Dedić je prejel številne nagrade, tako za svoje glasbeno kot za literarno udejstvovanje. Pohvali se lahko z osmimi porini, med drugim za življenjsko delo. Leta 2003 je za svoj pesniški opus in doprinos k hrvaški književnosti prejel nagrado Goranov venec, leta 2009 in 2013 pa nagrado kiklop za najboljšo pesniško zbirko leta. V letih 1989 in 1997 je prejel nagrado arena za glasbo v filmih Donator in Pont Neuf, leta 2007 pa nagrado Vladimir Nazor za življenjsko delo na področju scenske glasbe.
Arsena so konec julija zaradi sepse sprejeli na intenzivno nego v zagrebški klinični center, in čeprav je na začetku kazalo, da se mu bo uspelo izvleči, se je pred nekaj dnevi njegovo zdravstveno stanje drastično poslabšalo. Dedić je leta 2004 prestal težavno operacijo presaditve jeter, po kateri je moral redno jemati zdravila, ki zmanjšujejo imunski odziv telesa. To je najverjetneje prispevalo k infekciji, ki je sledila vstavitvi umetnega kolka sredi julija. Po neuradnih podatkih, na katere se sklicuje Hina, je umrl zaradi odpovedi več organov, ki je bila posledica sepse in gangrene črevesa.
Skoraj bi bil pravnik
Dedić je v več kot pol stoletja trajajoči karieri nanizal številne glasbene uspešnice in že kot mladenič zapisal pesniške stihe, ki so bili objavljeni v različnih literarnih glasilih, a skoraj bi ga življenje popeljalo na drugačno pot. Po koncu srednje šole se je namreč najprej vpisal na študij prava, a si je na srečo pozneje premislil in leta 1964 naglasbeni akademiji v Zagrebu diplomiral iz flavte, nato pa igral v številnih ansamblih in orkestrih, vodil pa je tudi lastni kvintet flavt. Več desetletij je koncertiral po Evropi in posnel približno 40 glasbenih albumov na vinilnih ploščah. Tudi na področju scenske, filmske in televizijske glasbe je pustil niz prepoznavnih melodij. Napisal je glasbo za 200 gledaliških predstav, na stotine igranih, dokumentarnih in animiranih filmov ter televizijskih serij.
Pečat pustil na vseh področjih
Za svoja glasbena dela je prejel številne nagrade tako doma kot v tujini, bil pa je tudi priznan književnik. Sprva je besedila svojih pesmi objavljal v številnih hrvaških časnikih, leta 1971 pa je izdal svojo prvo knjigo Brod u boci (Ladja v steklenici), ki je bila prodana v nakladi 60.000 izvodov. Njegove naslednje knjižne izdaje so: Narodne pjesme, Pjesnikov bratić, Zamišljeno pristanište, Pjesnik opće prakse, Poesia e conto, Čagalj, 101 pjesma, Kiša – Rain, Hladni rat in mnoge druge. Pogosto je pisal tudi pesmi za otroke, za dalmatinske klape, za radijske in televizijske reklamne spote ter glasbo za več kot 100 gledaliških in lutkovnih predstav. Uglasbil in interpretiral je tudi mnogo besedil hrvaških pesnikov ter zložil glasbo za risane in igrane filme (Glembajevi, Živa istina, Donator, Vlak u snijegu itd.).
Ni gladiator, ampak akademski glasbenik
Njegova glasba odzvanja v zanj značilnem zvoku, ki ga zaznamuje mediteranska čutnost, prepletena z ironičnimi, kabaretskimi šansoni, besedila pa so popolna kombinacija modernih francoskih in italijanskih šansonov ter klasičnega rock pesništva v stilu Boba Dylana in Leonarda Cohena. Arsen je vedno pisal tudi za druge glasbenike, med njimi tudi za svojo soprogo Gabi Novak, deloval je tudi kot aranžer, dirigent in producent. Nastopal je na prav vseh celinah, o tem, koliko ljudi je obiskalo njegove koncerte, pa je nekoč dejal: »Iskreno ne bi niti poskušal napolniti arene, saj nisem gladiator, ampak akademski glasbenik.« Njegov zadnji album Suputnici je izšel lani, z njim pa se je želel pokloniti svojemu preteklemu delu ter ljudem, ki so mu najbližji.