Carmen Rajer je socialna delavka, vodja pomoči na domu na CSD Posavje, enota Krško, ki je s svojo ekipo in ekipo ministrstva za zdravje ustvarila evropski pilotni projekt Most, ki je omogočal starejšim čim dlje ostati doma. Tistim, ki so to potrebovali, je Most nudil podporo na njihovem domu: tam so jih redno obiskovali zdravstveni tehnik, fizioterapevt, kineziolog, delovni terapevt ..., pač glede na to, kar so potrebovali. Na voljo so imeli tudi gumb, s katerim so lahko kadarkoli poklicali pomoč. Vse popolnoma brezplačno, projekt je bil večinoma financiran z evropskimi sredstvi. Ko bi se po osemnajstih mesecih iztekel, tako je bilo predvideno, pa bi že imeli zakon o dolgotrajni oskrbi, ki bi poskrbel za nemoteno nadaljevanje te lepe in zelo uspešne krške zgodbe. Zakona še vedno nimamo.
Evropski denar so uspeli raztegniti na dve leti in pol, a konec lanskega leta se je pilotni projekt dokončno iztekel – vendar je Most ostal, saj je viteško priskočila na pomoč krška občina in se zavezala, da ga bo dve leti (ali do sprejetja ustrezne zakonodaje) polovično financirala. Drugo polovico naj bi prispevali uporabniki.
Srečen konec? Niti ne, kajti ministrstvo za zdravje se je nenadoma odločilo, da od zaposlenih pri projektu zahteva potrdila – saj veste, tista potrdila, ki jih dve leti in pol niso potrebovali. In se je vse skupaj nadvse učinkovito ustavilo. »Smo bili kar žalostni,« vzdihne Carmen Rajer.
Ja, verjamem.
Skrita lepota birokratskih ovir. To je bilo tri dni pred najinim pogovorom. Medtem je Carmen spet našla svoj nasmeh. Ne, pravi prepričano, ne verjame, da gre za nagajanje ministrstva za zdravje, s katerim so med projektom odlično sodelovali, »verjetno – ne, zagotovo gre za to, da smo država, ki ima ogromno birokratskih ovir, in lahko zelo hitro padem na inšpekcijah in zakonodaji. Vsak se hoče zaščititi.«
In morajo tako zdaj v Krškem divje improvizirati, da rešujejo najnujnejše stiske. Nekateri ljudje, ki bi lahko ostali v domačem okolju, so morali oditi v dom.
»Tako moramo zdaj pridobiti delovna dovoljenja za fizioterapevta, delovno terapevtko in diplomirano medicinsko sestro kot nosilca zdravstvene nege na domu, ki jih prej nismo potrebovali. Pisala sem na ministrstvo in jim povedala, da bi to potrebovali že včeraj, ne danes. Tako zdaj staro-/novozaposleni pridobivajo dokumentacijo – licence, potrdilo o nekaznovanosti, o delovnih izkušnjah ... Zares upam, da nas bodo uslišali in čim prej dali dovoljenja. Zaposleni čakajo, delo ne teče. Ko smo videli, da zaradi raznih birokratskih ovir to ne bo šlo, smo ljudi, ki jih imamo na negi, vse dali na pomoč na domu, prej so hodili k njim zdravstveni tehniki, zdaj pa oskrbovalke. Nekaj smo se dogovorili z zdravstvenim domom, z drugimi službami in s svojci, nekaj jih je moralo oditi v dom, ker jih nismo mogli več oskrbovati.
Veliko stvari je še odprtih. Veliko pokrivamo s pomočjo na domu, ta zdaj dejansko rešuje vse skupaj. Ne vem, kako bi bilo, če ne bi bila tako dobro organizirana in razvita. Ljudje veliko kličejo in sprašujejo, povpraševanja je vse več. V stiski, so, čakajo. Bolnišnice so prenapolnjene. Ljudi zelo hitro pošljejo domov, tudi če so še okuženi. Negujemo in oskrbujemo tudi take s sumom okužbe. Vse več je tudi potreb po rehabilitaciji po covidu. Ugotavljamo, da je obdobje po covidu včasih morda celo hujše kot prebolevanje, sploh za starejše. Ljudje so po covidu tudi psihično sesuti, zelo naporno je za vso družino. Naše oskrbovalke so res na prvi bojni črti. Ko bomo lahko nadaljevali s storitvami – res jih komaj čakamo – bomo spet lahko ljudem veliko olajšali.«
A na vse to skuša gledati z najbolj vedre plati: »Kadar naletim na oviro, si rečem, prav, očitno je to že dobro za nekaj, zdaj moram samo pogledati, za kaj je bilo dobro, in tudi to zdaj sem vzela kot nekaj, da imamo postopkovno in zakonsko vse dobro zastavljeno, da tudi če ne pride do zakona o dolgotrajni oskrbi – čeprav še vedno trdno verjamem, da bo – se nam bo morda odprla še kakšna druga pot in imamo tako stvari že pripravljene. Vse je z nekim namenom, pravim. V življenju je vedno tako.«
Plan B. Kako pride pravi človek na pravo mesto? Po ovinkih, se zdi: »Kot mlada srednja medicinska sestra sem najprej začela delati v zdravstvenem domu v Brežicah, tam sem krožila in spoznavala delo. Želela sem si delati z otroki, ampak potem sem štiri leta delala v bolnišnici na internem oddelku in vse bolj ugotavljala, kako rada delam s starejšimi. Bolnišnica je prva bojna črta, kjer se lahko čez noč vse spremeni. Tam sem imela čudovite sodelavke. Že zelo mlada sem spoznala, kako velike stiske lahko povzroči kap, poškodba ..., tako tem ljudem kot tudi njihovim družinam. Zgodaj sem se soočila z velikim trpljenjem ljudi.
