Romantična pokrajina z mehko zaobljenimi, skrbno obdelanimi grički je še vedno malce odmaknjena na skrajnem zahodu naše dežele. Zaupali smo navigaciji in bili presenečeni, ko smo se kakšnih petnajst minut pred ciljem znašli v Italiji. Do Brd namreč vodi bližnjica čez sosednjo Italijo. In takoj, ko smo Italijo pustili za seboj, smo se znašli v objemu zelenih, s trto poraslih gričev, opojne briške kapljice in izvrstne hrane, s katero Brici radodarno razvajajo svoje goste. Medtem ko ob vikendih Brda zaživijo, saj odprejo svoja vrata številni kmečki turizmi, gostišča in restavracije, delovni dnevi ponudijo zatišje, mir in počitek, zato se poleti splača izbrati katero od nastanitev, ki ima v svoji ponudbi bazen. Za nas z majhnimi otroki je bila to najboljša odločitev, saj so bili ves čas v vodi, tako da zabavi in veselju ni bilo kraja, odrasli pa smo zaradi tega imeli malo več trenutkov zase.
Informacije iz prve roke v lokalni gostilnici. Že od nekdaj je moja navada, da v krajih, kjer počitnikujem, poiščem svoj najljubši lokalček, kjer zjutraj v miru spijem kavo in preberem kakšno poglavje knjige. Dodana vrednost teh trenutkov zase pa je tudi, da se približam domačinom in dobim informacije, ki jih sicer ne bi. Nastanjeni smo bili v Vipolžah, v vili Alma Vista znane vinarske družine Edija Simčiča, prvi lokalček, kjer zjutraj strežejo kavo, pa sem našla v Dobrovem. Kjer je trgovina, bo tudi kava, sem domnevala in trgovke so me napotile do lokalčka poleg največje briške vinske kleti Brda. Prišla sem na pravo mesto, saj so sem zjutraj prihajali samo domačini in si izmenjavali novice in govorice. Nisem si mogla kaj, da ne bi med branjem in srkanjem ene najboljših kav s smetano lovila drobcev njihovih pogovorov. »Sem bral, da nas Italijani in Avstrijci primerjajo s Toskano,« je bilo slišati z ene strani. »Ti, si ti že bil na Cerkniškem jezeru, je tam lepo?« Naslednji dan me je eden že prepoznal in ogovoril. Izkazalo se je, da je kustos muzeja na gradu Dobrovo, ki je bil odprt, čeprav smo brali, da je večina znamenitosti odprtih le ob vikendih in praznikih. Uro kasneje sem otroke že vlekla na kulturno izobraževanje v grad, tam je bila med drugim na ogled stalna razstava grafik enega najbolj znanih slovenskih slikarjev Zorana Mušiča. »Obiščite tudi kakšno od cerkva – tam boste največ izvedeli o vsakem kraju,« nam je še svetoval kustos in nas napotil tudi do ene najlepših znamenitosti v Sloveniji – naravnega mostu Krčnik in korit potoka Kožbanjček, za katerega je eden od mojih prijateljev, ki je bil tam po naključju le dva dni za mano, zapisal: »Človek koraka po vsem svetu in se čudi in občuduje vse tiste lepote. Potem pa nedaleč stran od lastnega praga najde nekaj, kar ni nič manj lepo od svetovnih čudes. Danes se je zgodil tak dan!« Čudimo se turškim Pamukkalam in podobnim krajem, kjer se niti več namakati ne smemo, pa samo za ogled veliko plačujemo, sami pa imamo takšne krasote brezplačno pred nosom, pa tega niti ne vemo. Zanimivo je celo, da za to lepoto tudi marsikakšen domačin ne ve, medtem ko tuji turisti najdejo vsak biserček. Mi smo imeli srečo in bili tam sami, nekateri od nas so korita celo preskusili, ampak so bili, če povem v prispodobi, notri kot blisk in zunaj kot strela. Pa nič ne de, bil je zelo vroč poletni dan in naravna ohladitev je bila dobrodošla, čeprav si si zmočil samo noge.
Več v reviji Zarja Jana, 7.7.2020
Galerija
Poglej vse fotografije (3)
