Se spominjate tragedije takrat štiriletne deklice Žive Trempus, ki jo je oče 27. marca 2011 nerazsoden vrgel z devetega nadstropja stolpnice na Zaloški cesti v Ljubljani? O pokojni Živi smo se le nekaj dni pred dekličinim desetim rojstnim dnem, danes bi obiskovala četrti razred osnovne šole, pogovarjali z njeno materjo, 37-letno Amelo Ribič Trempus. Težko spregovori, vsi izrazi, ki jih poznamo, so preplehki, da bi opisali bolečino, ki je na trenutke, čeprav so pretekla leta, komaj znosna. Amelin obraz, žalostne oči, misli, povezane v besede, pričajo svojo resnico o tem, da čas ne celi vseh ran. Njen nekdanji mož je Marjan Trempus, 42-letni policist iz črnomeljske Vinice. Tu je rojstni kraj pesnika in prevajalca Otona Župančiča, v vasi pa je tudi mednarodni mejni prehod, kjer je nekdaj služboval Trempus.
30. september 2005
Na ta dan sta se Amela in Marjan poročila. Zaljubljena sta bila. Marjan je bil prijazen, topel, ljubeč. Za njim je bil propadli zakon in Amela ni vedela, da je bil izjemno nasilen že v prvem zakonu ter je prav zato stari znanec sodišč. In policijskih kolegov. Istega leta sta se odselila v Črnomelj. Amela je zanosila, Marjan pa se je, kot pravi Amela, sprostil in ji pokazal, kaj je pekel na zemlji. Oblačila se je po njegovem okusu. Eksplodiral je za vsako malenkost, jo kritiziral, vršil nečloveške pritiske nad bodočo mamico, ki je v Bosni pustila vse, kar je poznala, in odšla z njim v obljubljeno Slovenijo. Prijateljev ni imela in niti državljanstva. Trempus, pojasnjuje Amela, je imel nadpovprečen inteligenčni kvocient in je z njo spretno manipuliral. Vzel ji je potni list, obljubil, da bo pobil vse njene, jo prijavil na urad za nelegalne priseljence, če črhne le besedo. Verjela mu je, Trempusovo surovost je okusila v vseh njegovih odtenkih: udarci, očitki, prepiri, zastrahovanje. Med službo jo je nadzoroval po telefonu, a ne mobilnem, vsak klic je morala opraviti z domačega telefona. V trgovino je lahko odšla z dovoljenjem, če je upoštevala čas, ki ji ga je odmeril – natančen izračun poti, čas za nakup in pot nazaj domov. Komunicirala z zunanjim svetom ni, z izjemo matere in sestre, a le če je bil soprog dobre volje. Za vsako figo je bila tepena, zaničevana. Amela se spominja dni, ko je omamljen od špricerjev in piva prišel z dela domov; v stanovanju je pričakoval sterilnost in popolnost, potem pa je našel nekaj tretjega in spet je bila tepena, tudi med nosečnostjo. "Vsak dan je spil 15 piv ali vino v podobnih količinah," pripoveduje Amela.
2. maj 2006
V mesecu ljubezni se je rodila Živa, zaradi udarcev Trempusa tri tedne prezgodaj. Velika je bila 51 centimetrov in težka 3050 gramov, z bujno pričesko, popolnoma zdrava. Bila je mamina ljubljena deklica, očija je imela rada in on njo, govoril je, da mora otrok imeti oba starša. Tisti, ki so Trempusa poznali, vključno z Amelo, so mislili, da je Živa pred očetovo agresijo varna.
27. januar 2008
Dan, ko jo je zadnjič pretepel, je spregledala: vsa upanja in obljube so zaman, nikdar ne bo bolje. Tistega januarskega jutra jo je želel mrtvo, davil jo je, ji zlomil dve rebri, kosti. Polno modric in bušk so jo policisti peljali k zdravnikom iz urgentnega bloka.
