Zgornji citat terja več besed kot samo kratek komentar, saj vsebuje globoko resnico. Velikokrat tekom svoje coaching prakse sem se pošalila, da kdor misli, da je razsvetljen, naj preživi vikend s svojimi starši. To izjavo podaljšujem na teden dni s svojimi starši.
Moji starši so super za svoja leta in svojo generacijo. Kot otroku mi ni nič manjkalo. Nikoli lačna, nikoli žejna, nobene res slabe izkušnje – razen seveda tistih trenutkov, ko sva se z mlajšim bratom tepla, ker je on začel pa sem bila avtomatsko kriva jaz, ker sem starejša in bi zato morala biti pametnejša.
Trud po najboljših močeh
Ampak to niso bile grozno travmatične izkušnje. Počitnice pri sorodnikih, pa na morju, otroštvo preživeto na ogromnem vrtu, polnem sadnih dreves, po katerih sem z veseljem plezala. Tudi kdaj padla dol in se tako naučila, da je treba biti pri tem previden.
Hvaležna sem jima, ker sta mi odgovornost za ocene v šoli v celoti prepustila: »Če ni šlo tokrat, bo šlo pa drugič boljše!« Če je bila slaba ocena, sem se zaradi nje še najbolj obremenjevala jaz. Ko je bila ocena dobra, sta se veselila skupaj z menoj. Izbira srednje šole in fakultete: »Kar boš izbrala, to boš imela.«
Danes vem, da sta se potrudila po svojih najboljših močeh, čeprav sem konec osnovne šole v svoj dnevnik napisala, da se bom še isti dan, ko bom polnoletna, odselila od doma samo zato, ker sem pod njuno streho morala upoštevati njuna pravila. Jaz hočem svoja pravila. Seveda sem se prvi dan po svojem 18. letu zbudila v isti domači postelji. In potem je trajalo še 6 let, da sem dokončala fakulteto, dobila zaposlitev in se odselila.
Čustveni vzorci
Spomnim se, da sem celotno svojo puberteto veliko razmišljala, kaj mi je pri njiju všeč in česa ne želim početi, ko bom odrasla. Običajno sem imela svoj pogled. Ko sem začela živeti sama, je bila ena prvih stvari, da sem se začela spraševati, zakaj počnem stvari na način, kot jih počnem. Razmišljanje moje mame je, da mora biti stanovanje vedno pospravljeno, ker sicer, “če kdo pride, lahko vidi, kako je vse razmetano in kaj si bo pa potem mislil”. Nekega dne mi je kliknilo, da nimam nikdar obiskov, ki ne bi bili najavljeni, zato točno vem, kdaj moram pospravljati. Nehala sem se definirati s tem, da je moja vrednost odvisna od pospravljenosti mojega stanovanja. Pomembno je, da se v svojem stanovanju jaz dobro počutim. Kaj si mislijo ostali, je njihov problem.
Podobno je bilo z marsikaterim čustvenim vzorcem, načinom razmišljanja, prepričanjem ipd. Na skupnih nedeljskih kosilih se mi je zdelo, da sem že kar dobra v toleriranju in da mi ne moreta več stopiti na živec. Prepoznam tudi njuno skrb, željo, da bi mi šlo dobro, način, kako mi pokažeta, da me imata rada ... Vem, da sta ponosna name, čeprav ju marsikaj skrbi, ker želita, da bi bila jaz srečna. Pred nekaj leti sem bila skupaj z njima na dveh potovanjih v roku pol leta. Prav ponosna sem bila na to, koliko in kako sem sprejemala njun drugačen način delovanja, razmišljanja, čustvovanja.
Potem smo bili nekaj tednov kasneje še skupaj na morju. V isti hiši cel teden. Tam, kjer sem bila navajena, da sem sama s seboj. V miru. V svojem tempu. In tam sta bila tedaj onadva. S svojim tempom. In svojimi vzorci. Opazovala sem, kje me še vrže iz tira. Priznam, da v določenih pogledih še nisem zenovsko umirjena. Nič drastičnega navzven … ampak jaz zase vem navznoter. Kakšen nervozen stavek vseeno še prileti iz mene.
Hvaležna sem za vse tisto, kar lahko toleriram in ostajam v svojem centru, ker sem to presegla. Čutim razliko v vibraciji tam, kjer me še vrže v dramo. Zavedam se tudi, da njiju ne morem spreminjati. Lahko spremenim le svoj odziv, kar ni vedno enostavno.
Starši ne smejo biti izgovor
Prijatelje vedno lahko izbiramo. Partnerje tudi. Ko spremenimo vibracijo, prijatelji odidejo. Partnerstva razpadejo. Nato v naša življenja pridejo novi ljudje. Starši ostanejo do konca. Tudi ko mi spremenimo vibracijo, ne spremenimo dejstva, da so naši starši tam. Takšni kot so. In so vedno bili. Z drugačno vibracijo. Z drugačnimi izkušnjami. In nam kažejo, kje smo začeli naše potovanje. So naša izhodiščna točka. Včasih je ta zelo nizko v vibraciji. Včasih je visoka. Nekateri ljudje zato prehodijo bolj naporno pot, da pridejo na enako vibracijo kot drugi, ki se jim ni bilo potrebno toliko truditi.
Toda starši niso in ne smejo biti izgovor. Za nobeno stvar. Za noben vzorec, prepričanje ali način delovanja. Če vam ni všeč, ga lahko in smete spremeniti. Najprej je temu namenjena puberteta, ko gre za zavračanje vsega, kar je povezano s starši. In potem pride čas, ko vstopite v odraslo dobo in pregledate, kaj deluje ter kaj ne. Na vsakem posamezniku je odgovornost, da pregleda, kaj mu koristi in kaj ne. Kaj želi predati naprej svojim otrokom in česa ne.
Če so vam starši nekaj dali, ni njuno, da tako živite. Če vam česarkoli niso dali, to ni izgovor, da tega ne pridobite. Vam je manjkalo ljubezni? Poiščite jo. Odlična priložnost, da pogledate globoko vase in jo najdete v svojem notranjem bitju, v duši, ki izhaja iz ljubezni. Ste imeli preveč omejitev? Raziščite brezmejnost življenja. Dovolite si odpreti vrata v svet, ki je poln dogodivščin. Ste imeli težko otroštvo polno neprijetnih dogodkov? Seveda ni prav, ampak zamere vam ne bodo pomagale, da se premaknete naprej. Rane lahko zacelite in postanete boljši človek. Starši niso in ne smejo biti izgovor, da si ne prizadevate postati (naj)boljša verzija sebe. Vsak dan. Do konca vašega življenja.
Podobna vsebina: Misterij čustev: ko vse vemo, znamo pa nič
