Strah je najpogostejši refleks osebnosti, ki je v določeni količini nujen za preživetje. Žal pa se je v naši kulturi in družbi strah močno razširil – skozi pretirano skrb mame za svoje otroke, ki v zgodnjih letih otroštva največkrat slišijo: »Pazi!«
»Pazi!« postane tihi spremljevalec podzavesti na vseh področjih življenja in v najstniških letih je to največji vzrok za notranja trenja in vsakdanji stres. Potem pa se starši sprašujejo, kako premagati strah pred izpitom, ki njihovega najstnika pretirano prevzema ter ga ovira pri razvoju in uspehu, ne samo v šoli, temveč na vseh področjih življenja. Kako se najstnik sooča s šolo in zahtevanimi dejavnostmi, je način, kako bo na splošno manifestiral svoje življenje, zato je pomembno, da se tega loti sam, konstruktivno in sistematično ter brez pretiranega stresa in strahu s strani okolja, staršev.
DVIGOVANJE SAMOZAVESTI
Kako torej otroku (ali sebi) dvigniti samozavest in aktivirati življenjske potenciale na pravi način?
Civilizacija temelji na sistemih, ki jih predolgo ohranjamo enake in zastarijo v tem pogledu, da začnejo prepovedovati, namesto da bi spodbujali. Vse to se zdaj na polno dogaja s sistemi države, šole, skupinske vzgoje in religije, s sistemom pokorništva, uklonitve ... Vsak pa pride na ta svet z neizmernimi talenti in vsem potrebnim znanjem, kar bi bilo smiselno od zgodnjega otroštva sistematično spodbujati, in ne zatirati.
Zato starši, velik poklon, da opravljate to sveto poslanstvo in vzgajate svoje otroke. Kakorkoli ste se lotili vzgajati svoje otroke, vem, da delate kar najbolje, kolikor zmorete in znate. Pri tem naj vas potolažim: Duša vašega otroka si je izbrala vas. Vi ste bili za to Dušo optimalni izbor. Če boste še prebrali tole do konca in razumeli smisel tega, bo vaš otrok prej ali slej postal eno s svojo Dušo, in to je največ, kar lahko daste svojemu otroku.
Samopodoba otroka je zelo pomembna. In on vidi sebe skozi vaše oči. Vedno.
Tako kot vi gledate njega, bo on gledal sebe. Zato so edini res pametni nasveti, ki sem jih kdajkoli dala glede samopodobe, samozavesti in vzgoje otroka, naslednji:
1. GLEJTE V OČI IN IŠČITE DUŠO/SVETLOBO
Ko je otrok še dojenček, vidi vašo energijo brez težav. Če ga gledate v oči in pri tem iščete Svetlobo njegove Duše, se bo ta močno aktivirala in postajala vse bolj zbrana, zgoščena, prizemljena, in otrok ne bo imel težav čutiti, kdo je in kaj si želi. Svoje želje in čustva bo povezoval s svojo Najvišjo Svetlobo, ki jo boste vi v njem vzbudili s tem, da ga gledate v oči in v njem vidite njegovo Svetlobo, Dušo, ki je prišla na svet izrazit sebe.
2. BODITE ISKRENI
Vaša iskrenost v vseh pogledih je zelo pomembna pri tem, ko otroku povečujete samozavest. Vsako potvarjanje čiste resnice namreč v otroku povzroči močno nelagodno počutje in prej ali slej prevzame nase vso krivdo – za vse, kar je skritega, potlačenega v družini in družinskih energijah.
Zato se morate zavedati, da otroka ne zaščitite, če se mu zlažete glede prepirov z njegovim očijem ali mamo. Ravno obratno.
S tem, ko mu prikrijete resnico ali jo samo malo priredite, naredite to, da otrok ne zaupa več svojim čistim in jasnim instinktom, ki jih je prinesel s sabo. Njegovi talenti in energije se začnejo zapirati, saj jih laž, ki je v okolici, prekrije in na otroka se začnejo lepiti manipulacije sistemov, ki želijo, da ne bi bilo individualnosti, da bi bili vsi ljudje vodljivi. Otroci z močnimi dušami in s posebnimi talenti se na takšno »lepljenje«, ki se jim začne dogajati že okoli tretjega leta starosti, odzovejo z izjemno agresijo. Jeza je namreč naravni odziv na »napad«, ki se dogaja v energijah. Zato so sistemi v tem času »iznašli« številne bolezni, ki naj bi jih takšni otroci imeli. Oznaka hiperaktivnost je prvi izraz, ki bi ga morali prepovedati, kajti vse, kar ni hiperaktivno, kar ni živo, ni več pravo.
