Zdaj pa si zamislite, da stojite na cesti v New Yorku in pokažete na visok nebotičnik, rekoč: »Ta stavba je moja. Jaz sem njen lastnik.« Ali ste bodisi zelo premožni ali pa imate blodnje, seveda če ne lažete.
Vsekakor pripovedujete zgodbo, v kateri se miselni obliki »jaz« in »stavba« spojita v eno. Tako si um ustvari predstavo o lastništvu.
Če se z zgodbo ne strinja nihče, vas bodo poslali k psihiatru. Imate blodnje ali pa patološko lažete. Pomembno se je zavedati, da zgodba in miselne oblike, ki jo sestavljajo, naj se ljudje z njo strinjajo ali ne, nimajo ničesar skupnega s tem, kdo ste. Celo če se z njo strinjajo, je zgodba na koncu izmišljena. Mnogi ljudje se šele na smrtni postelji, ko vse zunanje pojenja, zavedo, da nobena stvar nikoli ni imela nič skupnega s tem, kar so. V bližini smrti se celotna predstava o lastništvu razkrije kot nesmiselna. V poslednjih trenutkih življenja se ljudje zavedo: medtem ko so vse življenje iskali polnejši občutek sebe, je bilo tisto, kar so v resnici iskali – svojo bit –, vedno prisotno, vendar močno zakrito s poistovetenjem s stvarmi, kar pomeni s poistovetenjem z umom.
JEZUSOV REK
Verjetno večina pozna besede, ki jih je izgovoril Jezus: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.« A koliko jih pozna pomen, ki ga besede skrivajo v sebi? Gremo po vrsti.
Kaj pomeni biti »ubog v duhu«?
Pomeni biti brez notranje prtljage, brez istovetenja. Ne s stvarmi ne s predstavami, ki smo jih prepojili z občutkom sebe.
In kaj je »nebeško kraljestvo«?
Preprosta, a globoka radost biti, ki nas prežame, ko opustimo istovetenje in tako postanemo »ubogi v duhu«.
EGO JE LISJAK
Razlaga Kirstusovega reka tudi pojasni, zakaj je odpoved vsem oblikam lastnine starodavna duhovna praksa tako na Vzhodu kot tudi na Zahodu. Vendar odpoved lastnini ne odpravi ega samodejno. Svoj obstoj si bo poskušal zagotoviti tako, da si bo našel nekaj drugega, s čimer bi se poistovetil, na primer predstavo o nas samih kot nekom, ki je presegel vsako zanimanje za materialno lastnino in je potemtakem večvreden, duhovno bolj razvit od drugih. Nekateri ljudje so se odrekli vsej lastnini, a imajo večji ego kot nekateri milijonarji. Če egu odvzamemo eno vrsto istovetenja, bo hitro poiskal drugo. Navsezadnje mu je vseeno, s čim se poistoveti, samo da si pridobi identiteto.
Zavračanje potrošništva je še en vzorec uma, ki lahko nadomesti istovetenje s stvarmi. Tudi v njem lahko najdemo razlog za svoj prav in zmoto drugih. To stališče je eden od glavnih vzorcev egu podrejenega uma. Z drugimi besedami, vsebina ega se morda spreminja, ne pa struktura uma, ki ga ohranja dejavnega.
NAVIDEZNA TRDNOST
Ena od zmotnih domnev neprebujene zavesti je, da bosta navidezna trdnost in trajnost predmeta, nad katerim smo pridobili lastništvo in se z njim poistovetili, okrepili tudi naš občutek sebe z večjo trdnostjo in trajnostjo. To velja zlasti za stavbe, še bolj pa za zemljišča, saj je to edina stvar, za katero mislimo, da si jo lahko lastimo in je ni mogoče uničiti. A prav v primeru zemljišča včasih postane še očitneje, kako nesmiselno je lastništvo. V času belskega poseljevanja si domorodci Severne Amerike lastništva zemlje niso mogli zamisliti. Tako so zemljišča »izgubili«, ko so jih Evropejci pripravili do tega, da so podpisali liste papirja, ki so jim bili prav tako nedoumljivi. Čutili so, da pripadajo zemlji, zemlja pa ne pripada njim.
ODVISNOST OD DRUGIH
Ego pogosto enači imetje z bitjo: imam, torej sem. In več ko imam, več sem. Ego živi s pomočjo primerjanja. Podoba, ki jo drugi gojijo o vas, se spremeni v vašo samopodobo …
Če bi vsi prebivali v dvorcu ali če bi bili vsi bogati, moj dvorec ali moje bogastvo ne bi več služila nadgrajevanju mojega občutka jaza. Potem bi se lahko preselili v preprosto kočo, se odpovedal bogastvu in znova pridobil identiteto, tako da bi se imel ali da bi me drugi imeli za duhovno razvitejšega od njih. Podoba, ki jo drugi gojijo o vas, postane ogledalo, ki kaže, kakšni in kdo ste. Občutek lastne vrednosti, ki ga pogojuje ego, je večinoma vezan na vrednost, ki jo imate v očeh drugih. Druge potrebujete, da vam dajo občutek jaza, in če pripadate kulturi, ki pretežno enači vašo lastno vrednost s tem, koliko in kaj imate, če ne sprevidite te kolektivne utvare, se boste do konca življenja gnali za stvarmi v brezplodnem upanju, da boste v njih našli svojo vrednost in polni občutek sebe.
ODVEZAVA
Kako se lahko odvežete od navezanosti na stvari? Niti ne poskušajte. To je nemogoče. Navezanost na stvari odpade sama od sebe, ko si v njih ne prizadevate več najti sebe. Do takrat pa se samo zavedajte navezanosti.
Včasih morda ne veste, da ste na nekaj navezani, dokler tega ne izgubite ali dokler ne nastopi grožnja izgube. Če se tedaj razburite ali postanete tesnobni, pomeni da ste navezani. Če se zaveste, da se s čim istovetite, istovetenje nenadoma ni več popolno.
»Sem zavedanje, ki se zaveda navezanosti.« To je začetek preobrazbe zavesti.
