Zadnja žrtev mafijske vojne je tako postal Šaranović sam, oseba, ki jo je sprožila. »Še ko smo bili v zaporu, smo govorili o tem, da moramo ubiti Luko Bojovića, ker naj bi bil kriv za smrt Brana Šaranovića. Že takrat smo načrtovali, da bomo po izhodu na prostost sprožili vojno,« je član Šaranovićevega klana srbskemu tožilstvu opisal začetek serije umorov, ki so več let odmevali po Srbiji.
Srbski preiskovalni portal Krik poroča, da se je Šaranović že pred letom 2013 povsem umaknil iz Srbije in svojo mafijsko operacijo preselil v rodno Črno goro, kjer se je počutil varnejšega. V Srbiji je prodal vse nepremičnine in posle ter tako zbrana sredstva podredil le enemu cilju – maščevanju za umor svojega brata. Po črnogorskem načelu krvnega maščevanja je naročil umor brata vodje konkurenčnega mafijskega klana Luke Bojovića. Lukov brat Nikola je bil tako imenovani civil – torej ni bil del kriminalnega podzemlja. Tej pretirani potezi je sledila krvava vojna, v kateri se ni izbiralo sredstev. Eno od likvidacij so izvršili v polnem lokalu, v streljanju so bili ranjeni tudi nedolžni gostje.
Nikola Bojović si je ime ustvaril kot prostovoljec Arkanovih tigrov. Po policijski akciji Sablja, ki je leta 2003 po umoru premierja Zorana Đinđića razbila zemunski klan, je zapolnil izpraznjeni prostor in postal eden največjih mafijcev v Srbiji.
Prvi streli leta 2009
Leta 2009 izgine mladoletni Slobodan Radonjić, sin Danila, ki je bil prijatelj Branislava Šaranovića. Slobodana nikoli ne najdejo, nekaj mesecev pozneje pa pred domom v Beogradu ubijejo tudi Branislava. Danilo Radonjić na lastno pest nadaljuje preiskavo obeh umorov, pri čemer ga ustavi šele atentat – leta 2011 njegovo vozilo v Beogradu prerešetajo streli iz avtomatskega orožja. V toči svinca se poleg Danila znajde še en človek, policija nobenemu od naštetih umorov ne najde epiloga.
Objavil mafijsko tiralico
»Na svoji časti in imenu se zaklinjam, da izvrševalcem umora svojega brata Branislava ne bom samo odpustil, ampak jih tudi ne bom ovadil policiji ali jih na kak drug način preganjal. To na ta javen način garantiram s svojo glavo in življenjem svoje ožje družine. Od storilcev v zameno pričakujem, da mi zaupajo točno in preverljivo informacijo, na kakšen način so bili v umore angažirani: kdo je z njimi prvi stopil v stik, kako so bili izplačani, kdo je bil pravi nalogodajalec posla oziroma na čigav račun in v čigavem imenu so umor izvršili,« se je po teh dogodkih glasila Šaranovićeva mafijska tiralica, v kateri je v zameno za informacije ponujal »šestmestno nagrado v evrih«.
Črna gora ga zaščiti pred izročitvijo …
Leta 2013 Nikolo Bojovića pred njegovim stanovanjem pričaka možakar v črni jakni in beli kapi. Ko ga zagleda, mu stopi naproti in iz torbe za prenosni računalnik potegne pištolo z nameščenim dušilcem. V Nikolo izstreli 15 krogel in se sprehodi okoli njegovega telesa, da se prepriča, ali je izvršil nalogo. Bojović pol ure pozneje umre v urgentnem centru.
Policisti s pomočjo bližnjih kamer morilca identificirajo kot Sašo Cvetanovića - Pitbula. Njegovo identiteto potrdijo z DNA-analizo predmetov v stanovanju, v katerem se je skrival pred dejanjem. Srbsko tožilstvo dokaže, da je Cvetanović od Šaranovića kot protiplačilo za umor prejel 30 tisoč evrov. Beograd od Podgorice zahteva izročitev Šaranovića, vendar črnogorsko tožilstvo proti njemu sproži vzporedno preiskavo – prav zaradi umora Bojovića.
… zato odgovarja pred sodiščem ulice
Črna gora namreč po zakonu ne more izročiti državljana, dokler zoper njega poteka kazenski postopek. Vendar tožilstvo ne doseže vidnega napredka, obtožnica je večkrat vrnjena v dopolnitev. Decembra lani Šaranovića tako izpustijo iz pripora. Svobode ne uživa dolgo, minulo soboto pade pod streli pred svojim domom v budvanskem naselju Dubovica.
