Kanon srbskih mafijcev, ki jih javnost pomni kot nekakšne legende, se kar ne izčrpa. Posiljevalce, roparje, vlomilce, reketerje in druge so jugoslovanske varnostne službe vestno izvažale na Zahod, da ne bi povzročali težav doma. Tako se je ustvaril arhetip balkanskega Robina Hooda, ki krade bogatim zahodnjakom in iz Nemčije v mercedesu pripelje čokolado za otroke, Blaupunktov televizor za mamo ter marke za vse.
Še pred zlatimi časi Arkana je bil prvi takšen primerek Ljubomir Magaš, z vzdevkom Ljubo Zemunac. Prvi poulični ugled si je prislužil kot pretepač. Šola mu ni šla od rok, zato je raje treniral boks in poslušal ljudske legende o tem, v katerem kraju živi kakšen večji silak. Zemunac ga je poiskal in mu preštel kosti ter tako kmalu postal največja riba na beograjskih ulicah. A pozornosti policije ni vzbudil s tem.
Začel kot torbičar ...
Prvo miličniško kartoteko si je prislužil kot torbičar. Pred njim niti v Kopru ni bila varna nobena babica. Drugi vpis v kartoteko ga pomni kot posiljevalca, zaradi česar je leta 1967 tudi pristal za zapahi. Nemški novinarski viri trdijo, da je sodeloval v brutalnem skupinskem posilstvu beograjske študentke. Po slabih treh letih sedenja so Zemunca na sodišču čakale nove obtožnice. Ni okleval, hitro se je pridružil jugoslovanski diaspori v Italiji, pri čemer ni znano, ali mu je s ponarejenim potnim listom že takrat pomagala obveščevalna služba.
Znano pa je, da je pred težo obtožb kraje avtomobila sprva pobegnil v Milano, ker pa je tam hitro vzbudil pozornost italijanskih policistov, ga je pot kmalu zanesla še v Frankfurt, kjer so ga policisti zaradi ponarejenih dokumentov evidentirali kot določenega Tomislava Spadijera. Sumili so ga vodenja skupine, specializirane za velike tatvine in druge lumparije na drugi strani zakona.
BOKSARSKA KARIERA
Ljubo Zemunac je bil razvpit kot nepremagan profesionalni boksar, in to kljub temu, da je v ringu doživljal tudi poraze. Ob porazu naj bi namreč nasprotnika počakal pred dvorano in račun še enkrat poravnal na cesti.
… nadaljeval kot zvodnik
Kot vsak vzpenjajoč mafijec si je prvi kapital nabral z uvozom belega blaga. Mlada dekleta iz Beograda je uvažal v Nemčijo in jih tam silil v prostitucijo. Ko je osvojil posel zvodništva, je svojo dejavnost preselil v reket. Okoli sebe je zbral skupino mišičnjakov in nemške lokale za plačilo varoval pred konkurenčnimi reketerji. V tem obdobju je postal znan kot boter Frankfurta, dovolj zvit in brutalen, da kriminalisti proti njemu nikakor niso mogli zbrati dokaznega gradiva.
Več uspeha so imeli jugoslovanski miličniki, ki so na podlagi mednarodne tiralice 1975. leta zahtevali izročitev Zemunca. Nemški organi so se z jugoslovanskimi dogovorili za predajo na frankfurtskem letališču. Devetega oktobra je na policijski postaji letališča zavladala panika. Vklenjeni Zemunac je med prijetjem razbil policijsko marico in dve zaporniški celici. Od terminala do letala ga je vklenjenega peljalo kar osem policistov, na letalu pa ga je sam prevzel policijski inšpektor Toma Ristić. Nemci ob tem balkanskem poslu menda niso mogli verjeti svojim očem.
Zemunac je odsedel štiri leta, nakar se je spet odpravil na sever, od koder so ga po nekaj letih znova izročili, tokrat v Titograd – današnjo Podgorico. Tam so ga za 20 mesecev vtaknili v pripor, medtem ko so mu znova sodili zaradi posilstva. Sodnik je presodil, da je Zemunac odsedel dovolj, zato mu je pustil braniti se s prostosti. Možakar seveda ni izgubljal časa in jo je ucvrl nazaj v Frankfurt.
Nadenj s protiteroristično zakonodajo
A Nemci so ga imeli tokrat dovolj. Odločeni so bili, da bodo Zemuncu sodili po protiteroristični zakonodaji, zato so na dolžnost poklicali obveščevalca Otta Lederja, specializiranega za kriminalce z območja Balkana. Leder je v sklopu zvezne kriminalistične policije vzpostavil posebno skupino, ki je Zemunca vzela na piko in mu sledila več let. Po poročanjih je bil Leder edini policist, ki se ga je Zemunac zares bal, toda kljub temu mu ni uspelo priti na sled. Zemunca je leta 1986 pred sodiščem v Frankfurtu z dvema streloma usmrtil Goran Vuković. V Lederjevem štabu so tisti dan bojda odpirali buteljke, Vuković pa je za umor odslužil zgolj pet let. Maščevanje ga je doletelo šele leta 1994, ko je v Beogradu padel pod 25 streli iz jurišne puške tipa Kalašnikov.
