Bil je skrajni čas, da Vatikanu, v njegovem pohodu za pridobivanje moči in bogastva končno nekdo pove dovolj, tako ne gre več naprej. Jemali so si vse več pravic od tega, da so presojali kaj je prav in kaj narobe, lastili so si planet, vse dobrine tega sveta, pravico na resnico in kar je bilo najbolj zaskrbljujoče, pravico vzeti človeku življenje, ker se ni strinjal z njimi in vse to v imenu Boga. V svoji globoki zaplankanosti so obsodili in ubijali vse, ki so drugače mislili. Najbrž je nebo poskrbelo, da jih omeji in da si ne vzamejo še več pravic. Če se reformacija ne bi zgodila, bi si jo morali izmisliti.
Za potrebe pisanja knjige Magija povezuje znanost in religijo, sem iz meni dostopnih virov, raziskal ozadje, ne samo povod, zakaj je sploh prišlo do reformacije. To je tvegan poskus, saj v tako omejenem prispevku še zdaleč ne morem razložiti vsega. To se ni zgodilo naenkrat, ampak je to bil več stoletni proces, ki je zaznamoval širjenje katoliške vere in moči Vatikana.
Vse skupaj se je začelo že konec 11. stoletja s križarskimi vojnami. V primeru Rimokatoliške cerkve, lahko vidimo, da so v vseh šestih glavnih križarskih vojnah, v imenu Boga, dobesedno naredili genocid nad ljudstvi na Bližnjem vzhodu, ki niso bili katoliške vere. Takratni papež je izdal papeško bulo, ki omogoča ubijanje nekatolikov brez greha. Obenem so kajpak ropali vse bogastvo, ki jim je prišlo pod roke. Neusmiljeno so pobijali moške, ženske in otroke.
Na koncu križarskih vojn so, po zavzetju takratnega Konstantinopla, pobijali tudi kristjane, ki so bili pravoslavne vere - pravoverni. Ravno tako je takratni papež poslal vojsko tudi na armenske pravoverne kristjane. Preprosto so si zadali cilj, da mora Cerkev imeti primat na našem planetu in za dosego tega cilja, jim ni bilo nič sveto. Kdor ni njihov, je proti njim in lahko brez greha ubijajo v imenu Boga. Spomnil sem se na film, v katerem župnik ni želel dati zakrament materi, ki je spočela otroka izven zakonske zveze. Doma je molila in prosila Boga, da ji pove, zakaj so jo izobčili iz cerkve. Bog ji je odgovoril: »Ne sekiraj se zaradi tega, tudi mene so že zdavnaj vrgli iz cerkve«.
Po delitvi krščanstva na katoliško in pravoslavno vero, so med njima nastale bistvene razlike, ki se je kazala predvsem v načinu širjenja vere navzven. Če primerjamo pravoslavno in katoliško vero, lahko vidimo, da sta se širili na različne načine. Katoliška z mečem in inkvizicijo, pravoslavna pa z besedo, oznanjanjem in kulturo. Zato so pravoslavno sprejeli tudi na Kitajskem, saj so se prilagodili njihovi kulturi.
Vse skupaj se je nadaljevalo po koncu križarskih vojn v 13. stoletju. Najprej je Vatikan v sodelovanju s francoskim kraljem poskrbel, da so obsodili in na različne načine ubili svoje zveste sodelavce, ki so uresničevali cilje Vatikana. To so bili križarji, ki so v križarskih vojnah tako obogateli, da so posojali denar celo kraljem. Ker je rasla tudi njihova politična moč, so se jih morali znebiti. Pri tem so imeli pomembno vlogo Jezuiti.
Proces podrejanja sveta so nadaljevali, saj ni bilo sile, ki bi jih na njihovem nasilnem pohodu lahko zaustavila. Takratni papež Bonifacij si je leta 1302 v podporo prevzemanja finančnega in duhovnega nadzora izdal bulo Unam sanctam, v kateri si je Vatikan vzel pravico biti lastnik celega planeta Zemlje. Pri tem se niso zaustavili, sistem so razvijali še naprej. V nadaljnjih 75 letih so sprejeli še tri izjave, ki natančneje opredeljujejo prej omenjeno bulo. Opozoriti moram, da se podatki o tem, iz meni dostopnih virov, nekoliko razlikujejo, kar pa ne spreminja bistva.
