Slabi odnosi so rana in cena novodobnih prioritet.
Trak čez oči, čepi v ušesih, trak čez usta, nič ne vidim, nič ne slišim, pa ravno takrat, bi moral najbolje videti in slišati nesprejemanje, neupoštevanje sočloveka, zatiranje, neodobravanje, mobing, zlorabo, prevare, izdaje... ne nazadnje možnosti izražanja čustev sočloveka in tlačenje lastnih, ignoriranje ljudi, pa čeprav vemo, da si ignorance ne zaslužijo, ustvarjene krivice... Laži, umazane zahrbtne igre in govorice, lažne objeme in poljube, lažno ljubezen in lažno družino...
Vse je naučeno.
Novodobne prioritete niso naše. To nismo mi, to ni od nas, to ni naravno. Kot malčki tega nismo poznali. To je naučeno. Naučil nas je lažni sistem, ki vodi v uničenje družin, zdravih človeških vrednot in zdravja. Ta sistem nas vodi v prepad in suženjstvo. Vodi nas v obup, prekomerno delo, pohlep, revščino, v bolezni, spodbuja se strah v kosteh, stimulira se varanje; ker si moderen človek, moraš varati, ne pa biti staromoden in zvest.
Vendar pozabljamo, komu moramo biti najbolj zvesti. Odgovor je, da najprej sebi in svoji zavesti, da se ne zastrupiš z novodobnimi prioritetami.
Biti zvest tem novim prioritetam? Veliki »ne, hvala«. Raje izberem mero potrpežljivosti, samodiscipline in vztrajnosti. Še naprej zaupam vase in delam to, kar ljubim, še vedno verjamem v boljši jutri in verjamem, da je še vedno drobtinica dobrega v ljudeh.
Dokler je ta drobtinica, je še vedno upanje za človeštvo. Začne pa se pri posamezniku. Vsak naj najde svojo drobtinico dobrote, vse se začne v nas samih. Ljubi in spoštuj sebe, potem lahko pričakuješ, da boš spoštoval druge, ljubil svoje bližnje, in zgodi se čudež, da okolica začne spoštovati tebe, bližnji se ti približajo in dobiš možnost, da te ponovno vzljubijo.
Najbolj boli streznitev.
Pa vendar, ljudje raje za kratkoročni užitek povzročimo dolgoročno bolečino. Najprej sebi, vendar tega ne vidimo, našim bližnjim, tega tudi ne vidimo, in razočaramo ljudi, ki so imeli o nas dobro mnenje – in tudi tega ne vidimo.
Ko začnemo spregledovati je že zdaleč prepozno. Škoda in bolečina sta povzročeni. Ko ugotovimo, da smo prvo prizadeli sami sebe, malce zaboli, pri ugotovitvi, da smo prizadeli bližnje, se začnemo zagovarjati in se braniti, zakaj smo z dejanjem prizadeli bližnje osebe. Sčasoma postaja vse bolj jasno in razumljivo, da v slabem odnosu najbolj bolita streznitev in priznanje, da nismo imeli prav, da ni bilo treba povzročati bolečin sebi in bližnjim.
Se želimo kaj naučiti?
Kmalu pride izstavljen račun. Pridejo neprijetnosti v obliki psihosomatskega izvora, pojavijo se travme, depresivna stanja, panični napadi, samomorilne misli, odvisnosti od alkohola, mamil, računalnikov, pornografije, iger na srečo, odvisnosti od duhovnosti, odvisnosti od drugih ljudi oziroma njihovih vplivov na nas.
Še dosti več težav bi se dalo našteti, je pa najbolj kruto dejanje naših dejanj za kratkoročni užitek izguba družine in otrok, izguba samega sebe. Kruto dejanje je povzročitev karmičnega dolga. Za naših pet minut slave povzročimo dolgo bolečino, dolge procese ozdravitve, zamere, bes, žalost, morda nam nikoli v tem življenju ne bo oproščeno, skratka, dolgoročno bolečino, v kateri na koncu sami najbolj trpimo. Vprašanje je, ali se kljub vsem storjenim napakam želimo kaj naučiti? Ali želimo resnično priznati napake, ali se želimo za njih pokesati? Ali pa morda kljub vsemu še vedno trdim, da imam jaz prav?
V razmislek
Ego je vedno prisoten in prav je, da je. Obstaja pa tista nevidna meja, do kod mi je dovoljeno posegati po kratkoročnem užitku? Resnično: do kod? In tukaj se vse začne in prej ali slej tudi konča.
Kaj bi na splošno opisali kot kratkoročni užitek? Tukaj vas bralce vabim v razmislek, je pa v osnovi že napisano v tem članku. Kljub vsemu naj bo malce v razmislek, in da malo aktiviramo možgane o sebi in naših življenjih, naših odločitvah, naših odnosih ter na koncu o naših dejanjih.
Tudi če smo kaj neprijetnega naredili in se iz tega nekaj naučili, se nekomu opravičili, nekomu odpustili, bomo prispevali k izboljšanju naših odnosov. Priznanje je začetek, trud in iskrenost pa močno orodje in smerokazi za pravo pot. Ljubezen do sebe je končno dejanje. In še enkrat, spreminjajo se okolica in ljudje – ker se mi spremenimo.
