Kot smo poročali, je osumljenec trupli obglavil, glavi pa sežgal. Tja so bili napoteni policisti – sprva patrulja iz Sežane ter dva vodnika službenih psov, nato še koprski kriminalisti in kriminalistični tehniki.
Kako takšne dogodke doživljajo oni?
Podpora je, a se zanjo ne odločijo vsi
V letu 2013 je začel veljati Pravilnik o psihološki pomoči in podpori uslužbencem policije, ki v 3. členu določa, da se v okviru psihološke pomoči in psihološke podpore uslužbencem policije zagotavlja pomoč ob duševni stiski, ki je posledica hujših stresnih dogodkov na delovnem mestu ali drugih dogodkov, ki vplivajo ali bi lahko vplivali na opravljanje dela uslužbencev policije, kot so:
dogodki, v katerih je bilo ogroženo lastno življenje ali življenje sodelavca;
prisotnost pri smrti ali hujši poškodbi sodelavca;
samomorilna ogroženost uslužbenca policije ali navzočnost pri poskusu samomora ali samomoru;
uporaba prisilnih sredstev, ki ima za posledico posebno hudo telesno poškodbo ali smrt druge osebe;
lastna hujša telesna poškodba ali huda bolezen;
obravnava prometne ali druge nesreče s hudimi telesnimi poškodbami ali smrtjo;
obravnava kaznivih dejanj zoper življenje in telo ter kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, kjer so kot žrtve udeleženi otroci, ter kaznivih dejanj in dogodkov, ki imajo za posledico smrt ene ali več oseb;
osebne težave in stiske;
ogroženost uslužbenca policije ali njegovih bližnjih v zvezi z delom uslužbenca policije;
primeri, ko uslužbenec policije želi svetovanje glede vodenja zahtevnejših postopkov z ljudmi z motnjami v duševnem zdravju;
kazenski postopek zoper uslužbenca policije;
drugi hujši stresni dogodki.
»Policisti so izpostavljeni najhujšim stresnim situacijam,« nam je povedala mag. Vesna Drole, vodja Sektorja za odnose z javnostmi Policije. To pomeni dogodke, v katerih je ogroženo življenje; v katerih so priča smrti; v katerih obstaja samomorilna ogroženost oziroma so navzoči pri samomoru; v katerih morajo uporabiti prisilna sredstva, ki se lahko konča s smrtjo; v katerih se lahko poškodujejo; in v katerih obravnavajo brutalna kazniva dejanja. To so le nekateri od primerov, ki jih je mogoče najti v Pravilniku o psihološki pomoči in psihološki podpori uslužbencem policije. Tu so še, kot je izpostavil Adil Huselja, ki je v Sindikatu policistov zadolžen za področje psihosocialne pomoči, »težave s preklapljanjem med službo in domom oziroma prostim časom, predolg ali nevsakdanji delovni čas, karierni sistem in drugi organizacijski dejavniki, ki so vezani na specifiko hierarhične organiziranosti, neprijetno delovno okolje in časovni pritisk«. Vse to pri policistih pušča globoke posledice, je še dodal Huselja.
»Travmatski odzivi so v grobem enaki pri vseh ljudeh: telesni (bolečina v prsih, težave z dihanjem, povišan tlak, izčrpanost, dehidracija, omotica, slabost ali bruhanje, prebavne težave, nespečnost, tresenje…), čustveni (anksioznost, potrtost, občutek nemoči, obup, jeza, izguba kontrole…), kognitivni (težave s pozornostjo in spominom, težave z odločanjem, zmedenost, težave z orientacijo, upočasnjeno mišljenje, okupacija z razmišljanjem o dogodku) in vedenjski (socialni umik, težave v komunikaciji, zatekanje k zlorabi psihoaktivnih snovi, sprememba v aktivnosti, razdražljivost, občutljivost…). Na to, kateri znaki so v ospredju in kako močno so izraženi pa seveda vplivajo medosebne razlike in mnogi drugi dejavniki. Pri nekom je več telesnih, pri drugem več čustvenih znakov. Dejavniki, ki vplivajo na to so torej različni: sam dogodek, osebnost, dosedanji travmatski dogodki, izkušenosti, neposrednost izpostavljenosti, aktualni stres, veščine obvladovanja, psihosocialne podpora ...,« je pojasnila Droletova.