S prvo Romanus si Vatikan lasti pravico na lastništvo celotne zemlje na planetu. Z drugo Aeterni regis si jemlje pravico na privatno lastništvo vseh ljudi. In s tretjo Convocation si vzame pravico nadzora vseh duš. V tistem času so uvedli tudi rojstne liste. Nastala je korporativna struktura, ki še sedaj nadzoruje svet. To se je nato širilo po svetu, med drugim je nastala tudi kraljevska korporacija v Londonu, ki je z nadzorom finančnega sistema, prek Vatikana, pa tudi globalnega duhovnega sistema, želela s pomočjo korporatizma zavladati svetu.
Zagotoviti so želeli popolno vatikansko oblast na našem planetu, kar je imelo za posledico, da so ljudje, ki so živeli na »papeževem planetu«, plačevali davke. Pozneje so le te morali plačevati državi ali kralju. Rimokatoliška cerkev je v srednjem veku imela popoln primat in prevlado nad življenjem posameznika, blišč in razuzdano življenje duhovščine pa je v 14. stoletju sprožilo herezijo (krivoverstvo). Za časa papeža Leona X., so v Vatikanu pričeli z gradnjo najbolj prestižne in največje cerkve na svetu, bazilike sv. Petra. Za izgradnjo so potrebovali še več denarja, zato se je konec 15. stoletja začela tudi prodaja odpustkov. Z njimi je lahko vsak v zameno za denar kupil »odrešitev« za svoje grehe. Poleg sprva navadnih odpustkov so, ob potrebi po denarju, začeli še s prodajo odpustkov za že pokojne in tudi splošne odpustke.
Mnogi ljudje so opažali napake in na njih poskušali brezuspešno opozoriti, saj jih nihče ni slišal. Cerkev je v 13. stoletju v odgovor ustanovila Cerkveno sodišče, imenovano inkvizicija. Ta je skladno s sholastiko (miselnost, ki dogme vedno postavlja pred razum) bila boj proti »krivovercem« in ni imela posluha za obtožence, ki pogosto niso bili krivi. Kazen je bila lahko zaplemba premoženja ali celo smrt. Že iz tega lahko vidimo, od kje cerkvi del neslutenega bogastva. Nebo – Bog, je moral ukrepati proti njegovih predstavnikom na planetu, ki so se sami tako poimenovali.
Korenito so zašli, zato je Reformacija bila čisto naravni proces, ki se je moral zgoditi, saj je Vatikan globoko zabredel v pridobivanje vse večje ekonomske in politične moči. V takratni razdeljeni Evropi in v nenehnih vojnah, ki so divjale v Evropi, jih ni mogel nihče zaustaviti. Seveda so se protesti proti delovanju katoliške cerkve pojavili že veliko prej. Prve kritike katoliške cerkve so se pojavile že v 14. stoletju. Anglež John Wycliffe in Čeh Jan Hus sta nastopila proti bogatenju cerkve in poudarila, da je edini vir vere Biblija, zato naj jo duhovniki razlagajo v domačem jeziku. Jana Husa so zaradi njegovega prepričanja sežgali na grmadi.
Zahteve Martina Luthra so bile odziv na razpuščeno organizacijo Katoliške cerkve, ki se je bogatila na račun revnega prebivalstva, njeni dostojanstveniki pa niso spoštovali temeljnih krščanskih načel. Ta nemški protestant se je zavzel za doslednejše upoštevanje evangelija, boljšo povezanost cerkve in preprostega človeka ter ostro nastopil proti bogatenju cerkve. Luthra je papež zaradi upora izobčil iz Cerkve, kasneje pa ga je izobčil tudi cesar. Zaradi reformacije je prišlo do razkola v Cerkvi na severu Evrope na protestante, na jugu jih skoraj ni bilo.
