Ob tej priložnosti so delili zgodbo vodnika Petra Rančigaja, ki se je pred kratkim poslovil od svojega štirinožnega partnerja, 16-letnega Jaga. Ta se je v zgodovino zapisal kot najstarejši zavedeni službeni pes policije.
Jago, belgijski ovčar, se je skotil 8. aprila leta 2003. Njegova inventarna številka v slovenski policiji je bila 51138119.
»Kljub temu, da sta se najini življenjski poti začeli na povsem različnih koncih, je usoda hotela, da naju pripeljeta na isti kraj. Nikoli ne bom pozabil svojega prvega dne na usposabljanju za vodnika službenega psa leta 2004, ko sem v Oddelku za šolanje službenih psov (OŠSP), tedaj še v Podutiku, prestopil prag pesjaka in ga prvič zagledal. Srce mi je razbijalo, kot bi bil na prvem zmenku. Skupaj z inštruktorjem smo šli na bližnji travnik, kjer sva se prvič poigrala. Še danes se spomnim svojih prvih misli, ki so me takrat med igro spreletavale. Bil sem namreč navdušen nad njegovo lepoto, hitrostjo, vztrajnostjo in pozornostjo. Svojega navdušenja nad njim nisem mogel prikriti niti v dolgih telefonskih pogovorih z domačimi,« je zapisal njegov vodnik Rančigaj.
Jago je bival pri Rančigaju, sicer policistu v Enoti vodnikov službenih psov PU Murska Sobota. »Nikoli nisva počivala, temveč sva pridno vzdrževala in nadgrajevala že pridobljeno znanje ter krepila najino vez. Najin trud je bil poplačan leta 2008, ko sva bila na vrhuncu svojih moči. Tisto leto sva na letnem preizkusu vodnikov in službenih psov policije za splošno uporabo, ki so se ga udeleževali tudi vodniki s službenimi psi iz vojske, carine in pravosodja, osvojila v posamični konkurenci 1. mesto. Tistega dne sva bila najhitrejša, najbolj spretna in najbolj odločna pokazati, kaj zmoreva,« je še zapisal.
Rančigaj ne skriva, koliko mu je pomenil. »Jago zame ni bil nikoli le službeni pes policije, ampak veliko več. Bil je moj ponos in moj navdih v življenju. Pri policijskem delu je ob nevarnostih vedno pogumno stopil pred mene in bil moj ščit. Bil je moj angel varuh, ki je vedno poskrbel, da sva se varno vrnila domov k družini. Vedno mi je bil v oporo in mi stal ob strani. Skupaj sva se veselila lepih trenutkov v življenju in se tolažila, ko je bilo to potrebno. Pred njim nikoli nisem mogel skriti svojih čustev. Ko sem bil žalosten in zaskrbljen, se je z glavo nežno prislonil ob mene, kot bi me hotel potolažiti. Vedno je bil prvi, ki je med dolgimi sprehodi slišal moje nagovore pred javnimi nastopi. Imel je neizmerno moč in vpliv name. Po še tako napornem in stresnem dnevu je bilo dovolj, da sem se z glavo prislonil ob njega, zaprl oči in v trenutku je bilo vse pozabljeno. Bil je moj najboljši prijatelj in vse, kar je hotel v zameno, je bila le moja pozornost. Vendar pa je čas neusmiljeno tekel in terjal svoj davek. Jago se je postopoma utrudil za policijsko delo in je bil leta 2014 zaradi starosti izločen iz uporabe. Po izločitvi je bil po pogodbi o brezplačni reji še naprej v oskrbi pri meni doma. Imel je zagotovljeno prehrano in veterinarsko oskrbo vse do zadnjega diha, za kar sem neizmerno hvaležen policiji, ki je to omogočila in ni pozabila nanj.«
Jago je bil tudi oče.
Da ni bil ravno običajen službeni pes, potrjuje starost, ki jo je dočakal. »Vsak službeni pes policije bi si zaslužil, da gre po napornem delu domov s svojim vodnikom in se raduje tudi takrat, ko ne nosi oprsnice policije. Povprečna starost službenih psov policije je deset let (podatek iz CRPsi). Jago je pri meni doma dočakal svoj 16. rojstni dan in mi delal družbo na sprehodih vse do svojega zadnjega dne, na kar sem še posebej ponosen. Vendar pa so najini dolgi sprehodi počasi postajali vedno krajši, koraki počasnejši in njegov plamen življenja je počasi pričel ugašati. Imel sem občutek, da se je na koncu svoje življenjske poti boril za vsak sleherni dan, da bi me lahko osrečil, saj je vedel, da še nisem pripravljen na njegov odhod in da ga še vedno potrebujem. Čeprav sem globoko v sebi čutil, da se bliža konec najine skupne življenjske poti, si tega nisem hotel priznati in sem ga močno stiskal k sebi, da bi ga obvaroval hudega. A sem bil nemočen tistega sobotnega dne, ko mi ga je iz rok iztrgala smrt.«
Zapis je zaključil s temi besedami: »Dragi moj Jago, hvala ti za nepozabno prijateljstvo in za vsak sleherni trenutek, ki sem ga lahko preživel s tabo. Upam, da mi prideš naproti, ko bo prišel moj poslednji dan, in me popelješ tja med zvezde, kjer ti zdaj domuješ in čakaš name …«