24-urna nujna pomoč
Zato je od 1. decembra 2009 uslužbencem policije na voljo 24-urna psihološka nujna pomoč. »Namen pomoči sta takojšnja psihološka podpora in lajšanje čustvene stiske policistov ob doživljanju travmatskega dogodka in olajšanje normalnih procesov okrevanja po stresnem dogodku,« je povedal Huselja. Tu so še psihologi, policijski zaupniki (od leta 2011; trenutno je pri nas 16 policijskih zaupnikov in 11 kandidatov za policijske zaupnike) in nenazadnje tudi preventivni programi. »Psihološko pomoč nudijo psihologi, ki so zaposleni na ministrstvu, pristojnemu za notranje zadeve, in v policiji, psihološko podporo pa policijski zaupniki. Usposabljanje uslužbencev policije za obvladovanje psihičnih obremenitev poteka po programih, ki jih določi generalni direktor policije,« je povedala Droletova in dodala, da se vsakemu policistu po »travmatičnem ali obremenjujočem stresnem dogodku« ponudi pomoč, izbira, če to pomoč sprejme, pa je njegova. »V nekaterih primerih policisti šele naknadno ugotovijo in se odločijo za tovrstno podporo. Obvezna je udeležba na preventivnih psihoedukativnih programih, ki se izvajajo v okviru obveznih delovnih usposabljanj (npr. delavnica obvladovanja stresa). Se pa ima vsak policist kadarkoli možnost anonimno obrnit na psihologa ali zaupnika,« je še dejala.
Odziv na tovrstne dogodke je torej odvisen od same narave dogodka, posameznikove osebnosti, njegovih veščin spoprijemanja in psihosocialne podpore. Zato načeloma sprejemajo takšne kandidate, pri katerih lahko izločijo čim več dejavnikov tveganja. »V okviru izobraževanj za policista kandidati pridobijo osnovna znanja iz psihologije. Po zaposlitvi se njihovo telesno in duševno zdravje spremlja v okviru rednih zdravstvenih pregledov. Potekajo pa tudi razne preventivne delavnice, v katerih razvijajo različne veščine (prepoznavanje stresnih odzivov pri sebi in drugih, poznavanje tehnik razbremenjevanja in sproščanja z namenom hitrejšega okrevanja, osnove vodenja skupinskih postopkov pri kriznih intervencijah). Vse našteto služi tudi preprečevanju izgorelosti, ki je sicer pomembno tveganje za slabši odziv na hude stresne dogodke,« je pojasnila.
