Novice Svet24

»Z Borutom sva se v resnici spoznala v drugem razredu osnovne šole, ko sva se s sestro Leticio preselili v Novo mesto. V četrtem razredu sva celo sedela v isti klopi. Potem so nas premešali, vendar sva se videvala v glasbeni šoli in pri pevskem zboru. Ko je on začel igrati v bendu, sem se zaljubila vanj. Vendar je trajalo kakšna tri leta, da sva končno postala par. Po enajstih letih me je potem zaprosil za roko, tako da sva poročena devetnajst let, skupaj pa sva okroglih trideset. Pri Borutu mi je bilo takrat najbolj všeč, ker je mene obravnaval kot Ireno, in ne kot del 'Irenepalite', čeprav sem rada dvojčica. Mogoče sem pri svojih sedemnajstih potrebovala lastno identiteto. Še vedno mi je všeč njegova skrb za dom in družino. Nanj se človek lahko zanese,« opiše Irena Yebuah Tiran moža, ki je po poklicu odvetnik, vendar je študentska leta preživel kot glasbenik – avtor pesmi in pevec v skupini Društvo mrtvih pesnikov. Malo zaradi Irene, malo pa zaradi svoje ljubezni do glasbe ga klasična navdušuje do neke mere. Sprva je veliko hodil na Irenine nastope in premiere, potem pa zaradi otrok ni mogel na vse. Zdaj pride na njene najpomembnejše.

Ljubezen na daljavo
»Mislim, da se je dobro vključil v našo družino. Bolj je bilo vprašanje, kako bo on sprejel moje 'dvojčkarstvo'. Najina moža pravita, da sta se poročila z dvema! Ker najin oče prihaja iz tradicionalne družine, verjamem, da mu je položil na srce, da naj pazi na njegovo hčer, me pa ni bilo zraven pri tem pogovoru,« se smeji Irena in priznava, da jima ni bilo vedno postlano z rožicami. »Ko sva bila skupaj štiri leta, sem odšla na študij v Salzburg. Rekli so daleč od oči, daleč od srca. A jaz mislim, da nama je ta razdalja celo koristila. V času (na veliko srečo) brez mobilnih telefonov, računalnikov sva si vsak dan, brez izjeme, pisala pisma. Še zdaj imava shranjeno vsak svojo škatlo pisem. Tako sva si lahko večkrat prebrala lepe misli. Ko sva se obiskala, sva se trudila, da sva si naredila čim lepše skupne trenutke, ker so bili ti tako redki. Pa tudi sicer sva oba imela neko vizijo, da bova ostala skupaj in se trudila za odnos,« pripoveduje pevka in dodaja, da jo je Borut zaprosil na morju, na majhnem otočku Rava. Poročila pa sta se 22. junija 2002 v Kostanjevici. Še zdaj ni pozabila svojega poročnega dne, ko je imela ob sebi svoje ljube ljudi, vključno z njeno najboljšo prijateljico, ki živi na Dunaju. Prišli so tudi njeni sošolci iz Mozarteuma in vsi prijatelji skupaj so pripravili nepozabno slavje.

Ponosna mama
Irena in Borut sta od začetka vedela, da si kljub njeni pevski karieri želita otroke. »Ko sem prvič zanosila, sem si močno želela dvojčke. Pri drugi nosečnosti pa ne več. Zamislila sva si, da bomo živeli v hiši z vrtom, kjer se bosta otroka lahko varno igrala. In uspelo nama je. Sprva sem bila sicer skeptična glede lokacije, ker se mi je zdela Družinska vas nekje bogu za hrbtom, a se je izkazalo, da imamo ves čas goste, ki prihajajo od blizu in daleč. Pred kratkim smo gostili celo Britanca, ki živita v Berlinu,« pripoveduje. Njen Borut je zelo ljubeč, pa tudi precej strog oče. Na začetku je imela s tem kar nekaj težav, a je potem ujela intervju z dr. Vesno Godina, ki je rekla, da otrok potrebuje avtoriteto in zavetje, nežnost. »Jaz sem očitno nagonsko izbrala slednje. Tako sem se sprijaznila s tem, da oče včasih bolj strogo nastopi, kot bi sama. Se sicer trudim, da se ne vmešavam v njegovo ravnanje, a mi včasih uide. Sama sem si želela sinove, ker sva se z mamo v najstniškem obdobju precej prerekali. Takrat se mi je to zdelo grozno, zdaj pa vem, da imava morda ravno zaradi vseh tistih prepirov toliko bolj trden odnos. Meni je super med fanti, ko pa pogrešam žensko noto, se odpravim k sestri in se razvajam z nečakinjama. Moji fantje me podpirajo, še posebno starejši sin me večkrat vpraša, kako sem, če opazi mojo slabo voljo. Oba učim: 'Včasih je dovolj samo objem, ni treba spraševati, kaj je narobe, in potem razglabljati in reševati situacije na vse pretege. Včasih je dovolj samo močan objem.'«

