Zdravljici v interpretaciji dramskega igralca Borisa Cavazze je sledila podelitev Prešernovih nagrad.
Nagrado za življenjsko delo je prejel pisatelj Zorko Simčič za življenjsko delo in bogat literarni opus. Kot je zapisano v utemeljitvi, danes Simčičevo literarno ustvarjanje sodi v kanon slovenske književnosti 20. stoletja. Njegovi nedavno izdani Poslednji deseti bratje pa so obenem veliki roman slovenske književnosti 21. stoletja. Simčič se je ob prevzemu nagrade iz rok Trontlja zahvalil vsem, ki so ga za nagrado predlagali, komisiji, ki je izbirala in UO Prešernovega sklada, ki je nagrado potrdil. Kot je dejal, je, "ko človek počasi že odhaja ne le s tega, ampak z odra sveta", res počaščen.
Slikarka Marlenka Stupica je veliko Prešernovo nagrado prejela za življenjsko delo in bogat ustvarjalni opus. Umetnica že dolgo neprekinjeno soustvarja trdno jedro slovenske ilustracije. Pri svojem delu od sebe zahteva najvišje slikarske standarde, ki jih lahko prepoznamo v sodobnosti, in zdrži primerjave z vzorniki iz zgodovine, je zapisano v utemeljitvi.
Prvakinja ljubljanskega baleta Regina Križaj je nagrado Prešernovega sklada prejela za baletni opus v zadnjih dveh letih, še zlasti za predstave Klasika in tango, Zlitje stoletij ter Bajadera. Križajeva je, kot piše v utemeljitvi, virtuozinja baletnih sfer, ki je s svojo prepoznavno plesno estetiko in visokim nivojem baletne tehnike postavila nov mejnik slovenskega baleta.
Mezzosopranistka Bernarda Fink in basbaritonist Marcos Fink sta skladovo nagrado prejela za zgoščenko Slovenija! in odmevni cikel koncertov po Sloveniji, z osrednjim koncertom 8. februarja lani v ljubljanski Operi. Kot je zapisano v utemeljitvi, je njuna pevska izvedba vrhunska, tehnično dovršena, v sporočilnosti iskrena in doživeta, prežeta z globoko muzikalno izpovednostjo in posluhom za slovensko besedo.
Pesnik Gorazd Kocijančič je prejel nagrado Prešernovega sklada za pesniško zbirko Primož Trubar zapušča Ljubljano. Kocijančič v svoji liriki ne izpoveduje sebe, ampak drugega. Glas - pesnikov glas, ki zveni skozi svojo persono, Trubarja - iz njegove notranjosti prinaša na plan magmatsko tvarino občutij, ki se kristalizira v besedi in artikulira v duhovni boj, piše v utemeljitvi nagrade.
Baritonist Jože Vidic je skladovo nagrado prejel za vlogi vojvode Lorenza v operi Črne maske in Grudna v operi Ljubezen kapital. Z obema vlogama je dosegel vrh svoje dosedanje umetniške poti, je zapisano v utemeljitvi nagrade.
Prevajalka Marija Javoršek je nagrado Prešernovega sklada prejela za prevod Rimskih političnih tragedij Pierra Corneilla. Kot piše v utemeljitvi, je Javorškova z izjemnim posluhom za klasicistično poetiko in rimsko zgodovinsko tematiko poustvarila vzdušje bratomorne vojne v Horaciju, nesmrtne cesarjeve monologe v Cini in politične dialoge v Pompejevi smrti.
Metodo Pevcu so skladovo nagrado podelili za scenarij in režijo dokumentarnega filma Aleksandrinke. Kot piše v utemeljitvi, je šele njegov film uspel prikazati vso kompleksnost tega specifično slovenskega fenomena in ga umestiti v univerzalni okvir raznoterih človeških usod.
Letošnjo prireditev, ki je potekala pod naslovom Kultura osebno, je umetniško zasnovala avtorica in režiserka Ivana Djilas.
Črna kronika
Prešernovi nagradi Stupici in Simčiču
V Cankarjevem domu so na predvečer državnega praznika podelili velike in male Prešernove nagrade. Kot je v nagovoru dejal predsednik UO Prešernovega sklada akademik Jože Trontelj, je nocojšnji večer slavnosten, svečan trenutek, ko nekoliko pozabimo na grenkobo svetovnega in slovenskega časa, je praznik slovenske kulture.
Po njegovih besedah bi Ivan Cankar danes po 100 letih morda ponovil svoje dramatično svarilo, naj ne dopustimo, da se nam bo kultura spremenila v belo krizantemo, pripeto na prsih siromaka. Cankarjevo vero, da "napoči zarja tistega dne", ko naša kultura ne bo več krizantema na siromakovih prsih, je označil kot "sončni žarek na oblačnem nebu". "Oblak je pregnala že večkrat, tudi tedaj, ko je bil mnogo temnejši in ni razloga, da ga ne bi spet," je dejal in dodal, da Slovenci ta čas res nismo na jasnem soncu, a vse, kar imamo najboljšega, tudi ni pod temnimi oblaki.
Opomnil je, da številne človeške usode že razkrivajo eksistenčno stisko, revščino in malodušje tam, kjer ju zadnja desetletja nismo videli. Kulturne dobrine postajajo luksuz, zato, kot je dejal, toliko bolj cenimo tiste, ki še vedno kupijo knjigo ali obiščejo gledališča, galerijo ali koncert in smo veseli tistih, ki vedo, da mora kultura preživeti. Ljudje za preživetje kot človeška bitja potrebujemo tudi umetnost in kulturo, kultura in umetnost morata prežemati vsa polja človeškega delovanja in ustvarjanja, je v svojem nagovoru poudaril Trontelj.
