Ko so se pritožili, da ni prava za vlogo Čudežne ženske, ker ima premajhne prsi, je odvrnila: »Vsem pač ne morem biti všeč. In če želite biti res zvesti izvirnemu mitu, ta pravi, da so Amazonke imele samo eno dojko, ker bi bili obe v napoto loku in puščici.«
Po drugi strani pa so se njene prsi zdele prevelike več kot šeststo uslužbencem Združenih narodov, ki so podpisali peticijo, da Čudežna ženska ne sme postati častna ambasadorka ZN – med častnimi ambasadorji sta med drugim še izmišljena Medvedek Pu in Rdeči iz Angry Birds: »Prsata ženska nemogočih proporcev, v pomanjkljivih oblačilih z motivom ameriške zastave in v visokih škornjih ni primerna častna ambasadorka za večjo vplivnost žensk.« Gal se je sicer zgrozila, da pri Čudežni ženski vidijo samo zunanjost, a se je nazivu nazadnje odrekla in zadevo vrgla čez ramo. Take ali drugačne neprijetnosti pač zna dobro prenašati, morda zaradi vojaškega urjenja v rodnem Izraelu ali številnih zavrnitev v filmski industriji: »Nič od tega, kar sem načrtovala, se ni uresničilo. A vsakič ko se je priložnost pojavila, sem bila pripravljena in pozitivna. Vse stvari, ki jih nisem dobila, vsi tisti skoraj – če bi jih dobila, ne bi bila Čudežna ženska. Kar je moje, je moje, in kar ni moje, mi ni bilo usojeno.«
Da ji bo usojeno postati mednarodna igralska zvezdnica, se ji ni niti sanjalo. Leta 2004 je postala mis Izraela. Med tekmovanjem je z devetnajstimi sotekmovalkami morala v hebrejščini zapeti skladbo Fame Irene Cara. »Bilo mi je osemnajst let, pravkar sem maturirala. Imela sem nekaj časa pred začetkom (dveletnega) služenja vojaškega roka. Mama je predlagala, da bi poslala mojo fotografijo na lepotno tekmovanje. Sprejeli so me, in ko sem zmagala, sem se zelo prestrašila: Kaj? Jaz, mis Izraela? Vse te odgovornosti, ki jih to prinaša?« Svojo državo je zastopala tudi na prireditvi za mis universe: »Resnično nisem hotela zmagati, zato sem bila zelo poredna, čeprav sem sicer zelo prijazen človek. Zamujala sem na čisto vse, in ko so mi na primer naročili, naj na zajtrk pridem v večerni obleki, seveda tega nisem storila. Delala sem se tudi, da ne razumem dobro angleško.«
Po odsluženem vojaškem roku je delala kot inštruktorica fitnesa in manekenka ter študirala pravo. Iskalec novih obrazov jo je povabil na avdicijo za vlogo Bondovega dekleta v filmu Kvantum sočutja: »Odločno sem ga zavrnila. Študiram pravo in mednarodne odnose, sem mu razložila. Preveč resna in preveč pametna sem, da bi bila igralka. Moja mama je učiteljica, oče inženir. Tudi sama hočem resno službo.« Vseeno je zaradi povabila začela obiskovati igralske tečaje: prvo vlogo je dobila leta 2007 v izraelski seriji Bubot in zaradi nje pustila študij. Potem jo je spet poklical možakar, ki jo je vabil v bondiado, le da ji je ponudil vlogo v Hitrih in drznih. Tokrat ni rekla ne, čeprav potem vse do Čudežne ženske, ki jo je pred prvim samostojnim filmom igrala že v spektaklu Batman proti Supermanu, ni imela sreče. To, da je po naravi vztrajna, ji je bilo vsekakor v pomoč: »Moja kariera je bila v čudni fazi. Iz Tel Aviva sem velikokrat letela v Los Angeles na avdicije. Prišla sem precej daleč – v ožji izbor, nazadnje pa so me zavrnili.«
Kako upodobiti legendarno feministično superjunakinjo, je takoj vedela: »Imam dve hčerki in želim si, da bi jima bila vzor. Zelo pomembno se mi je zdelo, da pokažem, kako neodvisna je. Ne zanaša se na moške. V zgodbi ni zaradi ljubezenskih zapletov. Tam ni, da služi komu drugemu. Ima ogromno moči in neverjetnih lastnosti in se ne sramuje pokazati čustev. Občudujem ženske, ki so takšne. Mislim, da je narobe, ko ženske skrivajo čustva, da bile videti žilave. Jaz pravim: priznajmo si jih in jih uporabimo sebi v prid. Ljudje si feminizem napačno predstavljajo. Pomeni enakopravnost. Želim si, da bi vsi ljudje imeli enake možnosti in enake plače za enake službe. Zavedam se, da to, kar počnem, lahko počnem zaradi žensk, ki so orale ledino. Brez njih ne bi bila izobražena, zaposlena mati, ki sledi sanjam.«
