Navdušuje pa tudi z vlogami v filmih (za vlogo v filmu Prespana pomlad je dobila nagrado na Festivalu slovenskega filma v Portorožu) in interpretacijo pesmi Svetlane Makarovič. Za Anjo se je leto začelo zelo zanimivo.
Predstava Mi, evropski mrliči, v kateri ima opaznejšo vlogo, je sprejeta v tekmovalni program na Tednu slovenske drame, seveda je še vedno na sporedu SMG-ja, Anja pa med drugim sodeluje tudi v avtorskem projektu Žige Divjaka Človek, ki je gledal svet. Rodila se je leta 1991 v Ljubljani. Po končani Gimnaziji Poljane je bila sprejeta na AGRFT, kjer je diplomirala in končala magistrski študij dramske igre, še pred tem pa že dobila redno službo. »Mladinsko gledališče se mi zdi kraj, kjer lahko razvijam svojo individualno in skupinsko igralsko, glasbeno, pevsko, plesno ustvarjalnost tako skozi avtorske projekte kot tudi skozi klasične dramske uprizoritve, z ansamblom, ki je kolegialen in profesionalen.«
Anja verjame, da umetnost pomembno vpliva na družbo. »Revolucija je prisotna vsak dan vsepovsod, le težje jo je opaziti, ker je kvazirevolucija veliko bolj glasna in promovirana. Zame je prava revolucionarka moja babica, ki pri osemdesetih letih še vedno vsak dan skuha kosilo, vsako leto vzgoji svojo zelenjavo ter je preživela težkega moža in vzgojila čudovite otroke,« pravi umetnica, ki prav s predstavo Mi, evropski mrliči nastavlja ogledalo današnji družbi. »Simoni Semenič je bil navdih za naslov naš pesnik Srečko Kosovel, ki motiv evropski mrliči večkrat uporabi v svoji poeziji. Besedna zveza pa je v marsikaterem pomenu zelo sodobna in se lahko nanaša na današnje stanje evropskega ljudstva.«
Seveda se tudi Anja zaveda, da spremembe v družbi ne pridejo čez noč. »Ne aktiviramo se, ker imamo vsega polno rit in se bojimo žrtev, ki bi jih morali narediti, če bi se odločili za aktivacijo, kar koli že to pomeni. Sem pa prepričana, da aktivacija ne pomeni udobja, od česar se človek tako težko loči. Danes, v naših tehnološko naprednih časih, pa sploh. Je pa res, da je pasivnost tista, ki ubija duha in s tem kakršno koli tako imenovano revolucionarno naravnanost ali borbenost v katerem koli smislu. Včasih se mi zdi, da vodilne sile sveta nalašč ubijajo duha ljudem in jih delajo pasivne, ker so tako kot ukročene živalce. Verjetno se ne zavedajo, da se v ukročeni živali lahko nenadoma prebudi zver … Za spremembe je dovzeten vsak, ki si tega zares želi ali pa je potisnjen v skrajni položaj, ki od njega zahteva spremembo. Žalostno je, da včasih samo želja po spremembi ali izkušnje drugih, ki kažejo na to, da stvari ne delujejo, niso dovolj, da kar koli spremenimo, ampak se moramo najprej sami opeči, da se spravimo k premiku. Včasih s tem izgubimo veliko časa, zdravja in živcev.«
Sicer pa ima Anja dober nasvet za to, kako ostati pozitiven. »V stanju obupa se sama vedno osredotočim na tisto, kar imam, in ne na tisto, česar nimam, pa naj bo to v materialnem ali duhovnem smislu. Tako najlažje najdem izhodiščno točko za naprej.«