Kar se v skupini pove, tam ostane
Kot sekundarna preventiva služi tako imenovani »debriefing«, sedem stopenjska krizna intervencijska tehnika. »Gre za formalno, strukturirano skupinsko srečanje, ki temelji na diskusiji o dejstvih v zvezi s kritičnim dogodkom (informacijski elementi), ventilaciji čustev, normalizaciji reakcij in edukaciji o upravljanju stresa. Srečanje je zaupno, kar se v skupini pove, tam ostane«, je razložila Droletova. Priporočeno je, da se izvede najmanj 24 ur po dogodku. Tudi v tem primeru je udeležba prostovoljna. Prakticirajo tudi EMDR – desenzitizacijo in ponovno predelavo z očesnim gibanjem. »Med obravnavo se oseba osredotoča na slike, misli, čustva in telesne senzacije, ki so povezane s travmo, in hkrati premika oči sledeč terapevtovemu prstu (ali sledi drugi obliki bilateralne stimulacije). Ta dvojna pozornost pospeši procesiranje travmatskega spomina v obstoječe informacijske mreže.«
Posttravmatska stresna motnja
Ko pride do najhušjih primerov, te obravnavajo posamično – terciarna preventiva. Ker je dejavnikov veliko, posebnega postopkovnika nimajo. V teh primerih se lahko pojavi tudi posttravmatska stresna motnja. »Posttravmatska stresna motnja zahteva diagnostično in terapevtsko obravnavo pri specialistu klinične psihologije, ki je tudi zaposlen na MNZ oziroma v policiji,« je povedala Droletova. Po potrebi se izvaja tudi psihiatrična obravnava v smislu farmakoterapije. »V kolikor specialisti ocenijo, se delavca začasno umakne z delovnega mesta ali se ga premesti na manj obremenilno delovno mesto. Odvisno od dogodka in odziva na dogodek. V vsakem primeru je policistu nudena vsa razpoložljiva psihološka podpora in spremljanje.«
Številke so dovolj zgovorne
Policija kot delodajalec na področju psihološke pomoči in psihološke podpore zagotavlja (4. člen Pravilnik o psihološki pomoči in podpori uslužbencem policije, 2013):
– 24-urno nujno psihološko pomoč;
– delovanje psihologov in policijskih zaupnikov v policiji;
– izvedbo preventivnih programov, namenjenih obvladovanju psihičnih obremenitev;
– izvedbo usposabljanja policijskih zaupnikov s področja obvladovanja psihičnih obremenitev;
– pogoje za delo in strokovni razvoj izvajalcev psihološke pomoči in psihološke podpore.
»Psihološka pomoč ni več takšen tabu, kot je bila nekoč, kar je posledica načrtnega in usmerjenega propagiranja dela psihologov in njihovih zaupnikov ob vseh sistemskih ukrepih. Pri tem smo tudi v Sindikatu policistov Slovenije pripomogli k temu, da smo z izvajanjem dela na področju psihosocialne podpore in nudenja pomoči članom sindikata dodatno prispevali k promociji sistemskih ukrepov. Navkljub temu, da je osveščenost boljša in da so zaposleni seznanjeni tako s psihologi kot zaupniki v policiji in njihovim delom in ukrepi, se še vedno izvajajo ukrepi za njihovo promoviranje,« je pojasnil Huselja. Droletova pa je dodala, da je »v Policiji in MNZ zaposlenih osem psihologov. Na tak način ima vedno več policistov neposredno izkušnjo s psihologom ali zaupnikom oziroma s psihološko pomočjo in podporo. Njihove izkušnje so glede na odzive praviloma dobre in ob vseh omenjenih aktivnostih se stigma manjša, sodelovanje s psihologom ali zaupnikom pa postaja vedno bolj ustaljena oblika pomoči, ko je policist v stiski. O tem govorijo tudi številke, ki kažejo, da smo leta 2009 obravnavali 88 primerov, leta 2016 pa skupaj 481 primerov«.
Najprej so jo zavrnili, nato pa ...
Kakšne obravnave so bili deležni policisti, ki so se odzvali na klic v primeru dvojnega umora v vasi Lukovec pri Štanjelu? »V primeru dvojnega umora v Lukovici je bila psihološka pomoč ponujena s strani operativno komunikacijskega centra, ki je vodil intervencijo, kot je navedeno v pravilniku. Policisti so jo v tistem trenutku zavrnili. Psihologinja je sama pri vodjih enot, ki so bili na kraju, preverila stanje in potrebo po psihološki pomoči in podpori v enotah. Po informacijah naj bi bili policisti sami uspešni pri razreševanju travmatičnega dogodka, prejeli pa so kontaktne podatke v primeru, da bi kasneje vseeno želeli pogovor s psihologom ali zaupnikov. Nekaj se jih je že obrnilo po pomoč. Psihologinja je posamezne enote v naslednjih dneh tudi obiskala in opravila neformalne razbremenilne pogovore,« je za konec še povedala Droletova.