Nadaljevala sem v domu starejših občanov v Krškem, tam sem delala štirinajst let, trinajst kot tehnik zdravstvene nege, vmes sem študirala socialno delo, doštudirala in zadnje leto delala kot socialna delavka. Tam sem pa spoznala, kako je, ko v domačem okolju ni mogoče poskrbeti za človeka, ki potrebuje podporo, pa svojci iz tega ali onega razloga ne zmorejo več. Bila sem tudi prostovoljka v VDC in CSD Krško. Ko se je ponudila priložnost za delo na centru za socialno delo kot vodja pomoči na domu, sem se morala naučiti drugače razmišljati in sem ugotovila, kako lepo je, če lahko ostaneš doma. V tem času sem postala tudi predsednica Sekcije za oskrbo na domu in dobila privilegij vpogleda, kako je pravzaprav skrb v domačem okolju prezrta in kako ne poznamo drugega kot bolnišnica-DSO-zdravstveni dom. Dokler sam ne potrebuješ pomoči na domu, se niti ne sprašuješ, kako ljudje preživijo, ko se jim kaj zgodi. Pomoč na domu v Krškem bo letos praznovala tridesetletnico, res ima že močno tradicijo. Moje predhodnice so dale dušo in telo za to, da se je ta služba tako razvila.«
35 ur. Projekt Most je pravzaprav njena druga služba, še vedno vodi tudi službo pomoči na domu. »Na začetku sem mislila, da bom malo zraven, da bom razložila, sodelovala, ker je že pomoč na domu služba za poln delovnik, pa še tu se komaj dohajam. Dan in noč sem bila vpeta, nikoli se ni končalo. Tudi zdaj se ne. Že pomoč na domu ne deluje tako, da bi lahko jaz ali koordinatorka v petek ob enih zaklenili pisarno in rekli, zdaj je pa konec najine službe. Včasih se takrat šele dobro začne. Saj veste, kako je: stvari se ponavadi začnejo sesuvati v petek popoldne. Odpusti iz bolnišnic so pogosto ob petkih popoldne, ljudje v stiski kličejo ... Moje številke ni težko dobiti, vsak jo najde. Še kadar sem na dopustu, me najdejo. Verjetno je to moje poslanstvo. Ne znam reči ne ljudem in rada pomagam, če lahko. Tudi k meni domov pridejo, če me ne dobijo po telefonu.«
Za večino ljudi bi bilo to dovolj in preveč, ampak ne za Carmen Rajer, oh ne, ta ob dveh službah enkrat na mesec po en teden dežura še v interventni službi (ko je socialna delavka tudi izven rednega delovnega časa pri nujnih primerih na razpolago policiji), predava na vsaj treh različnih koncih, se ukvarja s prostovoljci ... Nekje vmes je naredila še magisterij sociologije na FDV. Koliko ur pa ima vaš dan, osuplo zasopem. Kakšnih petintrideset, se smeje.
O prezračevanju in pregorevanju. Premor je naredila le takrat, ko se je veliko prezgodaj rodila njena zdaj trinajstletna hči: »Takrat sem se morala ustaviti in posvetiti samo njej. Takrat sem še delala kot srednja sestra, a sem v porodnišnici na roke pisala diplomsko nalogo, moja sestra jo je pa doma pretipkavala. Zelo rada sem z družino, veliko dam na družinske vrednote. Kadar sem z njimi, poskušam res biti z njimi, ampak vedno mi ne uspe. V družini imamo konja. Radi jahamo. To je edina zgodba, kjer se ne morem posvetiti službi – kadar sem na konju, je konec. Sicer imamo doma svojega konja, pa koze, svoj vinograd. Če vsega tega ne bi imela, ne bi zdržala. Kadar pridem domov, gremo z možem in otrokom skupaj poskrbet za naše živali, da sem na zraku, da zadiham, se prezračim.«
Prav družina in ljudje okrog nje so recept, da ne bo pregorela, je prepričana: »Z možem sva ugotavljala, da zato, ker smo kot družina zelo povezani, tudi s starši in sestro. Sestra je zelo pomemben človek v mojem življenju, pa prijatelji ... Če imaš socialno mrežo, če imaš čustveno podporo, pa tudi živali so terapevtske, v to globoko verjamem, če znaš najti ravnotežje in si vsaj del dneva vzeti za to, da to predihaš, potem zmoreš. Vsakemu, ki gre v poklic, kjer pomagaš, povem, da moraš imeti to res rad, potem te ne skuri. Zdi se mi, da desetkrat dobim nazaj tisto, kar dam. Težko je to razložiti, včasih mi rečejo, se boš čisto prekurila, ampak mislim, da bi se bolj prekurila, če ne bi delala nič od tega.«
Ko se že poslavljam, se nenadoma spomni, aja, pa tudi torte pečem! In se smeje.
Zarja Jana št. 6, 9.2.2021
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
