In če gre za prijazne duše pokojnikov, nas morda pridejo obiskat, malce pozdravit iz nebes na Zemljo?
Razlag in prepričevanj na temo duš pokojnikov je nešteto, malodane toliko kot duš samih. Mi smo se odločili za utemeljitev, ki se nam zdi najbolj jasna in logična ter lepo razložena – pa še potolaži nas, da smo tudi pred najbolj mračnimi dušami na tem našem ljubem svetu povsem varni.
OSTAJAJO Z NAMI
Za ljudi, ki so umrli, velja nekakšno splošno prepričanje, da so odšli, da so nas za vedno zapustili … da jih preprosto ni več, da so za vedno izginili iz naših življenj.
A čeprav ljudje veljajo za pokojne, niso odšli, niso izginili, niso se spremenili v nič. Še vedno so tu, ob nas – njihova bit, njihova duša … Propadlo je le, kar je materialnega, telo torej.
Ko se telo luči od uma in duše, nastane sprememba. Duše so sicer prisotne povsod, kot so bile v času življenja telesa, v katerega so bile ujete, vendar so ostale brez kakršnekoli dejavnosti. Brez telesa duše ne morejo delovati.
Torej bodite neustrašni! Duše mrtvih ne bodo prišle in vas motile. Ne le da ne morejo motiti, nimajo niti interesa za to.
KOT NA TEKMI
Igra duš pokojnikov in nas živih (in naših duš) je podobna kot na primer nogometna tekma. Mi se na zelenici podimo za žogo, upoštevamo pravila igre, se trudimo zabiti gol, namerno in nenamerno naredimo kakšen prekršek … Aktivni smo na vso moč in zgolj od nas je odvisno, kakšen bo izid tekme.
A kakorkoli obrnemo, smo le del spektakla, navsezadnje tudi v manjšini – tribune so namreč polne gledalcev, ki nas igralce številčno gromozansko prekašajo. A oni dogajanje na igrišču samo sede opazujejo in v tem početju nadvse uživajo. Vsake toliko časa se kakšen od gledalcev oglasi. »Oh, Luka je slabo podal,« ali »No, Gašper bi pa tole akcijo lahko izpeljal mnogo bolje« in podobno. V igro pa gledalci s tribun ne vstopajo, kar počnejo, delajo v svojem zaprtem krogu.
Gledalci ostajajo izključno zunaj igrišča, nikoli ne bodo vstopili v igro in vam pomagali zabiti gola, niti vas pri vaših prizadevanjih za zmago ne bodo ovirali … Igra je vaša, oni le gledajo.
Na popolnoma enak način kot gledalci na nogometni tekmi »živijo« duše pokojnikov – nikoli ne ukrepajo, ker ne morejo, ker niso igralci, temveč gledalci.
Strah pred dušami pokojnikov je torej povsem neutemeljen. Bodite neustrašni, nobeden od umrlih vam ne more škodovati. In ne upajte zaman – nihče vam ne more niti pomagati.
Jasno je torej, da duše umrlih ne morejo narediti nobene koristi in nobene škode. Nimajo niti interesa za to, ker je vse to vaša igra. Preprosto sedijo in gledajo. Včasih se počutijo sočutne do vas ali pomislijo, kako lepo bi bilo, če bi vam le kdo povedal, da igrišče ni bojno polje, da je nogomet le igra za zabavo in ne vojna. Kako lahkotno bi zadihali. In ko bi vam kdo dopovedal, da je nogomet v bistvu vaše življenje … ki v resnici lahko postane ena sama prijetna igra.
ZVESTI NAVIJAČI
Na vsaki pomembni nogometni tekmi pa se v dvorani ali na stadionu in pred televizijskimi sprejemniki najde na milijone in milijone ljudi, navijačev, ki komentirajo, kaj vse bi se lahko odigralo bolje, bolj premišljeno, taktično, močneje … A prav nobeden od teh komentarjev v resnici ni niti malo pomemben za tiste, ki igrajo.
Mi igralci pa smo tu, s celim telesom se podimo za žogo, smejemo, jočemo, proslavljamo žalujemo, se trudimo … za svoje cilje. Ko pa v nogometni tekmi zmagamo, v neizmernem veselju nismo sami. Milijoni gledalcev, ki so navijali za nas, proslavljajo z nami.
Ja, in tudi ob vsakem cilju, ki ga dosežemo v življenju, navijači – naši dragi pokojniki – od navdušenja vpijejo in jočejo, se smejijo ter ploskajo, kot majhni otroci. Spodbuda z roba igrišča je obrodila sadove …. Polni so veselja in navdušenja – ljubezni do vas. Čeprav vam je ne morejo dokazati, jo lahko občutite.
