bomo sladkali kave.«
Lepa postava je posledica pravilnega življenja
Oba trenerja sta enotna, da lepa postava ne sme biti cilj, temveč posledica pravilnega načina življenja. »Bistvo je, da je človek zadovoljen s seboj skozi vse leto, ne se samo lotevati gverilskih akcij pred poletjem, ko je bolj izpostavljen zaradi grozečih kopalk. Če se človek redno giba, skrbi za prehrano, skratka je aktiven toliko, da je fit, se to ne pozna samo na videzu, temveč ima širše koristi – bolj si odporen proti vsakdanjemu stresu, imaš močnejši imunski sistem, vsaka sapica ali kriza te ne vrže iz tira. Panika zaradi lepega videza na plaži je slaba motivacija,« pravi Jan, ki tako kot tudi Nataša zagovarja funkcionalno pripravljenost – kondicijo za vsakdanje življenje. Po njegovem se tudi trebušnjaki naredijo v kuhinji: k lepemu in zdravemu videzu veliko pripomore ustrezna prehrana. Če človek nepravilno jé, ne bo nikoli imel izklesanega telesa.
Oba trenerja sta veliko aktivna. Predvsem pa se gibata zelo raznovrstno: »Med šovom nisem imel veliko časa zase, sem pa vseeno telovadil s svojimi strankami in se tudi raztezal. Komaj sem čakal na konec šova, da pobegnem v naravo. Čez poletje se bom vozil s kajakom, šel na kolo, tekel, vse proste ure izkoristil za vzpon na Šmarno goro. Skratka, zelo malo časa bom preživel v telovadnici.« Aktivna bo tudi Nataša, vendar ne zaradi videza, temveč načina življenja, ki ga je usvojila že kot mlado dekle. »Poleti mi ni nikoli težko iti v kopalke. Imam pozitivno samopodobo. Vem, da nisem več stara dvajset let, da sem rodila tri otroke, sprijaznila sem se s svojim videzom in tudi kakšno napako. Zadovoljna sem, da imam zdravo in funkcionalno telo.« Oba rada pomagata ljudem in jih ozaveščata na njihovi poti do zdravja in dobrega počutja. »V šole bi morali uvesti več gibanja. Predvsem pa že otroke temeljito poučiti o tem, s čim koristijo zdravju in kaj jim dela škodo. Najhujše napake so tiste, ko si delamo slabo v dobri veri, da lepo skrbimo za svoje zdravje. Tako so ljudje zmedeni denimo že s tem, koliko in kaj je zdravo pojesti. Ravno tako ne poznajo energijskih vrednosti hrane. Jem normalno je za ljudi zelo raztegljiv pojem. Zato od svojih strank zahtevam, da si dosledno zapisujejo, kaj in koliko pojedo. To počnejo zelo neradi, vendar ko to na koncu analiziramo, pridemo do presenetljivih ugotovitev, da tisti normalno le ni bil toliko normalen.«