Skrivnost dobrega zakona
Seveda pa ne gre brez složnosti zakoncev. Čeprav sta si različna, sta si Borut in Irena tudi v marsičem podobna. »Mislim, da je pogoj za uspešen zakon zavedanje, da to ni igra, temveč trdo delo. Pa naj se sliši še tako grobo. Prav gotovo nama ni bilo vedno lahko, ker sva oba kar težka karakterja, a se mi zdi, da nekako zaupava v najino dvojino in se trudiva zanjo,« je iskrena. Kljub temu da sta tako dolgo skupaj, si znata začiniti tudi za njiju pomembne trenutke. Obletnice praznujeta različno. Ob okroglih številkah si vzameta čas za kakšen izlet, sicer pa povabita priči na dobro kosilo. »Svojo poročno pričo sem izbrala zelo skrbno. To ni po pričakovanju vseh moja dvojčica, temveč moj bratranec, ki ga pravzaprav čutim kot brata. Sestra bi se ob težavah verjetno a priori postavila na mojo stran, Jure pa je pragmatičen in zna objektivno pristopiti k težavi. Poleg tega moški razmišljajo drugače in sem želela moški uvid v morebitne težave,« pove Irena, ki se ji je leto dni pred pandemijo zdelo imeniten čas za nekakšen »reset« in je moža presenetila z izletom v Oslo. »Ves čas se pritožuje nad vročino in sem si rekla: 'No, tokrat ti ne bo vroče.' Vedel je samo, da greva z letalom. Šele na zagrebškem letališču je po petminutnem ugibanju ugotovil, kam letiva. Topla oblačila sem mu skrila v svoj del kovčka. Seveda sva se imela lepo. Seveda pa je po tridesetih letih zagotovo drugače. Ni več metuljčkov! Mislim, da sva dozorela ravno v obdobju moje odsotnosti. Še najtežje obdobje sva imela, ko se je rodil Luka in smo se z dojenčkom selili v hišo. Pred tem sva bila s sedemmesečnim Lukom dva meseca v Parizu, kjer sem delala predstavo v pariški operi, Jure pa je bil doma pri očetu. Moram povedati, da imata veliko zaslug za najin uspešen zakon – predvsem v času, ko sta se nama rodila sinova – tudi obe najini družini. Brez varstva bi težko vse izpeljala in verjamem, da bi se nama zgodilo precej več prepirov, ki bi lahko vodili tudi v razpad zakona,« je iskrena.

Nevihtni oblaki
Pevka prizna, da svojega moža najbolj navduši z obiskom kakšne dobre restavracije. Oba sta namreč strastna jedca. »Seveda pa se tudi spreva. Pravzaprav velikokrat. Meni se zdi, da je bolje vse takoj razčistiti, kot pa zadevo vleči v nedogled. Jaz sem precej bolj glasna, a mislim, da nima to zveze z mojim poklicem pevke. Vedno se pritožuje, naj neham tako kričati. Jaz pa pravim, da glasnost nima zveze, ker nekomu lahko zakričiš, da ga ljubiš, in zašepetaš, da ga sovražiš. Se sicer trudim, da ne bi takoj vzkipela. Predvsem ko vzgajam fanta. Še zlasti zdaj ko sta stara sedemnajst in štirinajst let,« se muza in doda, da ne pozna splošno veljavnega recepta za dober zakon. Vsekakor pa se ji zdi nujno medsebojno spoštovanje. »Večkrat se spomnim na prizor, kjer se starejši par drži za roke, spodaj pa je napisano: 'Midva sva iz časov, ko se pokvarjene stvari niso zavrgle, temveč smo jih popravljali.' To bi bilo po mojem to.«