To počne z veliko mero ponižnosti in spoštovanja, saj ji je posvetil svoje življenje in študijski čas.
»Sem diplomirani plesalec in pesnik. Rad živim in še raje ustvarjam. Najbrž zato, ker se vsak dan zaziram v odgovornost tega, da sem. Moje življenje je polno besed. In vprašanj – tako nenehno opazujem sebe in svet. Spremembe. Nasmehe. In poglede ljudi. Všeč so mi majhne dobrote,« opiše sam sebe mladenič, ki je trenutno doma v Barceloni, kjer dela in biva že drugo leto zapored.
Skriti zakladi
Drejc je že od malega radoveden in pripravljen na vse. »Zaljubil sem se v strast tega, da sem dejaven. In uram klavirja, glasbe, petja, tenisa, likovnega snovanja in gledališča se je po osnovni šoli v gimnaziji pridružil še ples. Ni mi bilo pomoči. Zaljubil sem se, ponovno. Ples je hitro postal več kot vse drugo. Svoje prve ure sem preživel v Kazini. In potem sem v tretjem letniku treniral že petkrat ali šestkrat na teden kot član ansambla Kjara's Dance Project, kjer sem tudi prvič spoznal ples po svojem okusu: kot poezijo. S podporo in pomočjo mentorice in ljube prijateljice Kjare Starič Wurst pa sem v sebi našel še druge skrite zaklade. V meni se je rodilo nekaj, kar je bilo večje od mene, nekaj, kar je večje od vseh nas: ideja,« pripoveduje o dogajanju, ki ga je že pred maturo poneslo na avdicijo v Švico, na dvodnevne sprejemne izpite, kjer se je več kot dvesto plesalcev z vsega sveta potegovalo za dvaindvajset mest na mednarodni akademiji Rudra-Béjart Ballet Lausanne. Eno mesto je pripadlo njemu.
Boj za preživetje
Ko se ozre nazaj, uvidi, da je bila švicarska izkušnja največja in najpomembnejša preizkušnja v njegovem življenju. »Pouk na akademiji je potekal šestkrat tedensko po deset ur na dan, in bilo je nepojmljivo. Nisem se zavedal, v kaj sem se spustil, to je bil boj za preživetje. In bolj kot bitka med nami je bila to vojna s samim seboj. Kako preživeti za svoje sanje? Kako verjeti in se boriti za ideale? Kako uničiti samega sebe in se znova zgraditi? Ja, biti dovolj močen. In predvsem zmožen najti rušilno silo duha, ki na koncu poruši osebnost. Od dvaindvajsetih nas je končalo študij le devet, manj kot polovica.« Dosegel je, kar je bilo v njegovi glavi nedosegljivo, in zatem začutil, da mora iti naprej. »Odločil sem se, da je čas za novo kulturo, nov jezik in nova obzorja. Naslednji korak je bil Barcelona.« Pritegnila ga je It Dansa, mlada kompanija v Barceloni, ki je del največjega inštituta v Španiji, namenjenega plesu in igri, ki deluje pod vodstvom Catherine Allard. Direktorica ga je po oddanih življenjepisih povabila na avdicijo. Po večdnevnih različnih preizkusih so povabili štirinajst kandidatov na intervju in čez tri tedne podelili štiri prosta mesta, eno njemu. »V mladi kompaniji nas je tako šestnajst plesalcev iz enajstih držav, jutra začenjamo s klasičnim baletom ali seminarji izraelske tehnike gaga, čez dan pa imamo vaje za predstave, projekte ali priprave za turneje po vsej Evropi.«