Luther je med drugim zahteval, da naj bo cerkev revna in preprosta, prav tako tudi bogoslužje, zavzemal se je proti čaščenju svetnikov in relikvij, cerkev se ne sme postavljati nad državo in vsak vernik naj sam bere Sveto pismo v svojem maternem jeziku. Zadnja zahteva je pomembno vplivala na razvoj književnosti v različnih jezikih, med drugim tudi na slovensko književnost. V obdobju reformacije so se pojavile prve slovenske knjige. Leta 1550 je protestant Primož Trubar izdal Abecednik in Katekizem. Pomembni deli sta tudi Bohoričeva slovnica Zimske urice in Kreljeva Otročja biblija. Nastajali so prevodi Svetega pisma v številne evropske jezike, v slovenščino je Sveto pismo prevedel Jurij Dalmatin.
Reformacija se je torej razširila po vsej Evropi. Po drugih deželah so svoje nauke, podobne Luthrovim, širili Jean Calvin in Huldreich Zwingli v Švici, Hugenoti v Franciji in drugi. V Angliji se je kralj Henrik VIII. odločil, da bo prekinil odnose s papežem in osnoval samostojno anglikansko cerkev, katere poglavar je angleški kralj.
Pomembno je, da reformatorji niso bili proti Cerkvi niti proti duhovščini. Temveč so bili za reformiranje le-te, torej za odpravo, po njihovem mnenju, vseh nepravilnosti v delovanju ustanove. Bili so torej proti simoniji, nepotizmu, prodaji odpustkov, potratnemu življenju in podobnim pregreham visoke duhovščine, saj so po njihovem mnenju, v imenu Boga, izkoriščali preproste ljudi.
Vatikan je odgovoril tako, da se je okrog leta 1600, predvsem na Severu Evrope začela protireformacija, v kateri so imeli veliko vlogo red jezuitov (Jezusova družba), katero je ustanovil španski oficir Ignacij Loyola. Red je bil podrejen papežu, izvajal je inkvizicijo, skrbel za šolstvo, dušil reformacijo. Srednja in severovzhodna Nemčija sta bili do takrat skoraj v celoti protestantski. Izšel je tudi spisek prepovedanih knjig. Leta 1555 pa je Karel V. na državnem zboru v Augsburgu moral sprejeti Augsburški mir, s katerim so bili protestanti priznani. Sporazum je dal pravico priznavanja vere knezom, po principu »čigar vladanje, tega vera« (»Cuius regio, eius religio«).
Odgovor Vatikana je bil, kot že tolikokrat v zgodovini krščanstva brutalen. Po brutalnosti jih lahko primerjamo s totalitarnimi režimi kot so fašizem, komunizem,… Pri tem je nastradalo veliko vidnejših reformatorjev, drugi pa so se potihnili. Tudi pri nas so se dogajale velike spremembe. Ljudi so na silo spreobračali v katoliško vero. Ljubljanski nadškof Tomaž Hren, je ukazal zbrati protestantske knjige in jih zažgati. Prizanesli pa so prevodu Biblije od Jurija Dalmatina. Lahko bi rekli, da je bila protireformacija uspešna. Zato lahko razumemo, zakaj ni pri nas več protestantov. Biti protestant v času, ko si je Katoliška cerkev na vse kriplje prizadevala omejiti protestantizem, je bilo tvegano in za življenje.
Dodatno politično in ekonomsko moč si je cerkev ponovno pridobila v začetku šestnajstega stoletja. Za razumevanje tega pojava je preširoko, da pišem o tem, kaj se je dogajalo po celi Evropi. Zadržal se bom samo pri Španiji. V zgodnjem 16. stoletju se je Španija glede na svoje politično-kulturno ozadje precej razlikovala od drugih evropskih dežel. Špancem je v tem času uspelo, da so si tako imenovani rekonkvisti priborili nazaj ozemlje na Iberskem polotoku, ki so ga poprej okupirali muslimani. Rekonkvista je bila skoraj osem stoletij trajajoč proces, saj so se proti arabskim zavojevalcem ozemlja bojevala kraljestva severne Hispanije od leta 722 do leta 1492, ko je bila osvojena Granada.
