Morda dolgo iščemo izhod, v nekem trenutku pa uvidimo, da ne glede na to, kaj počnemo, ostajamo v črni luknji.
Ko se ozremo nazaj, ugotovimo, da smo že neštetokrat spremenili način razmišljanja, iskali različne načine in poti v fizični realnosti, da smo poskušali nadzorovati svoja občutja in se drugače odzivati na dogajanje … a je naša težava še vedno tam. Vidimo torej, da ne glede na to, kako spreminjamo različne nivoje znotraj sebe in poskušamo drugače delovati, lahko na koncu ostanemo v isti problematiki.
STRAH, BOLEČINA, KRIVDA …
Dokler se problematike niti ne zavedamo dobro, se ob doživljanju težav počutimo nemočne. Ko ozavestimo problematiko, ta nemoč za nekaj časa izgine, saj smo zaposleni s spreminjanjem notranjih in zunanjih nivojev. Ko ozavestimo, da ne glede na to, koliko spreminjamo nivoje in delovanja, ostajamo v problematiki, se občutek nemoči znova pojavi, a je še močnejši. Zdi se, da smo v brezizhodnem stanju. To občutimo kot zelo zastrašujoče in boleče. Poleg tega se pojavi močan občutek krivde, saj vedno znova menimo, da nečesa nismo naredili prav ali dovolj dobro, glede na to, da problem ostaja. Skupek teh občutkov pa ustvarja tesnobo, ki je prežeta s številnimi strahovi.
Na tej točki se vedno pojavi tudi vprašanje o smislu našega obstoja. Sprašujemo se, v čem je smisel, da sploh obstajamo. V čem je smisel, da tako trpimo in se zapletamo. Kdo je pravzaprav resnično odgovoren za to, da smo še kar v »črni luknji«? Ali smo resnično obsojeni na doživljanje ponavljajočih se izkušenj?
MOČ ILUZIJ
V trenutku največjih frustracij in obupa pa se v nas nenadoma nekaj spremeni. Ozavestimo, da smo ves ta čas porabili za iskanje načinov, kako bi izstopili iz črne luknje, namesto da bi iz nje zgolj – izstopili.
Iskanje načinov je torej neskončen proces. Dokler se gremo igro iskanja pravega načina, ga bomo iskali do konca življenja in morda še v nekaj naslednjih. Toda če ozavestimo, da moramo zgolj nehati igrati igro oziroma izstopiti iz nje, se stvar v trenutku spremeni. Gre torej za preprosto odločitev, da se nekaterih iger in doživljanj ne gremo več. Ne gremo se več igre nemoči, ne gremo se več igre popravila, ne gremo se več igre iskanjain tako naprej.
Vidimo lahko, da smo bili ves čas ujetniki svojih misli, občutkov in čustev. Ves čas smo se nezavedno odzivali nanje, saj smo tako močno verjeli, da so resnični.
V trenutku največjih frustracij pa po navadi tudi uvidimo, da je vse skupaj iluzija. Da je vsak naš občutek ali misel iluzija. Mi pa tem iluzijam vsak dan podarjamo moč, ko verjamemo, da so resnične.
SPROŠČANJE
Z ozaveščanjem, da je vse skupaj zgolj iluzija, se vse sprosti. Sprosti se naša energija, ki se vrtinči v mislih in občutkih. Sprosti se energija, ki se vrtinči v zunanjih dogajanjih. Kar naenkrat lahko opazimo tudi, da nimamo več potrebe, da bi karkoli nadzirali. Opuščanje nadzora se morda na prvi pogled zdi kot nekakšna predaja, vendar ni.
Na točki opuščanja nadzora se pojavi močno zaupanje v življenje. Vemo, da se bodo vse ravni našega življenja uravnovesile brez naše kontrole, sile ali prisile. Morda boste rekli, da je misliti tako zelo naivno. Ampak ali je res?
Ali ni bolj naivno to, da svojemu razumu vedno znova dopuščamo, da se igra igro nadzora in da znova in znova igramo neskončno igro popravila?
Predstavljajte si, da bi vsak dan, preden bi se odpravili iz stanovanja, najprej stali pred vrati in se spraševali, kateri način naj uberete, da boste lahko izstopili. Spraševali bi se, kakšen način razmišljanja izbrati, da bi lahko stopili skozi vrata. Spraševali bi se, kaj morate občutiti, da bi lahko stopili skozi vrata. Poskušali bi torej spreminjati taktike zunanjega delovanja, mišljenja in občutkov. A ne glede na to, kakšne spremembe bi uvedli, bi še vedno stali na mestu, pred vhodnimi vrati.
Prenehajte si torej zastavljati vprašanja, kako stopiti skozi vhodna vrata, ampak zgolj stopite. Tako preprosto je.