Sledila je filmska aretacija policista, ki se je vračal z nekajurnega obiska iz Tuzle. Bil je pri tastu, mu povedal, "kako nemogočo hčer ima" in da jo je treba prevzgajati. Predati se ni hotel, lovila ga je specialna enota policistov iz Ljubljane, aretirali so ga v Dolenjskih Toplicah. Živa in Amela sta se zatekli v varno hišo v Velenje, od tod pa nazaj domov, a šele po tem, ko so Trempusa iz pripora na Povšetovi odpeljali v koprske zapore. Obsojen je bil poskusa umora, zaporna kazen, ki so mu jo izrekli, je bila pet let in devet mesecev zapora. Živa ga je redno obiskovala, vsak mesec, spremljali so jo uslužbenci Centra za socialno delo Moste Polje. Službo na ministrstvu za notranje zadeve je obsojeni izgubil. Amela se je od njega ločila.
Februar 2011
Bes do Amele Trempusa ni minil, kljub psihiatričnem zdravljenju, tudi zaradi alkoholizma, je bila v njegovem nerazsodnem umu nekdanja žena kriva, da je ždel v ječi. Načrtoval je maščevanje. Iz ječe je prišel po 20. februarju. Približno tri tedne po izpustu je bil dogovorjen stik med Živo in očetom, prvi brez nadzora CSD. Amela se je zaradi varnosti odločila, da bo ob srečanju prisotna prijateljica in varuška z Zaloške ceste, kjer so Trempusovi nekdaj tudi živeli, v pritličju te iste stolpnice.
28. marec 2011
Tega dne popoldne je v devetem nadstropju stolpnice izbruhnil silovit prepir. Trempus je hotel Amelo in Živo nazaj. Ko je nekdanja žena zavrnila moledovanje, se mu je zasukalo, prijel jo je in jo hotel vreči skozi okno. V borbi za življenje se mu je nekako iztrgala iz rok in v copatih bežala na hodnik, od tam je poklicala policijo. Za Amelo, ki se je predobro zavedala, da bi jo Trempus lahko resno poškodoval ali jo preprosto ubil, se je ustavil čas. Prvič je bilo v nevarnosti hčerkino življenje. Zgrabil je štiriletno deklico in jo z nogami naprej držal skozi okno, približno 25 metrov nad betonom. Obljubil je, da jo bo vrgel, če se policija nemudoma ne umakne. Svojo bolno grožnjo je uresničil. Za hčerko, ki je padla na spodaj parkirano vozilo, je skočil še sam in bil na mestu mrtev. Živo so s hudimi poškodbami glave odpeljali v bolnišnico. Tri dni je v smrtni nevarnosti ležala na ljubljanski pediatrični kliniki.
30. marec 2011
Tega dne so Živo odklopili z aparatov, ki so bili njena edina vez z življenjem. Mamica Amela jo je držala za roko do poslednjega diha, komaj zavedajoč se, kaj se je zgodilo in da je izgubila edinko, ki je bila še pred dnevi popolnoma zdrava deklica. Tega ne verjame še danes, še vedno jo čaka, razmišlja, sanja, trpi in je samo še napol živa. "Prvega aprila 2011 so pokopali tudi mene," pove Amela. Nihče od Trempusovih po Živini smrti ni poklical, izrekel sožalja ali bil na pogrebu male Žive. Trempusova mati je pokojna, za očeta Amela ne ve, ali je živ, Trempusova sestra pa je zdravnica, živi v okolici Črnomlja. Toda Amela jih ne krivi. Nikogar ne krivi, ne socialnih delavcev ne sodišča.
Ni več smeha
Prijazne, dobrosrčne in lepe Žive, deklice, ki je hodila v vrtec v Štepanjskem naselju in je bila na las podobna svoji mamici, ni bilo več. Navezanost med njima, nam pripovedujejo ljudje, ki so jima bili blizu, je bila neobičajna celo za mater in hčer, kot bi slutili prihodnost. "Risanke Winx ne bova nikdar več gledali skupaj, ne morem ji speti lask v čop, ji prinesti roza in vijoličaste obleke, pripraviti tople čokolade in ji zamenjati popackane majčke. Ni več smeha, ki mi je grelo srce, ne duhovitih vprašanj," strto pripoveduje Amela in doda: "Najhuje pa je med božičnimi, novoletnimi prazniki, ko ljudje kupujejo darila, igračke ... Vsepovsod vidim deklice Živine starosti ... Jaz pa takrat s težkimi koraki obiskujem Živin grob, jokam na grobu v Žalah in svoji ljubljeni prižigam svečke."