Čeprav ga je sodišče že na prvem sojenju oprostilo, saj niso našli niti enega samega dokaza, je državna tožilka znova in znova vlagala pritožbe in proces se je vlekel enajst let. Kaj vse je Robert v tem času preživljal, ve le on. Povedal je, da je postal razvalina, človek brez dostojanstva in z bolečino, ki nikoli ne bo popustila.
Priznam, tudi sama sem bila pretresena. Z Robijem, kot ga kličejo prijatelji, se poznava od otroštva, saj sva skupaj gulila šolske klopi. Nežna dušica, romantik in človek, ki nikomur ne bi skrivil lasu. Nikoli ni sodeloval v pretepih ali bil grob, kot so fantje radi v tistih letih.
Ko sva se s fotografinjo vozili proti Sv. Mohorju, na hribček nad Moravčami, kjer zadnjih sedem let živi s partnerico Verco, kot jo ljubkovalno kliče, mi je bilo tesno pri srcu. Zadnjič sva se pogovarjala pred mnogimi leti, ko se je ravno razšel s partnerko in je priznal, da mu ni lahko. A da bo šel skozi tak pekel, se mu še sanjalo ni. Ko sem ga zagledala, sem osupnila. Shujšan je in postaran, v njegovih očeh pa bolečina. Nisem našla besed, s katerimi bi mu povedala, kako hudo mi je, zato sva se le objela. »Robi, pogumno naprej, pred tabo je še vse življenje,« sem mu rekla in priznam, šlo mi je na jok. Gledal me je, a zrl nekam v prazno. »Vzeli so mi dostojanstvo, ki mi ga nihče ne more vrniti. Postal sem razvalina. Nikoli več ne bom tisti nasmejani Robi, ki je svoje občutke zlival na papir, nikoli več ne bom napisal pesmi, s katerimi sem že marsikoga razveselil.«
Ko te iz službe odpelje policija
»Tistega dne ne bom nikoli pozabil. V službo sta prišla dva policista in me pred očmi sodelavcev in šefa odpeljala kot kriminalca, ki je storil najhujše zločine. Bil je šok, priznam. Nič nisem imel na vesti, ničesar nisem storil. Zaslišala sta me kriminalista, spraševala sta me o mojem najemodajalcu. Bil je zgolj bežen znanec. Vedel sem, da ga je zapustila žena in je ostal sam s 6 in 8 let starima otrokoma. Tisti teden, preden sem se vselil, so ju odpeljali v rejo in ju nikoli nisem srečal. Zato je bil potemtakem še večji šok na obravnavi, ko sem bil povabljen na sodišče in so mi povedali, da sem osumljen sodelovanja pri zlorabi teh dveh otrok. Vse moči sem usmeril v to, da sem za tisto polletno obdobje predložil dokaze, kje sem bil, s kom sem se družil, in tako skušal dokazati, da s tem nimam popolnoma nič. Ko mi je državna tožilka Branka Oven na prvi obravnavi očitala vse sorte, sem imel predolg jezik, rekel sem ji, da upam, da bo nekoč ona sedela na mojem mestu – na zatožni klopi.« Oče zlorabljenih otrok je bil obsojen na deset let zapora, Robert pa oproščen, a se je državna tožilka pritožila. Osumljeni sta bili še dve drugi ženski, ki sta prihajali v hišo in pomagali skrbeti za otroka, a je njuna zadeva zastarala in Robert je prepričan, da sta se tudi onidve po krivici znašli na zatožni poti.
Moja starša nista doživela epiloga
»Bila sta ločena in na smrt sprta, a živela v isti hiši v Logu Čezsoškem. Ne glede na njune spore sem imel oba enako rad, saj sta bila moja starša. Ko sem se nekega dne pogovarjal z očetom in je to videla mama, mi je vsa besna zabrusila: »Prokleti pedofilc!« Te grozne besede ni znala niti pravilno izgovoriti. Ne morem povedati, kako me je to prizadelo, kako sem se čutil izdanega od lastne matere, ženske, ki mi je dala življenje. Le kako so mogle tako strašne besede priti iz ust postarane, krhke in bolne ženske, pri kateri sem vedno iskal uteho, pri kateri sem se počutil varno. Ni mi bilo usojeno, da bi se še enkrat pogovorila, da bi ji kot že tolikokrat prej še enkrat povedal, da so vse, kar govorijo o meni, grde laži. Dneve sem sedel pri njej na intenzivni negi, ko je umirala, a se ni več zbudila. To je madež, ki ga bom nosil s seboj vse življenje, saj zamere, ki jo je mama odnesla v grob, ne bom mogel nikoli zgladiti.«
Leta sem živel v samoti in odmaknjen od ljudi. »Prišlo je drugo sojenje, potem je šla zadeva na vrhovno sodišče in to jo je vrnilo na 1. stopnjo. Rezultat pa vedno enak – sodišče me je vedno razglasilo za nedolžnega, tožilka pa se je vedno znova na razsodbo pritožila. Takrat sta mi dva človeka stala ob strani – prijateljica in prijatelj Lojze, ta mi je dal dom, kasneje v Zasavju ponudil v uporabo svojo nenaseljeno hišo. Več dni sem jo obnavljal, belil in popravljal to in ono, da sem si ustvaril dom. Živel sem sam s svojo bolečino, proč od ljudi in obtožujočih pogledov. Praznikov nisem maral, sovražil sem celo svoj rojstni dan. Potem pa se je zgodilo. Nekega dne je v sobo planila Lojzeva žena in začela vpiti, me zmerjati, uničevati in razbijati pohištvo, stekla, skratka vse, kar ji je prišlo pod roke. Takoj mi je bilo jasno. Prebrala je članek v časopisu in počil ji je film. Ne zamerim ji, reagirala je tako, kot je v tistem trenutku čutila. Lojze je bil moj zaupnik in vedel je vse podrobnosti o moji kalvariji, ženi pa tega ni razlagal, hotel me je zaščititi, medtem pa je prebrala zgolj članek, kjer so me z imenom in priimkom pribili na križ. Roberta Fojkarja so razglasili za nagnusnega pedofila, čeprav je sodišče odločilo drugače, pa ne enkrat, kar trikrat. Lojze se mi je opravičil, a jaz sem samo pripravil svoje stvari in se vrnil domov, v Posočje, prav v kraje, ki sem jih imel najraje, in prav tja, kjer sem bil deležen zasmehujočih in obtožujočih pogledov.«