»Resnica osvobaja« v tem primeru velja dobesedno. Mogoče ne osvobodi vas, odraslih, vsekakor pa osvobodi otroka, ki bo s tem, ko mu razložite, da imate odrasli svoje igre in težave, ki se njega ne tičejo, situacijo sprejel brez težav in ne bo več iskal krivde pri sebi.
Z iskrenostjo pa je tako: dobro se je zavedati, da otrok ni prišel reševat vašega življenja, zato ne natovorite vseh svojih psihoanalitičnih videnj na njegovo »prikolico«. Ne razlagajte mu ničesar, kar se ga ne tiče. Resnico mu povejte iskreno, a tako, da ga ne bodo bremenili nepomembni detajli.
Na primer, ne povejte vsega tega: »Joj, ljubi moj otrok, ko bi ti vedel, kaj se meni dogaja v službi, kljub temu, da imam dobro plačo in to rada delam, jo bom morala zamenjati. Problem je, da se je moj šef ali zaljubil vame ali pa je prišel v ta leta, ko se želi dokazati in me spraviti v posteljo, tako da ne vem, kaj naj naredim, zato te prosim, da končno narediš svojo domačo nalogo, da ne znorim še zaradi tebe.«
Namesto tega recite: »Otrok moj dragi, danes prosim naredi sam domačo nalogo, saj sem zaradi službe precej utrujena in nemirna ter potrebujem pol ure časa zase. Verjamem, da boš v tem času lahko sam naredil domačo nalogo, saj si bister, in če hočeš, ti gre vse kot po maslu.«
Iskrenost torej ne pomeni, da vse izlijete iz sebe. Ne pozabite, da vaš otrok ni vaš psihiater, ni vaš manjkajoči partner niti prijatelj. Je vaš otrok in vi ste odgovorni zase ter zanj do 18. leta.
3. GLEJTE V OČI IN IŠČITE POTENCIALE/DOBROTO
Kako otroku dvigniti samozavest takrat, ko je v težavah? Kako mu okrepiti samopodobo takrat, ko je čutiti, da je v stiski in vam želi to povedati, a mu to še ne gre dobro od rok?
Prisluhnite mu, ne glede na to, kaj vam govori, in ga pri tem glejte v oči ter poiščite vse njegove potenciale, ki jih v njem slutite; prej ali slej bodo prišli na plano, če jih boste le opazovali in videli v njem.
Vzemite si čas takrat, ko vam otrok želi nekaj povedati ali čutite, da je v stiski. Takrat ne pritiskajte nanj, naj vam pove, kaj je narobe, češ, da se vam mudi. Nujno je, da mu prisluhnite in ga gledate v oči. Opazujte lepoto njegove Duše, slišite njegovo modrost, ki jo nosi v sebi, njegov način povezovanja, opazovanja in razmišljanja. Vse se bo samo razkrilo pred vami, vendar le če mu boste prisluhnili in skozi njegovo Dušo videli njegove potenciale.
Če se boste ob tem zjokali ali smejali … vse je dobro. Iskrenost v čustvih je pomembna in ne skrivajte svojih odzivov. Tako se bo otrok naučil, da so tudi njegovi odzivi povsem normalni.
Odrasli, ki se delate vsemogočne in vedno vzdržljive, čisto zafrustrirate svoje otroke, saj mislijo, da je z njimi nekaj narobe, ker čutijo žalost, jezo, ljubosumje … vse to, česar v starših ne vidijo. Zato se potem odmaknejo od vas, saj se ne morejo povezati z vašimi čustvi, če jih skrivate.
Te tri zapovedi prakticirajte kot vajo za dvig samozavesti pri vašem otroku. Ob tem se bo povečala samozavest tudi vam, saj boste ob upoštevanju teh nasvetov spoznali pravega sebe. Vaš otrok bo nadvse vesel te spremembe, hkrati boste odkrili čisto drug način delovanja in življenja.
Svet se ne bo ustavil in razpadel, če boste iskreni. Ravno obratno. Svet bo zacvetel in zaživel, ko boste iskreni in začeli opazovati Svetlobo Duš drug drugemu skozi oči.
NAD STRAHOVE!
Kako pa premagati strah oziroma pomagati otrokom, da ga premagajo?
No, izraz »premagati strah« ni ravno pravi, saj strahu nikoli zares ne premagamo, temveč ga samo obvladujemo do te mere, da nam ne kroji usode.