Pomembno je tudi dejstvo, da je bilo s tem dogodkom obdobje rekonkviste končano ravno pred tem, ko so Španci odkrili nov kontinent – Ameriko, kar je odprlo vrata zlati dobi španskega in portugalskega imperializma. Brez sramu so v navezi s katoliško cerkvijo in inkvizicijo, ki je šla z roko v roki z osvajalci, ropali domorodna ljudstva, jih zasužnjevali, uničevali njihovo kulturo in vero, ter jih pokristjanjevali. Tiste, ki niso sprejeli katoliške vere, pa so ubili ali zasužnjili. Vendar je to za njih bila samo vaja, saj so v nadaljevanju katoliško vero na podoben način širili tudi na Severno Ameriko, Kanado, pa tudi v nekatere azijske predele. Vendar pa smo tudi v novejši zgodovini priča, ko je katoliška vera, tako v Avstraliji, Kanadi in še kje na silo odvzemala otroke iz družin, da bi jih vzgajali kot katolike. Lahko bi še našteval, vendar je to dovolj, za razumevanje, zakaj smo rabili reformacijo.
V času po koncu rekonkviste v Španiji je v ospredje stopil proces spreobrnjenje muslimanske in judovske populacije, ki je živela na novo osvojenem ozemlju, v krščansko vero, kar je potekalo pod vodstvom španske inkvizicije. To je v veliki meri vplivalo tudi na nedovzetnost ljudi za spreobrnitev v protestantsko vero. Vsakega, ki si je želel prestopiti v protestantsko vero, so argumenti inkvizicije hitro prepričali, da je bolje ne poskušati, če želiš preživeti. Popolna politična, kulturna in verska zedinjenost države je bila namreč prioriteta, zahtevana s strani vladarja. V obdobju luteranske reformacije je bila zato španska inkvizicija po kar štiridesetih letih boja proti heretičnim gibanjem zmožna zelo hitro opraviti tudi z luteranstvom, ko je doseglo Španijo.
Protireformacija je imela za cilj tudi reforme znotraj katoliške Cerkve. Do leta 1550 je bilo vse natisnjeno čtivo podvrženo strogi cenzuri, vse knjige s protestantskim naukom pa so bile strogo prepovedane, po ukazu papeža, ki je v pismu kralju posvaril pred pojavom protestantske krize tudi v Španiji. Med leti 1530 in 1540 je protestantizem tudi v Španiji, kljub precej nenaklonjenim razmeram, pridobival vernike. V mestih kot sta Seville in Valladolid so se spreobrnjeni protestanti skrivoma sestajali na svojih domovih, da bi skupaj molili in prebirali Biblijo. Zgodovinski viri navajajo v takratnem obdobju od okoli 1000 do 3000 protestantov. Ti so bili predvsem intelektualci.
Kljub aktivnemu delovanju inkvizicije, se je protestantska vera prijela tudi v Španiji. Knjige s protestantskim naukom je v Španijo tihotapil Julián Hernández, katerega je nato leta 1557 inkvizicija obsodila na smrt s sežigom na grmadi. Kmalu so se razmere za protestante še nekoliko zaostrile, saj je pod vladavino Filipa II. konservativna Katoliška cerkev v Španiji začela še bolj preganjati heretike, med njimi protestante. Vsi, ki niso bili pripravljeni javno preklicati svojih prepričanj, ki niso bila v skladu z nauki katoličanstva, so se posledično morali soočiti z dosmrtno ječo, druge je doletel kar sežig na grmadi. Tako je bilo maja 1559 zažganih na grmadi šestnajst luteranov. Oktobra je bilo obglavljenih še nadaljnjih trideset luteranov, kar je sprožilo njihove množične pobege na zahod, saj so bile druge evropske dežele glede svobodne vere veliko bolj prizanesljive od njihove domovine.
Lahko smo hvaležni za Martina Luthra, saj bi bil svet brez njega danes povsem drugačen. Drznem si trditi, da slabši.