Izvor strahu in vseh čustev je v solarnem pleksusu – v predelu želodca in drugih notranjih organov, kjer je dobro, da ga ohranite, zato potrebujete le več notranje moči, kot je tam količine strahu. Ker je tam tudi središče samozavedanja, veselja in radosti, je pomembno, da se s strahom ukvarjamo vzporedno s tem. Zato je res pravo vprašanje, ki naj bi si ga postavil vsak, ki si ne upa zares zaživeti po svojih talentih: »Kako premagati notranji strah?« Kajti notranji strah je vir vseh strahov, to je energija, ki podpihuje vse ostale strahove, da se razvijejo v večjih količinah, zato ga je dobro ohranjati pri minimalni količini. Vendar pri taki, ki nas še motivira. To je tista zdrava »trema«, ki nas naredi »budne«, bolj zbrane.
Čakra solarni pleksus – sončni pletež je predel, kjer je torej umeščen notranji strah, in ta predel je najbolj na udaru. »Napadajo« ga tako sistemi (politični, verski, vzgojni, družinski, in drugi) kot ljudje, ki se čutijo ogrožene ob nekom, ki ga ni strah. Od tod izhajajo tudi bolečine v želodcu zaradi stresa in druge težave, ki jim težko odkrijete vzrok brez poznavanja čaker in dinamike energij.
PREMIK CENTRA
Če si želite srečno življenje, pa nikakor ne smete dovoliti, da se center strahu premakne višje, v predel glave, saj tam popolnoma prevzame nadzor nad vašim življenjem. Žal srečujem vse preveč žensk, ki se jim to dogaja (ja, predvsem ženski spol se predaja strahovom, saj so jih sistemi prepričali, da je ženska privlačnejša, če je šibkejša). To se vam, ženske, običajno zgodi v obdobju med 32. in 35. letom, ko vam začnejo »biti zadnje ure« za »normalno« življenje, to po normativih družbe pomeni družino, z resnim in premožnim partnerjem, dobro službo, vitko postavo, nov avto ter stanovanje oziroma načrte o novi hiški.
Takrat se vaša notranja napetost preseli iz predela želodca v predel glave, in če ni vse po teh normativih, v vaših mislih ves čas odzvanja, da je z vami nekaj hudo narobe. Okolje vas je uspešno prepričalo, da so vse te zahteve del »varnega« življenja in da so vse to resnično vaše želje. In če tega niti v bližnji prihodnosti ni na vidiku, se v vašo glavo naseli »tihi« spremljevalec – notranji strah, ki vam uniči vse možnosti resničnega čutenja, saj vas ves čas opozarja: »Pazi! – primeren moški – primerna služba – primerna hiška ...« V vas pa se zgodi kontrareakcija in naredite same »napačne« stvari, saj zares ne čutite več sebe in svojega pravega jaza.
Kako prepoznate osebo, ki ima notranji strah v predelu glave? Na prvi pogled se vidi, lahko bi rekli, da ima oseba prepih v glavi. Ja, res! Tako namreč notranji strah prežene konstruktivne misli in prava čutenja – kot ogromen prepih, ki vas naredi raztresene in nezmožne se osredotočiti na bistvo. In težava nastane, ko se en del vaše osebnosti tega veseli, ker potem ni treba sprejeti odgovornosti in lahko ostanete v svojem »varnem življenju«.
Torej, kako premagati strah?
Sprejmite ga, dajte mu svojih pet minut, in ga potem varno spravite v svoj solarni pleksus med vsa ostala čustva ter se osredotočite na to, kar je zares treba narediti. Pri tem so v veliko pomoč humor, ki prežene 90 odstotkov strahu, in prijatelji, ki vas »porinejo« v mrzlo vodo, ki se je bojite.
MOJ PRIMER
Sama sem imela izziv, kako premagati strah pred javnim nastopanjem, ki sem se ga lotila tako, da sem si dovolila triminutni strah pred vsako oddajo, vsakim predavanjem, srečanjem v javnosti s skupino ljudi. Se pravi, da sem tri minute dovolila svojemu umu, da mi je v mislih pričaral vse strahove, vse, kar bi lahko šlo narobe med oddajo v živo, med srečanjem, delavnico … Seveda to niso zadnje tri minute pred začetkom, temveč potrebujem po teh treh minutah, ki jih podarim svojemu strahu, še vsaj deset minut za konstruktivno uporabo svojega uma. V teh desetih minutah pa vzamem list papirja in si v obliki miselnega vzorca narišem na papir ključne točke, ki jih želim predati občinstvu. S tem, ko dovolim strahu, da ima svoje tri minute, se moja notranjost pomiri in se nato lažje fokusiram na tisto, kar je treba narediti.
